Si znamo vzeti čas za počitek?

Komentarji | 31.07.2012, 18:59

Možnost, da bo premier Janez Janša na glasovanje o fiskalnem pravilu vezal zaupnico vladi. Napoved o umiku upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana v tujino. Obisk generalnega sekretarja Združenih narodov Bana Ki Muna pri nas. Nove napetosti med Slovenijo in Hrvaško zaradi varčevalcev Ljubljanske banke. Krvavi spopadi v Siriji. Strelski napad, ki je pretresel ZDA, in teroristični napad, ki je pretresel Bolgarijo. Za vse to sem izvedela včeraj, ko sem po dveh tednih znova zagnala računalnik in prebirala spletne medije ter iskala temo za današnji komentar.

Moram priznati, da nisem povsem običajna novinarka. Gre za poslanstvo in ne poklic, pravijo mnogi. S tem se po eni strani strinjam. Velikokrat se namreč zalotim, kako prežim za informacijami, primerjam poročanja različnih medijev, v vsakdanjih malenkostih zaznavam novice, ki bi jih veljalo objaviti. Tudi na trenutke nepredvidljiv delovni čas ne predstavlja nikakršnih ovir. A nikakor ne razumem tistih, ki pravijo, da tega, da so novinarji, ne morejo pozabiti, ko so na oddihu v objemu morskih valov ali gorskih vršacev. Sama namreč v času dopusta potrebujem popoln odklop. In tudi letos sem si ga privoščila.

Le nemo sem opazovala vse, ki so ob osvežilni pijači in sladoledu, ki sta se prilegla v vročini, živčno pogledovali različne novodobne naprave, prek katerih je mogoče brskati po internetu. Sama sem le tu in tam poslala kakšno kratko sporočilce prek mobilnega telefona domačim. Na vse ostalo sem pozabila. Pravzaprav je bila edina skrb, kaj skuhati na majhnem gorilniku pred šotorom in kako ga usposobiti na morebitnem močnem vetru.

Vzela sem si čas zase, za sončenje, za plavanje, za razmišljanje, za branje knjig. Vzela sem si čas za druženje in prijetne pogovore s prijatelji. Za vse omenjeno ga ob hitenju, ki sicer spremlja moje delo, kar zmanjka. In šele na dopustu vsakič znova ugotavljam, kakšna škoda je to.

Če sem povsem iskrena, moram povedati, da me je nekoliko "odneslo" le na dan začetka olimpijskih iger v Londonu. Od nekdaj sem rada spremljala sprevod športnikov in prižiganje olimpijskega ognja, tako sem tudi letos med večernim sprehodom po mestu kukala v bližnje lokale in čakala, če bom uzrla našo zastavo. Povezanost narodov in sporočilo miru ter iskreno veselje ob uspehih so tiste vrednote, ki jih občudujem pri tem velikem športnem dogodku. Žalosti me, da se prevečkrat zgodi, da ostanejo v senci različnih afer. Upam, da jih bo letos čim manj in z velikim navdušenjem stiskam pesti za naše tekmovalce. Verjamem, da tako čuti še marsikdo.

Končujem to kratko razmišljanje in vam želim, da bi se v počitniških dneh ustavili, umirili in nabrali moči za izzive, ki so pred vami.