Sem s prejemom zakramenta svete birme prejel certifikat duhovnosti?

Slovenija | 22.05.2012, 14:53

Potekajo birme... Slišim starše, ki izrekajo ob nakupu daril in oblek za mlade birmance bolj ali manj podobne stavke: Samo še tole birmo opravi, pa smo opravili starševsko dolžnost, in pri tem dvigujejo roke ob misli, da so svoje poslanstvo opravili s tem, da se bo njihov otrok lahko cerkveno poročil, če bo hotel...

Torej dragi birmanci, starši, duhovniki, sprašujem vas, kam se je skrilo vprašanje duhovnosti, ki nam prinaša zmožnost tako prepotrebne modrosti? Modrosti, ki nas bo obvarovala pred nezmožnostjo razumevanja, da smo eno? Kajti "Modrost se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse. Sijajnejša je kakor sonce, vsa ozvezdja prekaša. Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša, njo pač zamenja noč, modrosti pa ne premaga hudobija."

Kje bodo naši birmanci dobili vzor in izkušnjo pomena iskanja neomejenosti delovanja ljubezni znotraj nas samih? S kakšno pravico jim nalagamo naloge, za katere je nujno potrebna duhovna zmožnost presežka lastnih hotenj in potreb? Čemu potemtakem služi v življenje in smisel življenja neintegrirana duhovna komponenta krščanskega učenca, če vsi skupaj čakamo samo eno: opraviti z nalogo in ne živeti koncepta verovanja. Kdo torej oblikuje koncept verovanja? Učitelj ali učenec? Kdo sveti z lučjo verovanja na poti duhovnosti? Učitelj ali učenec?

Bi rekla, da ga soustvarjata učitelji in učenec skupaj, toda učitelj je vendarle človek, ki kaže pot, usmerja, spodbuja, ali bo želel učenec hoditi po njegovi poti, pa je odvisno od tega ali sta skupaj ustvarila koncept tako, da ga učenec lahko nadgradi.

Vprašanje, kaj je duhovnost in kaj je naloga duhovnega učitelja, sem postavila štirim duhovnikom.

Definicijo duhovnosti je po mnenju salezijanskega duhovnika Rafa Pinose težko ali nemogoče podati. Tudi Jezus ni nikoli direktno odgovoril, kaj je nebeško kraljestvo. "Če bi povedal, kaj je nebeško kraljestvo, bi ga zanikal. Spraševati kaj je duhovnost, je kot, če sprašujemo, kaj je zdravje. Je del nas, je del našega bistva, je del nečesa, kar res vrednotimo. Dokler imamo duhovnost, je z nami vse v redu, nič nimamo preveč in nič nam ne manjka. Duhovnost je tista naloga, ko iščemo novo stopničko više ali pa naš izgubljeni raj", je dejal.

Pinosa pravi, da je naloga duhovnega učitelja, da pelje k temu jasnemu cilju. Duhovni učitelj ne ve vedno kam. Božjo voljo odkriva v dialogu s posameznikom, s skupino, z župnijo. Kristjani imamo jasen cilj, kakšen pa je to, mora vsak posameznik ugotoviti sam.

Pater Ivan Platonjak pravi, da pomeni duhovnost živeti osebni odnos z Bogom. Živeti v duhu Jezusa Kristusa. Ateistična duhovnost skuša priznati to duhovno dimenzijo, to presežno dimenzijo v sebi. Duhovnost do lepega, presežnega, dobrega. Tako je naloga duhovnega učitelja, da pokaže, kako živeti s svojim duhom in duhom Boga v katerega verujemo. Osebo uvajati v to izkustvo in pomagati, da vstopi v osebni odnos ter razvije to življenje z Bogom v vseh razsežnostih. Tudi razsežnosti telesnega, duševnega, duhovnega, razmišljanja, iskanja, odločanja.

Tudi za patra Silva Šinkovca je duhovnost človekovo iskanje Boga in je življenje v duhu. Vsak človek na dnu srca išče bistvo, išče resnico, išče presežno, išče absolutno in to je Bog, pravi. Vse religije imajo neko teologijo in neko duhovno izkušnjo, doživetje Boga in to je bistvo duhovnosti. Za vsako duhovnost je potrebna molitev in pomembno je dejstvo, s čim se duša hrani, še dodaja Šinkovec.

V nadaljevanju meni, da je naloga duhovnega učitelja v prvi vrsti, da posluša človeka, ki ga spremlja. Posluša tisto, kar duh govori v človeku. Ko dobro posluša, vidi tudi potrebe, potrebe duhovnega razvoja pri človeku. Zato mu iz svojih izkušenj, znanja zna svetovati, po katerih poteh naj hodi, da bi se njegova duša nahranila z duhovno hrano. To je bistvena naloga duhovnega učitelja, da vodi do teh virov hrane.

Duhovno je vse, kar te spominja na Boga, na življenje v in s Svetim Duhom, saj je "božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan" beremo v svetem pismu, zato je naloga duhovnega učitelja predvsem, da pomaga človeku ustvariti ter poglobiti odnos z Bogom, prepoznavati božja znamenja v njegovem življenju in mu pomagati v rasti, da bi bilo njegovo življenje vedno bolj poduhovljeno. Skratka, da bi razodeval Boga s svojim življenjem pa meni pater Robin Schweiger.

Vse je tako jasno, nadzorno in lepo opredeljeno. Včasih pa se mi zdi, da ne živimo procesa verovanja ampak živimo zgolj cilj, ki je ali birma, poroka in nato od začetka: krst, obhajilo, birma. Tako daleč od bistva, srčike. Duhovnost je pomembna komponenta človeka in živeti božjo voljo pomeni začutiti sebe. In ko smo v stiku sami s seboj in z Bogom, lahko gradimo, nagovarjamo mlade.

Za mlade ni pomembno samo druženje, zabava, izobraževanje. Mlad človek potrebuje na svoji življenjski poti dobrega duhovnega spremljevalca, ki mu svetuje, mu pomaga in ga usmerja. Predvsem pa mu nudi podporo in rast v ljubezni, saj je duhovnost mladih kot so mladi sami, če jih nismo v njihovem temelju zatrli: živahna, razigrana, odprta, iskrena.

Tendenca mladega človeka ni, da deluje s pomočjo misli, občutkov in čustev, temveč da poseže po večjem. Ob podelitvi zakramenta svete birme, birmanec tako prejme Božjo milost in darove Svetega duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu Božjega. Kaj počne s temi darovi, pa je velikokrat odvisno od naših zgledov in načina, kako to živimo. Brez koncepta, površno, zgolj s končnim ciljem birme ali vidimo v tem možnosti poglobitve vere in dosego višje stopničke na poti v izgubljeni raj.

Za zdravo skupnost v Sloveniji potrebujemo nov zagon, mlade ljudi, ki bi prinesli optimizem, novo upanje v slovensko družbo. Na mlajših je priložnost, da spremenijo svet, starejši pa jim moramo biti zgled in pomagati na njihovi poti. Mladi lahko ponesejo naprej samo tisto, kar so prejeli in dobili, ali pa imajo možnost, da kasneje spreminjajo svojo osebnost ob redefiniranju lastnega vrednostnega jedra.

Naj nas, kadar se jezimo na mlade, ki kakor da nimajo razvite duhovne dimenzije in niso dovolj modri, spremlja imperativ, s pomočjo katerega najprej sami odgovorimo na čisto drobna ali pa velika, za nas pogosto prevelika vprašanja:

"O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!"