Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, ...

| 27.07.2012, 15:58

»Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, ...« Te besede mi prihajajo na misel te dni, ko mediji mrzlično, prehitevajoč drug drugega poročajo o nadškofu Uranu in se posledično ustvarjajo različne liste v podporo enemu ali drugemu. Korinčanom, ki jim je bilo pismo namenjeno, Pavel očita, da so se pustili ujeti v past preveč človeškega razmišljanja. »Mar ne ravnate zgolj po človeško, ko se delite na Pavlove in Apolove?« jih očitajoče sprašuje. S tem jih seveda ne odvrača od iskanja resnice; opozarja pa jih, da brezglavo iskanje resnice ne vodi k resnici!

To Pavlovo opozorilo bi lahko prenesli na situacijo danes. Hoteli bi resnico, za vsako ceno – hoteli bi pravico, za vsako ceno! A že stari latinski pregovor svari pred takšnim napetim iskanjem resnice ali pravice. »Summum ius, summa iniuria.« To pomeni: brezglavo uveljavljanje tega, kar je prav, se sprevrača v krivico. Z drugimi besedami: karkoli delamo – tudi ko iščemo pravico in resnico –, moramo to delati tehtno, z občutkom za človeka.

In kakšna je situacija, v kateri smo se znašli? Zdi se, da je »ušla z vajeti«! Je takšna, da se vsi čutimo poklicane k temu, da jo rešimo. Tam pa, kjer so vsi naenkrat na delu, se dviguje ogromno prahu – in kako naj v takšnem zaprašenem okolju prepoznavamo, kaj je res in kaj je prav, ko pa je prav za spoznanje resnice in pravice potrebno videti dobro in natančno, veliko bolj natančno kakor v drugih situacijah.

Za resnico in pravico lahko včasih storimo veliko več, če smo tiho, kakor da mislimo, da se moramo za vsako ceno opredeliti za eno ali za drugo. Prav slednje se dogaja ta hip. Vsi se čutimo poklicane, da se opredelimo »za« ali »proti«! In tu bi nas ta véliki duh, ki je sveti Pavel bil, opozoril: »Nespametni! Ali ne mislite preveč po človeško!« »Po človeško« tu pomeni »površno«. Pavel hoče našo misel usmeriti v globino. Največji duhovi v naši zgodovini so odkrivali, da najglobljih resnic niti ne moremo izgovoriti! Pomislimo na Wittgensteina, enega največjih duhov 20. stoletja, ki je zapisal: »O čemer ne moremo govoriti, molčimo!« In zopet: v situaciji, v kateri smo, se čutimo vsi poklicane, da se opredelimo »za« ali »proti«, ne da bi videli, kaj je res. To je Pavlov očitek, ko pravi: preveč »po človeško!«

Da, res je, živimo v času, ki živi »po človeško«. Smo človeški, bolj kakor kadarkoli prej! Drži! Bolj se zavedamo, kaj pomeni nedotakljivost človekovega dostojanstva. Zato ima vsak več pravic, kakor jih je imel v preteklosti. In še ni konec: posamezniki zase terjajo nove in nove pravice, tudi takšne, ki so v nasprotju z dosedanjim razumevanjem človeka. In težko mu je odreči, ker je v očeh sveta, v katerem živimo, posameznik povzdignjen nad vse drugo. Skratka, res je, da je svet danes »človeški«, vedno bolj »človeški«, z vedno več občutka za vsako najmanjšo željo vsakega posameznika. Toda, ko Marcel Gauchet, eden od stebrov sodobne sociologije, opazuje to situacijo, pravi: Za vse bolj razširjenim posluhom za človeka (humanizmom) se skriva vedno bolj izmaličena podoba o človeku. In ima prav! Ali je morda kakšen čas pred nami že poznal tako velike krivice in razlike med ljudmi, kakor jih pozna naš čas, ki na ves glas zagovarja spoštovanje človekovih želja, tudi najbolj nenavadnih. Istočasno iz dneva v dan poslušamo poročila o množičnem umiranju otrok za lakoto, medtem ko preobilje hrane v drugem delu sveta človeka bolezensko uničuje. Mislimo, da imamo izostren čut za resnico, za pravico. Toda, ali te primerjave, v katerih se kažejo takšne krivice, potrjujejo, da sploh imamo občutek za resnico in pravico?! Mislim, da ne! Prejkone nasprotno: v času, ko imamo »polna usta resnice in pravice«, tavamo globoko v lažeh in krivicah.

Danes več kot milijarda ljudi živi pod pragom revščine, v okoliščinah, ki so v absolutnem nasprotju s človeškim dostojanstvom – v nebo vpijoča krivica, ki jo v takšnih razsežnostih svet doslej še ni poznal! To krivico tudi sam soustvarjam, ko sodelujem pri tej nepravični porazdelitvi zemeljskih dobrin – na primer, ko brezčutno, nespoštljivo mečem stran odvečno hrano, ne da bi ob tem imel v mislih vrsto nedolžnih, za lakoto umirajočih otrok

A ne mislimo, da je resnica na boljšem! Mislimo, da nas vse večji pretok informacij danes osvobaja. Svetovni splet nas vse hitreje zalaga z vse bolj natančnimi in popolnimi informacijami. Dnevno lahko ure in ure presedimo pred internetom in hlastamo po vsak trenutek novih informacijah – končno znamo govoriti o vsem in o vsem vse vemo! A to ima malo opraviti z resnico! Vedno večje količine pridobljenih informacij nas ne osvobajajo in utrjujejo v resnici! Dogaja se nasprotno: s tem izgubljamo občutek za resnico. Še tako informiran človek vedno bolj čuti, da je notranje izpraznjen, izvotljen in da vedno manj ve, kaj je prava resnica. To je situacija, v kateri živimo! V dokaz tega je vedno večja poplava tako imenovanega rumenega tiska. Navadili smo se na novice, ki morajo biti senzacionalistične, dovolj močne in presenetljive, da se nas dotaknejo, sicer gredo mimo nas. Senzacija je tista novica, ki je prva, najhitrejša, in dovolj v oči bijoča, da nas zdrami iz dremeža, iz neobčutljivosti. Okolje, v katerem živimo, nas je naredilo odvisne od takšnih, senzacionalističnih novic. Če nekaj časa ni senzacionalnega dogodka, postanem nemiren, kakor je nemirna divja žival, zverina, ki že nekaj časa ni okusila krvi svojega plena. Odvisnost postane strast. In sodobni človek je postal strasten iskalec senzacionalnih dogodkov – važno je, da je dogodek senzacionalen, četudi ima za posledico stotine mrtvih. S tem je – mislimo – naš občutek za resnico za nekaj časa zadovoljen. Takšna je podoba sodobnega človeka, ki se ima za resnicoljubnega. A takšna resnicoljubnost ima malo opraviti z resnico v njeni globini in celovitosti. V svoji površnosti sodobni človek te globine niti ne prenese niti je ni zmožen dojeti.

V takšnem okolju danes delujejo mediji, razne liste podpornikov pa so samo drugi obraz istega duha. »Preveč človeško,« bi rekel apostol Pavel. Sveto pismo nam daje drugačen zgled – zgled Marije, Jezusove matere. »Ta je,« pravi Sveto pismo, »vzela Jezusove besede v svoje srce in jih premišljevala.« S svojimi ušesi ni slastno požirala vsegà, kar je nanje prišlo, da bi v naslednjem trenutku to že izpljunila in čakala na naslednjo senzacijo. V tem, kar je slišala, je znala ločiti zrnje od plev, nato pa je to, kar je imelo v sebi tudi neko povedno moč, vzela v svoje srce in tam v tihoti premišljevala. V tem je sama rastla – in rastla je v resnici. V tem se kaže njen pravi občutek za resnico. Resnica ni le stvar ušes; je nekaj globljega, je stvar srca, poglobljenega premisleka in celostnega uvida.

Kar nekaj kritik je mogoče slišati na račun katoliških medijev, češ da o nadškofu Uranu ali o gospodarskih vprašanjih mariborske nadškofije niso poročali ali so poročali prepozno. Nasprotno, tem medijem je treba čestitati. Ne zanimajo jih prazne senzacije; zanima jih resnica v njihovi celovitosti in globini. Zavedajo se, da lahko s prehitrim, senzacionalističnim poročanjem nekomu storijo krivico; zavedajo se kompleksnosti, celovitosti resnice; zavedajo se, da resnica ni samo informacija, ampak tudi vzgaja, in da senzacionalno poročanje vodi k razosebljenju, k rušenju kulture. Zavedajo se, da resnica ni samo računalniška koda, ki hipoma, v skoraj izvenčasovni hitrosti prenese neko informacijo, ampak da se resnica dotika celotne človekove osebnosti, jo gradi ali ruši. Lahko bi torej govorili o ekonomiji resnice, o tem, kako z resnico ravnati, da doseže svoj namen, ki ni zgolj »informacijsko bombardiranje«, ampak hrbtenica človekove človeškosti in človečnosti. Senzacionalistično, bombardistično prikazovanje sveta in človeka, ki ga uporablja rumeni tisk samo zato, da bi nase prilepil čim večje število bralcev, je to hrbtenico človeškosti že zdavnaj omehčal in navrtal. Zato tisti, ki temu tisku sledijo, že zdavnaj ne stojijo več na svojih nogah in se – opotekajoči se – naslanjajo na razne liste, da se obdržijo na nogah. Če ne moreš stati na svojih nogah, se moraš nujno izgubiti v množico, da te obdrži in odnese s sabo. Nad tem se je apostol Pavel hudoval, ko je delitve »Jaz sem Pavlov, jaz sem Apolov, jaz sem Kefov« označil za »človeške«, preveč »človeške«.

Za resnico je treba imeti posluh, srce. Z njo je treba ravnati previdno, ne na silo, kakor to na primer počne Delov poročevalec iz Rima, ki v tem, kar povedo tiskovni predstavniki Svetega sedeža, že vnaprej vidi laž. Takšna novinarska drža je izjemen primer novinarske neprofesionalnosti in brezčutnosti za iskanje resnice; takšen poročevalec ni poročevalec, saj ne poroča o tistem, o čemer bi moral, ampak izraža to, kar sam hoče. Hoče pa biti privlačen in bran. Zato je v novinarskem poročanju toliko formul, toliko izrazov, ki so neresnični ali na pol resnični. Takšno pisanje ni usmerjeno k iskanju resnice, ampak k iskanju všečnosti. K temu v razmislek še izjava urednika enega najbolj branih slovenskih dnevnikov. Ponavljam dobesedno: »Tega folka ne moreš nikoli dovolj podcenjevati!« Hotel je reči: večjo neslanost, večjo neumnost ko jo časopis zapiše, bolj bodo bralci hlastali po njej. Slaba ocena slovenskega bralca!

Po drugi strani pa pohvala mnogim novinarjem. Ko sem pred dnevi v pogovoru opozoril novinarko, da uporablja senzacionalistično besedo, ki pa je daleč od resnice, je pripombo upoštevala in besedo nadomestilo z veliko manj atraktivno – na ljubo objektivnega poročanja. In tudi bralcem in poslušalcem: ko se oglasim pri starših, že nekoliko v letih, sem vesel, ko slišim, da poročilom ne sledita slepo, brezglavo, ampak poskušata v njih ločiti resnico od praznih senzacionalističnih natolcevanj. Starejši rodovi so še ohranili kulturo prave, tehtne kritičnosti.

Še enkrat se obrnimo k besedam apostola Pavla, ki nam sporoča, da včasih ravnamo »preveč človeško«. Njegov nauk je preprost: iščite resnico, a se zavedajte, da njene korenine segajo globoko, da je kompleksna in je vanjo vpleten tudi človek, da marsikdaj ostane zavita v skrivnost, in to je – ker je vanjo vpleten tudi človek – tudi prav; zato ne mislite, da jo lahko dojamete hipoma, v trenutku, in celovito! Če se zavedamo tega temeljnega nauka apostola Pavla, bomo resnici pomagali tudi tako, da bomo včasih znali molčati in se ne bomo pustili odnesti brezglavim vrtincem, ki se razglašajo za najvišjo stopnjo resnice, v resnici pa jo odevajo v oblak teme in zmede.