Kaj ima skupnega Cerkev s propadlimi gradbinci?

| 30.05.2012, 09:28

Že nekaj let je jasno, da smo življenje zapletli do te mere, da nihče več ne ve kako odvozlati preplet problemov, ki so se kopičili skozi leta in jih nihče ni reševal sproti, ko bi se dalo še kaj rešiti. Mislili smo, da se lahko mirno usedemo in čakamo, da pride mimo novi Aleksander, ki bo z zamahom meča, ta sodoben - ekonomsko moralni - Gordijski vozel, presekal. Komu mar, če bi nam ob tem tudi zavladal, glavno da bi, oprostite mi, ker ne morem mimo naslednjega sočnega izraza, kot „bubregom v loju“, omogočil mirno in lagodno življenje naprej.

Smola je bila, ker je prišlo mimo preveč Aleksandrov, ki so vsak po svoje sekali vozel in zdaj imamo zgolj več koncev vrvi, vozel pa je ostal. Tako ne vemo več kje se vrv s problemi začenja in kje je njen konec.

Zdaj eni in govorim o strokovnjakih, govorijo o varčevanju, drugi o zagonu gospodarstva. Eni bi prodajali, drugi vpijejo nacionalni interes. Eni govorijo o nevarnosti bankrota, drugi, kot da se nam nikamor ne mudi, mirno vložijo referendumski predlog. In medtem, ko vsi s prstom kažemo na druge, ko nas vprašajo kje varčevati, se nam vsem čas izteka, ko nas dohitevajo in tudi že prehitevajo tisti, ki so bili še do včeraj daleč za nami.

Ne čutim se usposobljenega, da bi razlagal globalno ekonomiko, ampak dandanes res ni potrebno biti ne vem kakšen modrec za ugotovitev, da se bližamo koncu ulice, ter da trenutno pred seboj vidimo samo zid. Osebno sicer trdno verjamem, da se bosta, ko bomo prišli dovolj daleč, levo in desno odprli novi ulici, v kateri pa bodo lahko zavili samo tisti, ki bodo dovolj upočasnili.

Gradbeni sektor se je prvi razbil, kaj razbil, plakatiral se je na tej steni. Je pač drvel pred vsemi ostalimi. Ni skrivnost, da so bila stanovanja ena najbolj priljubljenih naložb, zato so se nepremičninski baloni razpočili s takšnim pompom.

Zakaj je naložba v zidove za človeka tako mamljiva? Zgolj ugibam lahko, ampak verjetno nam predstavlja varnost, trdnost, nekaj, kar nam bo, tako si predstavljamo, v polnosti ohranilo naš status.

Pravzaprav me ne skrbi toliko kaj bo, če, recimo, uspe policijski referendum, čeprav me ob tem prime, da bi zavzdihnil: „Odpusti jim, sodržavljan, saj ne vedo kaj delajo.“ Tudi me ne skrbi, če bo dan po tem brez posojil in brez denarja ostala država in z njo vsi državni uslužbenci. To bo pravzaprav streznitev, ki je očitno nujna. Dan po tem, ko bodo ostali brez plač, bodo vsi zaploskali mnogo odločnejšemu varčevanju, samo da bodo kaj dobili. Bolj kot vse to me skrbi pomanjkanje dolgoročne vizije reševanja naše prihodnosti. V redu, kot najnujnejše je varčevanje. Drugi korak je zagon gospodarstva z naložbami v infrastrukturo, toda kaj po tem? Kaj se bo prevažalo po novih železniških tirih, cestah? Živiš lahko samo od tega kar prodaš, prodaš pa lahko tisto, kar nekdo potrebuje in je boljše ali cenejše, kot isti izdelek na katerem piše Made in China.

In spet sem nekje v zadnjih tednih slišal nekoga, ki je rekel: „Mnogo starejši in mnogo bolj razvajen delavec v Evropi bo moral prej ko slej konkurirati mlademu, bistveno cenejšemu delavcu na Kitajskem ali kje drugje v Aziji.“

In kaj ima pri vsem tem Cerkev? Tudi Cerkev še vedno gradi trdne zidove, ter upa, da ji bodo ti pomagali ohraniti varnost in trdnost. Morda se motim, vsekakor pa ne morem molčati. O pomanjkanju vizije se je daleč najbolje izrazil pater Branko Cestnik v reviji Božje okolje; “Ogromno duhovniških moči se je v preteklih dveh desetletjih prelilo v pročelja in strehe, medtem ko je mladinska pastorala bankrotirala.“ konec citata.

Seveda ni nihče proti zidavi, obnovi in naj tej trditvi dodam še tri klicaje. Nisem proti, zastrižem pa z ušesi, če vedno znova dobim odgovor: „Ni denarja.“, ker to preprosto ni res. Denar je in to dovolj, samo za druge namene ga porabljamo. Zdi se mi prav, da se nad mnogimi obnovami zamislimo, pa tudi nad tem, koliko denarja namenjamo za vzporedno šolsko strukturo? Ali je prav, da na drugi strani zaradi pomanjkanja ječijo celo vseslovenski projekti, kot sta Stična ali Ritem Duha na primer. Obsojeni so na zastonjskost, čeprav se že več desetletij ve, da je zastonj samo pešačenje, za vse ostalo pa je potrebno imeti sredstva in medtem ko mnogi lahko zgolj nemočno opazujemo, kako mlade privabljajo bleščeči reflektorji z veličastnih odrov, kjer se potem tako ali drugače razbijejo zaradi prazne ali celo zavajajoče vsebine, se mi sprašujemo in jezimo na te iste mlade, zakaj naši odri ostajajo prazni, ne pomislimo pa na dejstvo, da se z našim zastonjskimi in skupaj znešenimi plohi, ki jim potem rečemo oder, današnja mladina pač ne more poistovetiti. Tako imamo bogato vsebino, vsebino pisano z veliko, ki pa je ne znamo ponuditi.

Saj, morda res drži pomislek; kakšen pomen ima tisoč mladih na enkratni prireditvi, na drugi strani pa je tudi res, da bi za svoj obstoj potrebovali nekaj tisočakov na leto, kar pa je absolutno neprimerljivo s kakršnokoli gradbeno naložbo.

Vem, da si bom s pomislekom o katoliškem šolstvu nakopal jezo staršev in šolnikov, ne morem pa molčati zaradi vseh tistih mladih katolikov, ki obiskujejo državne šole in zaradi cene, ki jo plačujemo vsi skupaj.

Vem, da Stična in Ritem Duha nista alfa in omega mladinske pastorale, sem pa mnenja, da sta zadnja vseslovenska projekta, ki vsako leto še lahko pripeljeta skupaj tisočnijo mladih. Ni veliko, toda če ju ne bo, bodo ostali še brez tega.

Morda pa tudi Cerkev potrebuje streznitev, toda bojim se preštevanja preživelih po soočenju s tisto isto steno proti kateri drvimo skupaj z ostalim svetom.