Od etatizma k svobodni pobudi

Slovenija | 04.05.2012, 14:50

23. aprila je Katoliški inštitut gostil na okrogli mizi prof. dr. Philippa Bootha, programskega direktorja Inštituta za ekonomske zadeve (Institute of Economi Affairs) iz Velike Britanije. Priznani strokovnjak je spregovoril o dolžniški krizi evropskih držav. Eno za drugo je nizal vrtoglave številke o zadolženosti posameznih evropskih držav, ki presegajo tudi večletni bruto dohodek držav.

Visoki dolgovi, ki jih domala vse bremenijo, zavirajo njihov razvoj in jih silijo v varčevalne ukrepe. Evropa danes varčevanje sprejema kot edini razumen način življenja. Eno je jasno: dodatno zadolževanje, ki bi krizo ta hip olajšalo, bi pomenilo dodatno breme jutrišnjim rodovom. Zato se zastavlja alternataiva: ali naj svojo krizo lajšamo z novim zadolževanjem na ramenih jutrišnjih rodov ali pa bomo že danes sami sprejeli omejitve, ki bodo olajšale breme prihodnjih rodov?

Ena največjih stisk, ki jih mladi že doživljajo, je strah pred prihodnostjo. Prihodnost še zdaleč ni tako obetavna, kakor je to bilo pred leti ali desetletji. Ne samo, da so prepreke, ki jih morajo mladi preskočiti, da se lahko uveljavijo in dobijo svoje mesto v družbi, vedno višje. Tudi moč, ki jo imajo za tek v prihodnost, je vedno manjša. Upanje, ki ga je krščanstvo v preteklosti zahodni družbi prinašalo, danes usiha in postaja vedno manjše. Razlog za upad upanja je v tem, da sta krščanstvo in Cerkev v družbi izgubila vlogo, ki sta jo imela skozi vso zgodovino Evrope vse od njenih začetkov v srednjem veku. Krščanstvo je religija, ki – kakor judovstvo – človeka usmerja naprej in ga opozarja z besedami: »Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!« (Mr 13,33) Ta odprtost do prihodnosti je delala človeka strpnega do trenutnih okoliščin; učila ga je potrpežljivosti. Ko pa je krščanstvo začelo izgubljati vpliv, ki ga je imelo dva tisoč let na naš prostor in zgodovino, so začele usihati in propadati tudi kreposti, ki jih je gojilo in zalivalo, med drugimi pričakovanje jutrišnjega dne oziroma potrpežljivost. Danes je mladi človek ujetnik sedanjosti; njegova priljubljena beseda je »takoj«; »jutri« mu je predaleč.

Gotovo je prav upad te kreposti, potrpežljivosti, ena največjih izgub. Sami neradi čakamo; težko nam je potrpeti za kakšno stvar in počakati na jutri – se danes nečemu odpovedati, da bi bil jutrišnji dan lepši. Žalostno je poslušati fraze, ki jih te dni ponavljajo posamezniki in sindikati: »Pridobljenih pravic ne damo!« Gotovo se je pridobljenim pravicam težko odpovedati, veliko bolj neodgovorno pa je stiske, ki že danes prežijo na mlade in bodo v prihodnosti le še večje, nadgrajevati s tem, da se sami nismo pripravljeni odpovedati nekaterim ugodnostim ali privilegijem in omogočiti novim rodovom znosen vstop v življenje. Takšna trdota me spominja na nedostojno razmišljanje – sicer znanega – izobraženca, ki je pred leti iskal službo, a se mu je pred delodajalcem zareklo: »Važno je, da potisneš nogo med vrata, pa jih ne morejo zapreti pred teboj!« Pri tem zasebnem delodajalcu seveda službe ni dobil, dobil pa jo je v javnem sektorju. Protesti sindikatov so izzveneli v tem duhu – pridobljenih pravic ne damo. Oziroma: ko enkrat daš nogo med vrata, potem ti vrat nihče več ne more zapreti.

Jasno je, da kriza ni od danes in da jo sedanja vlada le rešuje. Mnogi opozarjajo, da je za krizo v veliki meri krivo divje lastninjenje državnega premoženja. V tem, sedaj že kar dolgem času, odkar se je divje lastninjenje začelo, se sindikati niso oglašali, med drugim tudi zato, ker so sami imeli deleže v nekaterih podjetjih. Njihovega glasu ni bilo slišati niti v primerih najhujših kršitev delavskih pravic, kakor so bili dolgi meseci neizplačenega, zrdo zasluženega zaslužka ali neplačevanje obveznih socialnih dajatev. Ne spomnim se, da bi se kdo od danes rohnečih sindikalnih voditeljev javno postavil v njihov bran. Močno pa so se začeli oglašati v trenutku, ko je treba državo potegniti iz krize, da je ne bi uničil brodolom. V tem žal prednjačijo sindikati v javnem sektorju, ob tem pa niti nimajo široke podpore ljudi, ki jih zastopajo. Ne sprašujejo se, ali javni sektor res ne potrebuje racionalizacije. Dejstvo, da je že odhajajoča nekdanja vlada v zadnjem trenutku zaposlila veliko število novih državnih uslužbencev, jasno kaže, da marsikatera nastavitev ni bila upravičena in dobro premišljena. Drugi opozarjajo na visoke standarde, ki so zagotovljeni nekaterim v javnem sektorju. Vse to govori o tem, da brez globokih posegov v javnem sektorju države ne bo mogoče pravično in celostno rešiti.

V gospodarstvu zakonitosti trga same narekujejo spremembe in nove usmeritve. Ko izdelek na trgu ni več aktualen, povpraševanje po njem pade, naročil je vedno manj in manj, število odvečnih delavcev pa je vedno večje. Čim prej se preusmerijo, tem bolje je. V zadnjih letih je v nekaterih slovenskih regijah propadlo veliko tovarn; to je boleče zasekalo v življenje posameznikov in družin. Prizadeti so bili prisiljeni, da so se v svojem delu preusmerili in si pridobili novo izobrazbo. Zakonitostim trga pač ni mogoče kljubovati. Za javni sektor pa, se zdi, velja pravilo: Ko enkrat daš nogo med vrata, ti jih nihče več ne more zapreti.

Seveda je zniževanje življenjskega standarda boleče, a v trenutni situaciji druge rešitve ni. Smešno je trditi, da bi bilo mogoče krizo prebroditi tako, da tega niti čutiti ne bi bilo mogoče. To trdijo nasprotniki predlaganih rešitve; že na prvi pogled pa je mogoče videti, da ti nasprotniki niso samostojni, kritični analitiki trenutne situacije, ampak dobro organizirana skupina, ki brani svojo ideologijo in privilegije, ki jim jih je ta ideologija v preteklosti zagotavljala. Ti samooklicani branilci delavskih pravic, ki – kakor razkrivajo njihovi razkošni osebni prejemki – s pravim delavskim položajem niti nimajo pravega stika, pozabljajo, da že davno ne živimo več v nekdanji zaprti družbi, ki ni dopuščala niti svobodnega trga niti svobodnega pretoka idej. Odprta družba, v kateri danes živimo, ne more delovati, če ni pripravljena na nenehne sprotne spremembe in na vedno večjo racionalizacijo. Odprta družba tudi zmanjšuje vlogo države v gospodarstvu in javnem življenju. Vedno večjo pobudo prepušča posameznikom, sami pa še vedno živimo v prepričanju, da so država jasli, ob katerih je mogoče dobro živeti, obenem pa naj država zaščiti tudi vse naše interese. To je globoko prepričanje tistih, ki v državi vidijo ščit svojih nekdaj pridobljenih interesov. A takšna država, ki jo imamo samo za ohranjanje nekdanjih struktur in privilegijev, lahko v današnji odprti družbi le propade. Glas, ki ga v tem trenutku dvigujejo sindikati, je zato glas v obrambo pridobljenih privilegijev in ideologije, ki nima nič skupnega z resnično obrambo človeškega dostojanstva in jutrišnjih rodov.

Med anomalijami, ki zavirajo razvoj države, so gotovo sindikati. Ti so seveda potrebni, a voditelji bi morali biti izbrani iz krogov delavcev samih, ne pa med tistimi, ki oživljajo že pokojno ideologijo. Sindikalni voditelji, ki jim mediji trenutno dajejo na razpolago skorajda ves prostor, so močni v svojih ideoloških frazah, ne morejo pa izkazati tega, da sedijo za isto mizo kakor delavci, za katere – pravijo – se borijo.

Druga velika anomalija je neracionalna poklicna struktura v slovenski družbi. Smer, ki jo je Slovenija ubrala v izobraževanju, ne vodi k potrebni samozadostnosti. Nekateri temeljni poklici so povsem izumrli. Ko sem pred leti med počitnicami v Nemčiji nadomeščal župnika na počitnicah, sem vodil pogreb moža, ki je bil po poklicu pastir. Ta poklic je opravljal sredi najbolj razvite evropske države. Množična navzočnost na pogrebu mi je dala vedeti, kako zelo so ljudje spoštovali tega človeka in njegov poklic. Sam pa sem razmišljal o tem, kako je mogoče, da je že v prejšnjem političnem sistemu ta poklic med nami povsem izginil. Ob tem, da državi primanjkuje nekaterih temeljnih poklicev, politika protežira množično izobraževanje družboslovnih poklicev, ki največkrat služijo le obnavljanju nekdanje ideologije.

Tretja anomalija, ki botruje sedanji krizi in se v njej napaja tudi trenutna sindikalna ideologija, pa je etatizem. Živimo od intimnega prepričanja, da je naloga države misliti in delovati namesto posameznika, ki lahko brezskrbno živi. Takšno razmišljanje uničuje sleherno svobodno pobudo. V teh dneh je pri založbi Družina izšlo delo z naslovom Zmaga razuma Rodneya Starka, ki govori o tem, kako je krščanstvo vse od začetka v skrbi za človekovo dostojanstvo odprlo tudi pot svobodni pobudi in svobodni lastnini. Zahodna kultura, v kateri živimo, je kultura svobodne pobude. Samo na takšen način si lahko razložimo uspešnost zahodne, evropske kulture, in ne nazadnje tudi naših prednikov. Komunistični sistem je poskušal to svobodo in prebujenost zamenjati z orientalskim despotizmom, ki množice uspava tako, da jim zagotavlja brezskrbno zavetje znotraj države, voditelji pa si v zameno za svojo dobrosrčnost pustijo podeliti privilegij nedotakljivosti in sij narodovih herojev.

Govori, ki jih je bilo mogoče slišati na letošnjih praznovanjih nekdanjega praznika Osvobodilne fronte, in upor proti ukinitvi dela prostega dne za 2. maj, kažejo prav na dobro usklajeno fronto, ki se z ideološko retoriko orientalskega despotizma ne bori za nič drugega kakor za ohranitev starih privilegijev – medtem ko poskuša nova vlada premakniti utež na stran svobodne, samostojne pobude in prebuditi državljane k večji skrbi za skupno dobro.