Bo en veliki šmaren dovolj?
Slovenija | 17.08.2012, 14:00
Spoštovane poslušalke cenjeni poslušalci, lepo pozdravljeni na današnji državni praznik, ki nekako dopolnjuje sredino praznovanje največjega Marijinega praznika v katoliški Cerkvi. Mineva 93 let od trenutka, ko se je na ljudskem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. In v minulih dneh se je več tisoč romarjev zgrinjalo v Marijina božjepotna središča, da je, čeprav ne na glas in tudi ne z glasovanjem, iskreno podprlo Cerkev na Slovenskem in njene pastirje.
Povezava med enim in drugim zborovanjem je več kot na mestu. Prekmurje, ki je bilo dolga stoletja odcepljeno od matične domovine, je z močno voljo dedov in pradedov doseglo zgodovinsko vrnitev, ki se je spominjamo prav danes. To je bil dogodek, ki je povezal, ne zgolj ljudi prek Mure, ampak ves narod, ki je s ponosom sprejel pod svojo streho tiste, ki so bili 900 let pod tujo oblastjo. Danes se tega veselimo.
V sredo pa smo se veselili praznika Marijinega vnebovzetja. V nagovorih slovenskih škofov smo slišali, kako nam ta praznik prinaša upanje, nas utrjuje v veri in kar je najpomembnejše, utrjuje nas v prepričanju, da smo del skupnosti, ki pa ji v tem trenutku ne gre najbolje. Na to so opozarjali slovenski škofje! Nekaj njihovih stavkov si bom sposodil v nadaljevanju, saj so me nagovorili, predvsem pa so me nagovorile nepregledne množice vernikov, ki so s solzami v očeh spremljale plutje Marije po morju, procesije z lučkami in se s sklenjenimi rokami sklanjale k mnogim Marijinim podobam.
Slovenskim škofom je bila skupna misel: Edinost in sloga. Tako je ljubljanski nadškof Anton Stres pri Mariji Pomagaj na Brezjah dejal, da „kakor imamo eno samo mater, kakor imamo eno samo domovino, tako imamo tudi eno samo Cerkev. Vsem trem dolgujemo sinovsko ali hčerinsko ljubezen in zvestobo, pa tudi skrb in odgovornost. Kadar se katera koli od njih znajde v težavah, od svojih otrok upravičeno pričakuje, da ji bodo ostali zvesti in ji ne bodo obrnili hrbta. To ne pomeni, da si smemo zatiskati oči in ušesa pred tistim, kar ni prav. Pomeni pa, da smo v sodbah dobronamerni, pošteni in pravični, da iščemo rešitve, da za Cerkev molimo, se v njeno delovanje zavzeto vključujemo z dobrimi deli in zanjo darujemo svoje trpljenje.“ Tako nadškof Stres. Tudi mariborski nadškof Marjan Turnšek je pod plaščem ptujskogorske Matere božje poudaril, da je v grešnosti svojih članov Cerkev potrebna „kesanja, spreobračanja in evangeljskega prenavljanja, da ne bi bila v pohujšanje svetu“. „Kot ljubimo lastno mater, ljubimo tudi svojo Cerkev,“ je pozval mariborski nadškof. Podobne besede so lahko slišali verniki na Zaplazu, kjer je škof Andrej Glavan dejal, da takšne krize Cerkev ni doživela niti v najhujših časih. „Kot temine in grozeče nevihtne oblake lahko prežene glas zvonov in verna molitev, tako se zdi, da nas iz te krize lahko rešijo le verna molitev, pokora in spreobrnjenje.“
Z nepravilnostmi in zlorabami znotraj Cerkve se je potrebno „resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, družino Božjih otrok, sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja“, pa je v osrednjem celjskem Marijinem romarskem središču v Petrovčah poudaril škof Stanislav Lipovšek. Prav tako je zaupanje v Cerkev pred podobo svetogorske Marije posebej podčrtal koprski škof Jurij Bizjak: „Tudi vera Cerkve in vsakega njenega vernika ni slepa vera, temveč trdno stoji na brezštevilnih oprijemljivih dejstvih in dogodkih v zgodovini celotne Cerkve in vsakega včlenjenega uda.“ Vse nagovore škofov ordinarijev je tako mogoče povzeti z besedami murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki je v Turnišču dejal, da so slovenski škofje „v tem težkem trenutku za Cerkev na Slovenskem med seboj v polni edinosti, bratstvu in ljubezni“.
Močne besede so torej odmevale iz prižnic na praznik Marijinega vnebovzetja. Kaj nam sporočajo? Osebno menim, da prinašajo majhen, a svetel plamen upanja. Množice romarjev so s svojimi prihodi potrdile tudi to, da sočustvujejo s Cerkvijo, ki je priznala, kot je dejal škof Lipovšek, da jo sestavljajo ljudje, ki so grešna bitja.
Vseeno se mi postavlja vprašanje, ali glede na vse izrečene besede proti katoliški Cerkvi in tudi vse zgodbe, ki jih Cerkev sproža, ni prišel ta veliki šmaren prepozno. Priznanje, da smo v krizi, je pomembno dejanje, a sprašujem se, kjer so načrti, kako iz nje. Pater Branko Cestnik je v pogovoru za Radio Ognjišče poudaril, da je v slovenski Cerkvi v zadnjem času zelo napeto zaradi pomanjkanja čistih informacij. „Ne znamo razložiti enega pojava, enega dogodka. Zdi se, kot da se pred nami skriva nekaj, kar bi bili dolžni vedeti, in to vznemirja cerkveno občestvo,“ je dejal. A meni tudi, da smo verniki zdaj nekoliko pomirjeni. Kot je pojasnil, se končno zdi, da je slovenska škofovska konferenca enotna in da se razdor, morda gre celo za njegov privid, ustvarja od zunaj. „Ljudje so počasi razumeli, da je zaščititi slovensko škofovsko konferenco kot celoto in vsakega škofa posebej njihova dolžnost,“ je pojasnil.
S praznikom Marijinega vnebovzetja smo naredili šele prvo dejanje, ko smo slišali priznanje o težavah znotraj Cerkve. Tudi Prekmurci so se zedinili v tem, da po 900 letih želijo nazaj k matici, vendar so vedeli, da to ne bo dovolj, da bodo morali potem delati in živeti kot matica, biti in dihati z njo, kljub 900-letni odcepitvi. V ozadju je moral biti načrt, da lahko zdaj ta dan tudi slovesno praznujemo. Podobno je s Cerkvijo. Morala bo pokazati jasne načrte, kako naprej, kaj bo tisto, kar nas bo v letu vere vodilo in povezovalo, kaj bo tisto, kar nam bo vlilo novega upanja, ki so ga na praznik prižgali slovenski škofje.
Besede ne bodo dovolj, slediti bodo morala dejanja, kot so v avgustovskih dneh leta 1919 v Beltincih. Cerkev potrebuje novega Frančiška Asiškega, ki bo, tako kot sveta Klara, katere god smo obhajali v minulih dneh, pustil za seboj vse bogastvo, ves napuh, požrešnost ter se predal uboštvu in služenju. Služenju v pravem pomenu besede. Nam bo to uspelo? Združeno da, nikakor pa ne z notranjimi trenji, z notranjimi podtikanji in nerazčiščenimi preteklimi dogodki. Ob odkrivanju množičnih grobišč smo slišali, da moramo razčistiti svojo preteklost, danes lahko te besede zgolj ponovimo. Prepričan sem, da bomo le tako dosegli tiso enotnost in slogo, o kateri so govorili slovenski škofje na veliki šmaren in ki so jo pred 93 leti izkazali Prekmurci, pred 22 leti pa večina Slovenk in Slovencev v odločitvi za samostojno državo.
