V deželi krtov

| 26.05.2012, 11:12

V družbi, v kateri ni nobenega miru ampak stalno vzdrževanje atmosfere pred nevihto ali celo katastrofo, ni lepo živeti in slovenska družba je takšna. Pa naj gre za politiko ali Cerkev. Če afere ni, si jo je potrebno izmisliti, samo, da se o bistvenih in temeljnih vprašanjih ni potrebno temeljito pogovarjati. Politikom se gleda na ceno toaletnega papirja, medijski šefi pa imajo vsaj enkrat večje plače od njih zato, da po svojih medijih neprestano moralizirajo. Kdo bo še sploh pripravljen voditi to državo, če iz bolezni in privatnih odločitev mediji naredijo škandal, v duhu, saj ni važno kaj je res in kaj se je dogajalo, važno je, da se vrže sum, nekaj bo že ostalo.

Upokojeni partijci se že desetletja kopajo v pokojninah, ki bi si jih naj prislužili z osvobajanjem naroda, katerega so dejansko izkoristili za svoje revolucionarne namene in za prevzem oblasti. Tisti, ki so res kaj žrtvovali so ali padlo med vojno ali pa zaradi bolezni pomrli. Večina živečih in glasnih so salonski partizani. Tako od najmlajše novinarske kaste, ki bi Urbanijo in njegove somišljenike pobili in zmetali v jamo, res težko pričakujemo kaj več, kot da trobijo za Stanovnikom in drugimi sivimi strici zguljene ideološke recepte, saj jih tako šolajo v nekdanjem Dolančevem Kumrovcu.

A očitno ni nič bolje v ustanovah, ki izobražujejo kulturniški kader, kateremu je sveto to, da nič ni sveto in da lahko pljuvajo, bluvajo in še kaj, po vsem, samo da jih kakšen perfomans katapultira za dan ali dva v medijsko orbito . Tako imenovana umetniška svoboda, ki ne zmore večje fantazije kot straniščne školjke sredi galerije ali gorečega križa nad Strunjanom res ni vredna ene časopisne vrstice. O ko bi si le enkrat upali narediti kaj podobnega s polmesecem ali judovsko zvezdo, bi že videli hudiča. Ker to vedo in ker vedo, da bodo v državi od varuhinje človekovih pravic do predsednika države ob gorečem križu vsi molčali kot grob ali dajali pitijske izjave za predvolilno rabo, se gredo junaštva v stilu podgane v Marijinem naročju do ognja pod križem mornarske zaobljube. Najbrž tudi vedo, da je v naravi krščanstva, da ne more reagirati po načelu zob za zob in oko za oko, zato je hvaležna tarča provokacij in poniževanja s strani takšnih, ki se jim vse bolj vidi, da jim manjka osnovna izobrazba in kultura o religijah in njihovem mestu v družbi. To so Gabrovi učenci, tako kot tisti učitelji in učiteljice, ki so še pred mesecem vpili po slovenskih ulicah proti varčevalnim ukrepom in dajali krasen vzgled mladim generacijam na temo družbene solidarnosti. Če so resno mislili s svojimi gesli na dan štrajka potem bi po sklenitvi dogovora med Vlado in sindikati morali štrajkati pred sindikalinimi centralami, ki so jih vendar razočarale. Če pa niso resno mislili in so se šli pocestni populizem, se naj zamislijo nad svojimi spoznavnimi zmožnostmi. Starši pa nad tem, kdo uči in vzgaja njihove otroke.

No njihovega prvega vojščaka je vendarle srečala pamet, da se je bolj kot zasebnemu šolstvu posvetil sklepanju kompromisa z vlado o varčevalnih ukrepih in s tem dejansko priznal, da je državna blagajna prazna in da tudi njegova dvignjena pest ne proizvede nobenega evra več. Očitno so ga k temu prisilili tudi drugi sindikalni voditelji, ki so kljub stari socialistični retoriki uvideli, da bodo sindikati ključni krivec, če bo država zdrvela v propad, ker v tej družbi, ki ne temelji na predpostavkah industrijske dobe, nismo sposobni skleniti novega družbenega in socialnega soglasja. Za tak podvig pa je potrebna kakšna drugačna pamet kot tista, ki se sklicuje na štrajke revolucionarnih provokatorjev iz prve polovice dvajsetega stoletja ali na poslovne uspehe tranzicijskih konjskih mešetarjev. K slednjim seveda lahko štejemo tudi kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, kot temu radi rečejo medijski ljudje. To, da so socialni partnerji dosegli dogovor in kompromis je hvale vredno in govori o novi kulturi družbenega dogovarjanja v Sloveniji. Predstavnik Svobodnih sindikatov je na okrogli mizi Zbora za republiko jasno poudaril, da je socialni mir predpogoj in temeljna vrednota za družbeno blagostanje. Tej ideji lahko samo pritrdimo in sklenemo, prišlo je do zgodovinskega dogovora in do zgodovinskega premika v sindikalnem gibanju na Slovenskem, ki se je s takšnim stališčem poslovil od dražgoške retorike sivega strica, s tem pa od revolucije. To je za krizne čase pomemben in eden od ključnih preobratov.

Da so v Cerkvi vedno bili in bodo krti, ni nobena skrivnost. Razlogi za njihov obstoj so različni. Eni so v Cerkev namerno poslani, ti so običajno najmanj nevarni, ker so hitro odkriti. Drugi to postanejo zaradi svojega karakterja, ki jih sili v ambicijo pomembnosti in če to ne gre z glavo naj gre z intrigami. Ti so zoprni, ker se vedno spretno izognejo večjim deliktom zaradi katerih bi jih lahko dali na hladno. Spet drugi to postanejo zaradi svoje slabosti, šibke točke, ki je očitna in jo je potrebno prikrivati, oziroma jo naročniki spretno izkoristijo. Po eni strani uživajo v Cerkvi usmiljenje, ker se pač ve, kje in zakaj so ranljivi, zato se jih tolerira, po drugi strani pa namesto, da bi se s svojo šibkostjo spopadli ali jo priznali, iščejo sto načinov, kako bi se uveljavili in dokazali, da se jim dela krivica. Lahko bi našteli še več različnih zvrsti krtov, ki so jih včasih zlorabljali za udbovske, danes pa za medijske namene, ki so s prvimi še vedno delno v sorodu. S tem problemom se je lokalna Cerkev srečala v minulih dneh. Navidezni tarči sta bila upokojena nadškofa, dejanski pa sta aktualna, saj samo ta dva nekaj pomenita v aktualnem družbenem in cerkvenem trenutku. Da se je vse odvijalo kot se je, seveda ni dobro, ni dobro tudi zaradi notranjih cerkvenih razmer in postopkov. Po vseh lekcijah, ki jih je domača Cerkev dobila, še vedno ne obvlada stika z javnostjo. Ob tem pa se je razkrilo še vrsto drugih problemov in vprašanj. Ne najpomembnejši, a tudi ne zanemarljiv, je problem komunikacije med centralo in lokalno skupnostjo. Očitno je, da med centrom v Rimu in lokalno cerkveno oblastjo komunikacije ne tečejo po ustaljenem in dogovorjenem redu, ki bi spoštoval tako pristojnost kakor subsidiarnost Škofovske konference. Dvajset let po koncilu se je na takratni bilančni sinodi v Rimu razpravljalo o pristojnostih Škofovskih konferenc, do danes ni bistvenega premika. Da imamo opravka s strukturnim vprašanjem ni razvidno samo na slovenskem primeru, ampak na marsikaterem drugem, predvsem tam, kjer je prihajalo do zapletov ob škofovskih imenovanjih. Če se v Rimu tega vprašanja ne mislijo resno lotiti bodo pač imeli vedno več problemov in vedno manj tistih, ki bi iz čistih namenov sprejeli škofovstvo. Onih, ki s tem nimajo težav iz častihlepja in karierizma, je vedno dovolj.

Zadnji dogodki tudi zastavljajo vprašanje, kakšno realno oblast imajo škofje in kakšne možnosti za izvajanje. Je že res, da je bistvo škofovske službe služenje, samo ne za vsako ceno in vsem neumnostim. Da škofje ordinariji v nekaterih primerih niso ukrepali bolj odločno in dovolj simbolično, se jim sedaj vrača kot bumerang. V mariborskem primeru je notranja cerkvena javnost in siceršnja pričakovala in zahtevala, da se odgovorne jasno postavi v situacijo polaganja računov. Šele ob prvi ovadbi s strani državnih organov se je pokazalo, da so podpisi škofov pristali na pogodbah konjskih mešetarjev. In prav ob tem se postavlja vprašanje, zakaj mora biti škof podpisnik na dokumentih, ki nimajo prav nobene zveze z njegovim poslanstvom na področju vere in morale. Zakaj Cerkev vztraja pri monarhičnem principu oblasti, ki je definitivno produkt kulture in ne vere. Zakaj Cerkev ne naredi koraka v smeri tiste delitve oblasti, ki bi škofa osvobodila objektivne odgovornosti na področju materialnega?

In v mariborskem primeru si lahko postavimo vprašanje, kakšen je odnos centrale do ordinarija, ki je pred tridesetimi leti bil dober, da je reševal takratno težko stanje škofije, zaradi političnih krtov, po tridesetih letih pa je žrtev drugačnih krtov. Nesporno je namreč dejstvo, da je zadnjih deset let vedel, da gospodarske situacije v svoji škofiji ne obvlada več, zato je dobival pomožne škofe in koadjutorje, a ti so se v tako delikatni situaciji menjavali kot gobe po dežju. V slabem desetletju kar štirje. Med tem ko je ekonomska kontinuiteta bila neprekinjena. In ko se danes pribija upokojenega nadškofa na medijski križ se vidi zgolj gospodarski polom, ne pa tudi popolno lojalnost rimskemu škofu in njegovim odposlancem v Sloveniji. Nismo nekaj podobnega že videli. Škof Rožman je bil lojalen in zvest Rimu, ko pa je končal kot begunec, ga papež ni sprejel v avdienco katere pa sta bila deležna Tito in Jovanka. Se temu reče ljubezen do bratov in sester v veri?

A kot rečeno, glavna tarča sta aktualna nadškofa, še posebej ljubljanski, ki je v času svojega pomožnega škofovanja v Mariboru dejansko pričel reformirati takratno gospodarsko sfero z laičnimi, torej strokovnimi ljudmi, ne pa kadrovsko, ker za to ni imel pristojnosti in smo ponovno pri strukturnih vprašanjih. Ta so del problema. Drugi del pa je dejanska moč odločanja in mehanizmi, ki jih ima danes škof ordinarij v rokah. Sodobni inkvizitorji, ki terjajo grmade, ne vedo ali pa pozabljajo, da v Cerkvi teh sredstev preprosto ni. To pa še ne pomeni, da ni mogoče z bolj odločnimi in tudi simbolno sporočilnimi dejanji povedati cerkveni in siceršnji javnosti, kdo je za kaj odgovoren in kakšne posledice mora sprejeti nase. Pri tem pa moderni škofje mencajo in tehtajo, posledice pa pokasirajo sami, ker so in ostajajo edina oblast v Cerkvi. Cerkvena oblast ne more služiti samo s čutom za človeka in njegovo usodo, oblast je dolžna poskrbeti, da celotna skupnost ne trpi preveč in po nepotrebnem zaradi njenih posameznih udov. Če prav sveto pismo pravi, če trpi en ud z njim trpi celo telo. Cerkvena centrala bo vedno žrtvovala posameznika, če gre za javno pohujšanje. Lokalna pa naj živi s krti, namesto, da bi izvrševala svoje poslanstvo? Kakor koli obračamo aktualno mariborsko zgodbo lahko zaključimo, da poleg jasnih osebnih odgovornosti moramo govoriti o tistem, kar cerkveno učiteljstvo dolgo ni hotelo prevzeti v svoj slovar, šele Janez Pavel II. je imel pogum, da je uporabil pojem grešne strukture. Vsa bolj je jasno, da je mariborska lokalna zgodba posledica svetovnih finančnih grešnih struktur, domačih zakonodajnih in notranje cerkvenih, ki niso delovale tako kot bi morale ali pa imajo same preveč pravnih lukenj, skozi katere so se krti mirno sprehajali in po svoje nažrli korenine debla, ki je Cerkev kot celota.

Del slovenske mazohistične javnosti se sedaj ob vsem naslaja in išče, kako bi ranjeno žival do konca potolkel. Del javnosti je prizadet in žalosten, ker se zaveda, da Slovenija potrebuje duhovno substanco v času, ko smo priče popolnemu razpadu vrednot. O tem, da se bo Cerkev v svojem najbolj zdravem jedru pobrala ne dvomim, kako dolgo bo to trajalo, pa ve samo Bog in kdor verjame vanj in ne v cerkvene finance ali strukture, tisti te dni ne razmišlja o tem, kako bi izstopil iz Cerkve.