Tudi Slovenci na mednarodnem romanju v Trierju, kjer je Sveta suknja

| 17.05.2012, 07:36 Matjaž Merljak

Rojaki iz Mannheima v Nemčiji, Merlebacha v Franciji in Luksemburga so se 6. maja udeležili mednarodne svete maše in romanja k Sveti suknji v Trier.

V mestu Trier blizu luksemburške meje je bila doma sveta Helena, mati cesarja Konstantina, ki je leta 312 z milanskim ediktom dovolil krščansko vero. Ko je sv. Helena romala v Sveto deželo, je po starodavnem ustnem izročilu dala poiskati križ, na katerem je visel Jezus. V Trier pa naj bi prinesla suknjo, ki so jo vzeli Jezusu pred križanjem in nato zanjo žrebali. Da bi bila v Trierju res prav Jezusova suknja, je zelo malo verjetno, saj pisnih poročil o tem ni. Bila pa je v času svete Helene navada, da so romarji že od doma vzeli kos blaga, se z njim dotikali svetih mest, povezanih z Jezusovim življenjem in tako prinesli dragocen spominek, ki mu zdaj pravijo »kontaktna relikvija«. Nemci jo imenujejo Heilig Rock, po latinsko pa Tunica Christi.

Prvotna suknja, ki jo je prinesla sv. Helena, je bila kasneje kot relikvija vzidana v glavni oltar starodavne stolnice v Trierju.

Prva bila zgrajena v istem času, kot prva cerkev sv. Petra v Rimu, a je bila v sedmem stoletju med preseljevanjem narodov porušena. Na njenih temeljih in s precej njenega materiala in stebrov je sezidana sedanja, preko tisoč let stara cerkev. Pred točno petsto leti je cesar Maximilian zahteval, da oltar odprejo in mu suknjo pokažejo. Takrat so našli suknjo že zelo preperelo in so lahko rešili samo posamezne kose blaga. Naredili so novo suknjo v obliki dalmatike, ki jo pri slovesnem bogoslužju obleče diakon, ter v zadnji del všili ostanke prvotne suknje. Ne samo cesar, tudi navadni ljudje so hoteli videti Sveto suknjo in tako so se začela romanja.

Romanja trajajo vsako leto od srede po veliki noči do nedelje pred vnebohodom, vendar Svete suknje ne pokažejo vsako leto, ampak samo ob posebnih obletnicah. Letos je petsto let odkar so jo vzeli iz oltarja, zato je letos na ogled v posebni vitrini sredi cerkve. Zanimanje je tako veliko, da pričakujejo preko šesto tisoč romarjev, prvo nedeljo so ljudje čakali štiri ure v vrsti, da so prišli mimo. V enem tednu je prišlo že sto šestdeset tisoč romarjev.

Prvo nedeljo v maju je bilo mednarodno romanje vseh župnij z nenemškim materinim jezikom. Tudi Slovenci iz Mannheima, Luxemburga in iz Merlebacha v Franciji smo bili navzoči, na žalost nas nekateri niso našli, saj jih je reka romarjev odpihnila v napačno smer. Mednarodno mašo je v cerkvi sv. Maximina, ki je največja v Trierju (a je prav zaradi velikosti redno ne uporabljajo več) vodil kardinal Humes iz Brazilije, z njim sta prišla še dva druga škofa, vsi so nemškega porekla, saj so njihovi predniki prišli v Brazilijo pred mnogimi leti, kardinalovi celo pred 170 leti, pa še vedno ohranjajo nemško govorico. Ko bi le tudi Slovenci vsaj še eno ali dve generaciji bili tako zavedni!

Ena od prošenj za vse potrebe je pripadla tudi Slovencem. V slovenskem in nemškem jeziku jo je prebrala Martina Bencik. Po obhajilu smo Slovenci zapeli pesem »Mogočno se dvigni«. Med procesijo v stolno cerkev je Martina v nemščini prebrala tudi tekst, ki ga je napisal trierski škof Ackermann.

Zaradi velike množice smo rabili kar dve uri, da smo prišli do cerkve in do Svete suknje. Tako se nam je tudi izmuznil čas, namenjen javljanju za radio Ognjišče. Vmes nas je pogosto močil dež, a smo vsi kar pogumno zdržali, tudi majhni otroci iz Luxemburga. Eva, ki hodi v prvi razred, je ponosno nosila na hitro narejeno pelerino s simbolom romanja. Šele na koncu jo je premagala utrujenost in razočaranje, ko ni mogla za radio Ognjišče povedati, kaj ji je ati namesto pravljice za lahko noč povedal o Sveti suknji.