Jure Sešek
Športni cirkus
Slovenija
Slišati je, da je svet zašel s poti, mnogi naglas razmišljajo o čudnih časih in vrednotah, ki so se izgubile. Krizo rešujejo države, v krizi je družina, v krizi je celo šport. Na nekaterih ravneh, ne povsod in ne vsi športi! Pravzaprav bi táko misel lahko uporabil tudi maloprej: v težavah niso vse družine in ne vse države.
Čeprav je kriza, pravijo, globalna, se najdejo področja, ki delujejo skoraj kot v časih pred njo. Kako bi si lahko drugače razlagali milijonske vsote, ki so zapisane na pogodbah ob prestopih nogometašev? Desetine milijonov odšteje klub klubu, da zvezdnik sploh sme prestopiti v njihovo vrsto. Šele potem pride na vrsto blazna vsota, ki jo nakažejo na nogometašev račun. Zvezdniki v košarki, hokeju in drugih športih so, ob sicer precej nižjih vsotah, deležni enakega postopka, banke pa transakcij. V športu je veliko denarja!
Španska nogometna velikana Real Madrid in Barcelona sta kluba z največjimi prihodki na svetu. Samo promet Reala na sezono znaša skoraj 500 milijonov evrov. Levji delež prometa ustvari s prodajo televizijskih pravic, z različnimi marketinškimi dejavnostmi, samo s prodajo vstopnic več kot milijon evrov. Takoj za Realom je Barcelona. Prednjači torej Španija. Dežela, ki je tik pred gospodarskim zlomom, država, ki jo pretresajo stavke vseh vrst in, ki je vedno pogosteje na seznamu nujnih bruseljskih tem. Narobe svet. Pa vendar: v španskem športu je veliko denarja. Predvsem na račun kreditov in tu se je zataknilo svetu!
Z mislijo „v športu je veliko denarja“ se gotovo ne bi strinjali šefi slovenskih klubov, odkimali bi tudi odgovorni na športnih zvezah, ki jih v zadnjem obdobju skrbi predvsem kako zagotoviti sredstva za vse dejavnosti. Skoraj vseeno je kakšni četi poveljujejo, težave imajo z denarjem, ta pa je v vrhunskem športu vedno povezan z rezultati.
Pred dnevi smo izvedeli, da se je z mesta predsednika Smučarske zveze Slovenije poslovil mož, ki so ga mnogi imeli za rešitelja slovenske smučarije. Ni mu uspelo, prizadevanja so bila brezplodna, uspehi manj bleščeči od napovedanih, blagajna veliko bolj prazna od želja. Tomaž Lovše naj bi v slovensko smučarijo pripeljal denar. Spozna se nanj, a kaže, da se je v športnem delu treba spoznati tudi na kaj drugega. Ob neuspeli kandidaturi Planice za gostiteljico nordijskega svetovnega prvenstva, so mu očitali neznanje diplomacije, morda nerodno lobiranje, gotovo pa je bil deležen tudi očitkov o nespretnem ravnanju. Podobnih očitkov je bil deležen tudi, ko mu je nekajkrat zdrsnilo v odnosu z moštvom Tine Maze.
Poročajo, da se je na koncu zataknilo na relaciji Kocjančič – Lovše. Zapletlo se je v Južni Koreji, ki tako res postaja dežela nesrečnega imena za naš šport. V njej so se namreč kregali o tem čigava je Šmarna gora, kracali so po uspešni zgodbi, uničili nogometno pravljico, zdaj pa podrli še količke na strmem smučarskem pobočju. Bog ne daj, da bi o usodi košarkarskega evropskega prvenstva odšli na pogovor v Južno Korejo. Že tako se v pripravah nanj dogaja marsikaj.
Zdi se mi, da je na vprašanje kako reševati skromno finančno situacijo v našem klubskem športu, dobro odgovoril novi direktor Uniona Olimpije Slobodan Subotić: „Nikakor ne bomo prestopili meje, ki nam jo bo postavil klubski proračun. Če bomo imeli na voljo pet evrov, bomo pač porabili pet evrov, in ne šest, sedem, osem ali devet evrov!“ Preprosta logika večine gospodinjstev, kajne? Pravilo, ki ga starši že od nekdaj prenašamo na otroke in razumno ravnanje, ki so ga bankirji uspešno pregnali. Nimaš dovolj? Posodimo!
Skratka, o športnih projektih odloča denar, z njim možje v kravatah, za uspehe pa se trudijo fantje in dekleta v športnih oblačilih. Tudi o kravatah, da se bomo prav razumeli: predvsem njihovih lastnikih, bi lahko rekli marsikatero. Prepričan sem, da so nekatere že predolgo zavezane okoli istih vratov, da bi jih bilo prav razrahljati ali pa zavezati komu drugemu. In, če me vprašate, komu v zadnjem smučarskem zapletu bolj verjamem … Zdi se mi, da Kocjančičeva rdeča kravata res ni vredna največjega zaupanja. Skoraj verjamem, da se je gospod menil na več strani hkrati, pomembna dejstva pa zamolčal. Za višje cilje, ali morda: osebne cilje, ki tovrstne gospode šač vodijo že od nekdaj.
Ja, šport je veliko več kot navijanje za svoj klub, navdušeno spremljanje rezultatov in vzpodbujanje uspešnih posameznikov. V tekmovanjih najvišjih rangov že dolgo ni več romantike, v dodatkih vrhunskemu celo ni več prav veliko prostora za zdravje. Pa ne mislim le na prepovedana poživila in tovrstno hojo po robu legalnega. Poškodbe, stres, odvisnost od uspeha … Šport je pač velik biznis, priložnost za marsikaj. Da je v njem veliko denarja, se strinjajo vsi, ki iz dneva v dan stojijo v vrstah pred športnimi stavnicami, predvsem pa tisti, ki z nelegalnimi stavami ali prirejanjem rezultatov služijo milijone.
Prav v teh dneh znova teče velika akcija razkrivanja nepravilnosti, povezanih s športnimi stavami v Italiji. Škandal ima milijonske razsežnosti, vanj pa so vpletena znana imena italijanskega nogometa. Nekatera zaradi aretacij ne bodo nastopila na prihajajočem evropskem prvenstvu. Če bi bilo prvenstvo azijsko, bi imeli na črnem športnem trgu še veliko več dela. Govori se, nekateri pa imajo celo dokaze za to, da se v tem delu sveta celotna prvenstva in lige dogovorijo vnaprej. In kje je potem še čar športa? Kaj je z negotovostjo, ki spremlja navdušence ob tekmi? Nepomembni vprašanji, saj denar vrti naš svet. Tudi v športu namreč velja, kot drugod: denarja je dovolj, le nepravično je razdeljen ali porabljen za nepomembne stvari.
Svetovni dan športa ni opozarjal na teme, ki sem jih omenil. Ozaveščal nas je, da je ukvarjanje s športom pomembno za naše zdravje. Posvečen je bil rekreaciji, ni kazal na milijone, ki ležijo na športni mizi in na lačne, ki sedijo okrog nje. Tu mislim dobesedno. Milijone namreč prispevajo množice, ki vsepovsod po svetu, v bedi svojih dni, namesto štruce kruha kupijo vstopnico za tekmo, vsi, ki, namesto malice, otroku kupijo dres s številko priljubljenega zvezdnika. Še vedno velja: kruha in iger, pa bo ljudstvo zadovoljno. Ah, četudi včasih zmanjka kak košček kruha, da je le iger dovolj!
Pa vendar kljub vsem spoznanjem o možnih sencah vrhunskega športa odštevam dni do začetka nogometnega prvenstva. Še trikrat spat in Evropo bo zajela nogometna mrzlica. Vem, da bom znova okužen z njo. Stavil pa ne bom!
