Pred 100 leti se je poslovil oče Miklove Zale Jakob Sket

Slovenija | 11.04.2012, 14:57 Tone Gorjup

Pred natanko sto leti, 11. aprila 1912, je v Celovcu umrl „oče“ povesti Miklova Zala Jakob Sket. Gimnazijski profesor, pripovednik, urednik in literarni zgodovinar je sicer znan tudi po drugih delih, vendar se ob omembi njegovega imena najprej spomnimo povesti iz turških časov, ki je prvič izšla leta 1884 kot 38. zvezek Slovenskih večernic pri Družbi sv. Mohorja. Danes spomin nanj med drugim ohranjajo v njegovem rojstnem kraju Mestinju pri Sladki Gori, kjer že tri desetletja deluje Kulturno društvo „Jakob Sket“.

Jakob Sket se je rodil 2. maja 1852 v Mestinju, nedaleč od Šmarij pri Jelšah. Po dveh letih ljudske šole v domačem kraju, se je šolal v Celju in Mariboru. Zatem je v Gradcu študiral slovenščino, nemščino in klasično filologijo. Čeprav je želel nadaljevati s študijem in se posvetiti primerjalnemu jezikoslovju, je dobil službo gimnazijskega profesorja v Celovcu in jo ohranil do upokojitve. Umrl je 11. aprila leta 1912. Po njegovi zaslugi je slovenščina na celovški gimnaziji postala maturitetni predmet. Obenem je v tem mestu nadaljeval delo Antona Janežiča; sestavljal je šolska berila in slovnice za vse razrede srednjih šol. Bil je urednik Kresa. Precej časa je posvetil tudi Mohorjevi družbi, najprej kot odbornik, pozneje kot urednik in ravnatelj. Pisal je novele in literarnozgodovinske spise o starejših sodelavcih Mohorjeve. Njegovo najboljše delo pa je povest iz turških časov Miklova Zala. Nastala je po istoimenski pripovedki o pogumni koroški deklici, ki so jo ugrabili Turki in vzeli za sužnjo. Zvesta veri in domovini se je odločila za pobeg s turškega dvora in po številnih zapletih srečno prišla nazaj v Rožno dolino na Koroškem. Jakob Sket je v njej upodobil mali slovenski narod, ki je kljub številnim preizkušnjam preživel zaradi svoje žilavosti in vztrajnosti. Tudi zato so povest večkrat dramatizirali in pogosto igrali na ljudskih odrih na Koroškem, v Sloveniji in med rojaki na tujem.

Povest Miklova Zala ima zgodovinski dodatek, v katerem je Jakob Sket med drugim zapisal:

Poteklo je že od tistega časa nad 400 let, a v našem ljudstvu na Koroškem še sedaj živijo spomini na ono žalostno dobo. Z veliko navdušenostjo se še dandanes pripoveduje med Rožani o hrabrosti Miklove Zale, o njeni turški sužnosti, o njeni rešitvi in nevarnem potovanju domov v svojo domovino. Dobro še znajo za hišo, kjer je prebivala hrabra deklica, in vsak ti ve za dom, kjer je gospodarila s svojim možem Serajnikom, potem ko se je srečno vrnila iz globoke Turčije, iz mesta Carigrada.

Jakob Sket tik pred koncem pripovedovanja spregovori še o slovenskem narodu, ki je v svoji zgodovini marsikaj pretrpel:

Čuditi se moramo žilavosti in vztrajnosti našega naroda, da je mogel pretrpeti toliko nezgod in nasilnosti. Marsikateri drug narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za najsvetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi, bojevali skupno in vztrajno za našo vero in našo lepo domovino. Le vaša vztrajnost v veri in vaše domoljubje, le vaš pogum in vaša hrabra roka nas je obvarovala, da nismo postali žrtev turškega nenasitnega žrela.