Mojca Perat (foto: ARO)
Mojca Perat

Podhranjeni ideali

Komentarji | 10.08.2012, 15:02

Živimo v informacijski dobi, kjer svet okoli sebe doživljamo pretežno preko različnih medijev. Naše izkušnje in vedenje o svetu ter ljudeh se formirajo ob podatkih, ki nam jih le-ti posredujejo.

Nemalokrat tako dojemamo le zunanjo plast stvari, saj je danes prastara govorica znamenj skoraj nerazumljiva, nepomembna. Ni pa vedno bilo tako, saj govorici znamenj lahko sledimo že od začetka visokih kultur. Sam Bog se razodeva v vsem, če le znamo brati njegova znamenja in jih doživeti. Vsaka religija je rojena kot ideal, Bog je ideal in najvišje dobro, umetnost pa je mera, koliko je ta ideal v človeški kulturi uresničen. Torej, kakšni so naši ideali in po drugi strani stereotipi , katere smo ponotranjili zaradi medijev?

Spomnimo se ideala grške triade: resnično – dobro – pravično. Lahko ob njej odmislimo površne podobe in stereotipe, ki prebadajo naš um in se prepustimo resničnemu, dobremu ter zaživimo pravično?

Stereotipe nam vsakodnevno posredujejo množični mediji in nam predstavijo določeno nianso kot osrednjo resnico. Tako imajo npr. duhovniki kopico otrok, ne da bi se pretirano poglobiti v vsakega posebej. Lepa dekleta so tista, ki zapeljujejo v greh ugledne, poročene može. Politiki so nepridipravi, vrhunski šprtniki jemljejo poživila. To je izredno ekonomičen pogled na svet, mar ne? Stereotipi so vztrajni, čeprav se s časom spreminjajo, za njihovo spremembo pa dokazi niti niso potrebni. Stereotipi namreč nastajajo iz potrebe ljudi, da si svet laže osmislimo. Lažje je nekoga ali nekaj kar vnaprej označiti, saj si tako prihranimo veliko truda, ki bi ga porabili za prizadevanje, da bi ga bolje spoznali. Človek pomisli, da imajo nekateri ljudje etikete predsodkov kar na zalogi, za vsak primer, če bi jih utegnilo zmanjkati. Mediji, ki o tem in onem poročajo, se lahko izgovarjajo na »obdobja kislih kumaric«. In kje je tu resnica?

Resnica je kot skalpel, njen zarez boleč, saj odpira vse rane, ki so prekrite z lažmi in jih tako celi. Te laži so nekakšen obrambni sistem. Resnice ne vidimo vedno, saj nas slepijo naša lažna prepričanja in sterotipi. Obvladuje nas potreba po tem, da bi mi imeli prav. Temu, kar verjamemo pa zaupamo. Zanimivo, kako deluje človeški um. Ljudje čutimo močno potrebo, da si vse utemeljimo, pojasnimo in razumemo, da bi se le čutili varne. Na milijone vprašanj je, ki potrebujejo odgovore, saj je toliko reči, na katere zdravi razum ne more odgovoriti. In pri tem sploh ni pomembno, ali je odgovor resničen; že odgovor sam nam daje občutek varnosti. In prav zaradi tega se tako radi zatekamo k domnevam in ne k resnici.

Koliko sklepov stremenja za dobrim ste že sklenili s sabo, s svojimi sanjami, z bližnjimi? Bi lahko v mnoštvu teh izpostavili najpomembnejše in najboljše sklepe? Najpomembnejši so sklepi, ki jih sklenemo s sami s sabo. Ti nam pomagajo razumeti najvišje dobro – Boga, spoznati sebe, ugotoviti, kaj čutimo. Narekujejo nam naša načela. Na ta način se oblikuje naša osebnost, ki se potrjuje ob teh sklepih, ko lahko rečem: »To sem jaz.«

A kaj, ko imamo celo množico sklepov, zaradi katerih velikokrat celo trpimo, saj niso usklajeni z našimi resničnimi potrebami. Ob pogledu na človeško družbo vidimo prostor, v katerem je silno težko živeti. Priča smo človeškemu trpljenju, jezi, maščevalnosti, zasvojenosti vseh vrst in brezmejni krivičnosti. Pritiskajo nas ukrepi vlade, pritiskajo naši lastni strahovi. Vendar, če se zavemo, kakšne ideale zasledujemo, lahko opazimo lepoto, se poglobimo v dobroto in pravičnost.. In kar naenkrat se nam zazdi, da svet sploh ni tako slab. H krščanstvu spada tudi križ, ki je znamenje trpljenja, pa tudi presežnosti in nam daje upanje.

Vse človeštvo strmi za ideali in išče resnico, dobroto, lepoto ter pravičnost. Resnico tako neutrudno iščemo zato, ker smo utrujeni in siti laži, predsodkov, ki so vsepovsod, in jim žal pogosto nasedemo. Lepoto iščemo, ker so ideali umetnosti in lepega včasih tako nizki. Umetnost in kultura pač nista krivi, da je lepota velikokrat popačena. Naše življenje, ki ga živimo, je pogosto takšno. In ne nazadnje, kje ima mesto pravica in dobrota v našem življenju? Zanju je potrebno narediti prostor in ju gojiti. Triada resnično, dobro, pravično lahko zaživi med ljudmi, ki si te ideale postavijo za smoter svojega življenja. In ne pozabimo, da ne bomo imeli podhranjenih idealov, naš ideal je Bog - najvišje dobro.

Komentarji, Komentar tedna
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...