Ko zmota pokaže temno stran

Slovenija | 18.05.2012, 14:50

„Želimo biti v srcu Cerkve, zato vam izražamo svojo edinost in pripravljenost za pomoč ter obljubljamo molitveno podporo,“ so v podporo slovenskim škofom v minulih dneh, ko smo veliko govorili in poslušali o dogajanju v Cerkvi na Slovenskem zapisali predstavniki Gibanja in nove stvarnosti v Katoliški Cerkvi. Ob tem se postavi vprašanje, ali je bila velika medijska pozornost upravičena? Skoraj gotovo lahko pritrdimo z „da“, glede na dolgove, ki so bili ustvarjeni z nepremišljenimi dejanji. Pa vendar se ne bom ustavljal pri njih. Kot je nekoč dejal nekdanji glavni finančnik mariborske nadškofije Mirko Kraševec: „Bili smo slepi in v zmoti.“ A ta zmota je danes začela kazati vse svoje najtemnejše strani.

Po komentarju leta 2011, ko sem ostro obsodil dogajanje v mariborski nadškofiji po objavi članka v italijanskem časniku, sem slišal mnogo kritik, češ, kaj si dovolim. A danes, ko članek znova prebiram opažam, da se nisem motil. „S številkami, ki so se pojavile, ne nameravam operirati, saj je vsak dolg, pa naj bo še tako majhen, prevelik, še posebej, če ga je ustvarila institucija, ki se ji pripisuje velika moralna avtoriteta,“ sem napisal takrat in se vprašal: „Ali nisem kot pripadnik največje verske skupnosti v Sloveniji dolžan izvedeti, kaj je res in kje so meje neresničnega.“ Spraševal sem se tudi „ali po letih metanja peska v oči ni čas, da odgovorni stopijo pred vernike, javnost in priznajo - naredili smo napako, težavam nismo bili kos!“

Ostre besede danes lahko samo ponovim, pa tokrat ne zgolj za slovenske škofe ampak tudi za predstavnike Vatikana. Zdi se mi, da so naši dušni pastirji svojo škofovsko palico morali zamenjati za gorjačo, s katero se morajo boriti in zagovarjati, da so, ne glede na vse, v prvi vrsti duhovniki in ljudje. Kot je že leta 2011 dejal nadškof Anton Stres: "Smo del družbe, v kateri živimo, in s tem povezani z njo v sreči in nesreči". In zakaj se morajo nenehno zagovarjati? Zaradi svojih dejanj, napačnih odločitev, slabega nadzora, premajhne avtoritete? Vsemu bi lahko narahlo prikimali, vendar sem prepričan, da bi lahko velik „da“ namenili vatikanski kuriji, ki se je potrudila kaznovati že kaznovane in nagraditi tiste s kardinalskim klobukom, ki bi morali v preteklosti pomagati reševati zadeve.

Vrnimo se v leto 2008, ko so bili slovenski škofje na obisku ad limina apostolorum v Vatikanu. Takrat so vatikanske uradnike, upam, da jih prav naslavljam, podrobneje seznanili z dogajanjem v Cerkvi na Slovenskem. Poleg položaja duhovnikov, dela na pastoralnem področju in smernic krajevne Cerkve so se zagotovo našla tudi vprašanja o deležih, ne zgolj mariborske nadškofije, ampak vseh škofij v gospodarskih družbah. Po obisku smo slišali le, da je Vatikan zahteval prodajo T2, ker predvaja pornografske kanale. Je bila to edina ugotovitev? Ne morem soditi, ker ne vem, a prepričan sem, da je o vseh zadevah v Vatikan dobro poročal apostolski nuncij v Sloveniji. Njegova naloga je bila in ostaja vez krajevne Cerkve s Svetim sedežem. On je tisti, ki v Vatikan posreduje tri predloge, kdo naj bo novi škof, in tudi on je tisti, ki poskuša škofe ali katero izmed ustanov znotraj škofije opozoriti na napake in jim najbrž svetuje, kako iz slepe ulice. Pa je to počel? Da bi Vatikan, če smem uporabiti to besedo, že drugič „sankcioniral“ upokojena nadškofa, ki sta se sicer zaradi zdravja in preobremenjenosti umaknila iz vrha obeh nadškofij, se mi zdi popolnoma nelogično, če pa je že logično, je pa popolnoma skregano z zdravo pametjo.

Potem, ko sta oba aktualna nadškofa zanikala prejem tako imenovanega dekreta iz Vatikana ter tudi poudarila, da z njim nista seznanjena, in po molku Vatikana ter apostolskega nuncija je slika še bolj medla. Iz nje sem razbral le, da je Vatikan nekaj naročil, zdaj pa naj se s tem ukvarja krajevna Cerkev. Vse me spominja na prizor iz Svetega pisma, ko je Pilat, ko je videl, da nič ne pomaga, da bi oprostil Jezusa in da hrup zoper njega čedalje bolj narašča, vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: „Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!“ (Mt 27,24) Tako lahko razumemo molk Vatikana, ki vse od začetka propadanja družb, povezanih z mariborsko nadškofijo molči. To je pač, če se izrazim z besedami slovenskega kardinala, „nek lokalni spodrsljaj.“ Pa je res? Mislim, da bi moral pred novinarje in slovensko javnost stopiti prejšnji, s kardinalskim klobukom nagrajeni apostolski nuncij v Sloveniji, pa tudi novi, da bi predstavila, kako vplivata in sta vplivala na delovanje in ustroj Cerkve na Slovenskem. Da bi nam dala jasno vedeti, kako Vatikan gleda na ta „lokalni problem“. Škofje, duhovniki in vsi verniki pa bi s tem dobili znamenje, da pri „lokalnem spodrsljaju“ nismo sami, da je z nami in za nami sam vrh katoliške Cerkve. Ali pričakujem preveč?

V minulih tednih se je zgodil pogrom nad upokojenima nadškofoma, ki sta že drugič morala skloniti glave. Ugibanj o tem, kaj je res in kaj ni, je bilo veliko, mnoge nejasnosti ostajajo še danes. Neodgovorjena novinarska vprašanja se kopičijo, Cerkev pa tistim, ki so poklicani za komunikacijo z javnostjo, vsaj tako je videti, ne pušča dovolj manevrskega prostora ter niza napako za napako. A te napake ne bodo pripeljale do rešitev. Lahko jih le Jezusove besede, ki je Judom dejal: „In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.“ (Jn 8,32) Vprašanje je kdaj? Mogoče takrat, ko bomo v polnosti razumeli Jezusove besede: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.“ (Jn 14,16)

Naj se še enkrat ustavim ob pogromu upokojenih nadškofov, ki sta bila in v mojih očeh ostajata človeka globoke vere in močne Božje besede, pa tudi Marijina častilca ter častilca domačih svetnikov in svetniških kandidatov. V mojih očeh sta tudi vélika Slovenca, ki z veliko pozornostjo spremljata, kaj se godi z narodom ter njegovo krščansko in kulturno dediščino. V mojih očeh sta pastirja, ki so jima blizu preprosti ljudje, ki sta tudi sama preprosta in blizu ljudem. Morda je prav slednje za nekatere sporno - sta trn v peti. Prav tako sta človeka, temu ne gre oporekati, ki sta bila kdaj zavedena, a z umikom v zasebno življenje sta dala jasno vedeti, da kljub vsemu verjameta v Božjo previdnost.

V minulih dneh so podporo slovenskim škofom, prvič v takšni obliki, izrekli v Svetu katoliških laikov Slovenije in pa Gibanju in novih stvarnostih v Katoliški Cerkvi v Sloveniji. Laiki so zapisali, da jih žalosti medijsko blatenje slovenskih škofov v zadnjih dneh. Zato so medije pozvali k varovanju dobrega imena ter k večji profesionalnosti in odgovornosti za dobro vseh državljanov. Gibanja pa so zapisala, da v času težkih preizkušenj za našo Cerkev – ko se nanjo nadaljujejo napadi od zunaj in jo žal načenja tudi needinost znotraj nje same – čutijo svojo odgovornost za prihodnost slovenske Cerkve.

A menim, da še naprej ostaja neodgovorjeno vprašanje: se bo kdaj zgodil „bobu bob“ tudi za tiste, ki so precej pripomogli k vsej tej „slepoti“ v Cerkvi na Slovenskem? Enega sem že omenil, nagrajen je bil s kardinalskim klobukom, zanj menim, da je vedel za zadeve, a je prepozno ukrepal. Potem je tukaj prvi finančnik mariborske nadškofije, ki še danes nosi naslov „kanonik“. Seveda ne gre brez njegovih sodelavcev, ki jim je zaupala ne zgolj nadškofija, ampak vsa Cerkev na Slovenskem. Verjeli smo v njihove velike načrte, ki pa so se danes pokazali za obljube v oblakih. Ja, kriza je res pokazala svoje zobe, a vprašanje je, ali se ti zobje niso kazali že pred tem. Smo v letih debelih krav pozabili, da pridejo tudi suhe, so se prebudili prepozno, kot faraon? „Potem so grde in mršave krave požrle sedem lepih in rejenih krav. In faraon se je prebudil.“ (1 Mz 41,4)

Smo v letu, ko se spominjamo 150-letnice smrti mariborskega škofa bl. Antona Martina Slomška, ki si je prizadeval in s svojo vztrajnostjo tudi uspel Maribor povzdigniti v škofijsko mesto. To mesto pa je danes zaradi preteklih odločitev in tudi pohlepa umazano. Kako ga oprati? Na kakšen način? Zagotovo ne z zmotami. Le „resnica nas bo osvobodila“ in znova povezala, povezala v edinosti katoliške Cerkve, v edinost Cerkve na Slovenskem. Treba bo stopiti skupaj, stakniti glave in poiskati pot, ki bo peljala v rodovitno leto vere, s katerim bomo začeli letos jeseni. Naj se sliši še tako izrabljeno, vendar le s čisto preteklostjo lahko oblikujemo svetlo prihodnost.

Ker pa so pred nami binkošti, naj spomnim na besede bl. škofa Anton Martina Slomška, ki jih je izrekel prav na binkoštno nedeljo in so glede na stanje danes še kako aktualne. „Najmočnejša reč v nebesih in na zemlji je prava živa ljubezen; ona svet premaga, in tudi smrt je ne konča. Prave žive ljubezni ne ločijo hribi, ne doline; ona nikoli ne umrje, in še po smrti zveste prijatelje sklepa (povezuje). S to ljubeznijo je tudi Jezus svoje žalostne učence tolažil, kadar (ko) je pri zadnji večerji od njih slovo jemal. Pravo, živo ljubezen jim priporoča, rekoč: "Kdor mene ljubi, naj skaže svojo resnično ljubezen s tem, da besede mojega nauka ohrani in po njih živi. Kdor bo moje besede spolnjeval, bo ravno s tem tudi Očeta nebeškega ljubil; zakaj besede, ki ste jih iz mojih ust slišali, niso le moje, ampak mojega Očeta, ki me je učenika na svet poslal.“