Dan upora v znamenju odprte dlani

Komentarji | 27.04.2012, 14:45

Večkrat sem se vprašala zakaj je dan upora dela prost dan, celo državni praznik. V iskanju zgodovinske potrditve je zapisano, da je bil davnega leta 1941 v Vidmarjevi hiši dogovorjen upor. V zgodovini je bilo veliko uporov, sama se vedno ob tej besedni zvezi spomnim na Puntarsko pesem Iztoka Mlakarja, ki zelo grozljivo opeva kako so zažgali grad in kako je tekla kri. In tudi v drugih uporih je tekla kri, čigava, sigurno ne tistih, ki so ljudi podžigali k uporu, pač pa tistih, ki so sledili njihovi ideologiji. Žal se to skozi zgodovino ponavlja in zgodovina je za modre ljudi najboljša učiteljica.

Zato srčno upam, da nam praznik upora ne bo vodilo, da se bomo upirali proti vsemu, ki ni v domeni nas samih ali naših somišljenikov. Če se torej iz tega praznika nekaj naučimo, prav, če pa bomo kričali parole, ki nimajo zveze z današnjo stvarnostjo, potem se bo potrebno upreti proti tistim, ki namesto zdrave pameti, slavijo upor.

Bolj kot žoga na nogometnih igriščih nas v teh dneh zaposluje dobesedno brcanje med vlado in nekaterimi sindikati. Ne poznam pravil nogometa, nedvomno pa je rezultat tekme poznan šele, ko sodnik odpiska konec. Pri iskanju dogovora o varčevalnih ukrepih pa je bilo vse preveč očitno, da tekme ne rabimo, saj je že na začetku bilo jasno, da je edini želeni rezultat pogajanj stavka, ki je bila kot pri športni stavi napovedana že veliko prej. Torej upor, pred uporom. Da ne bo pomote, ne razsojam kdo ima prav in kdo narobe, želim le povedati, da si za izhod iz krize moramo prizadevati vsi, zato je tokrat še posebej potrebna poštena igra. Kot sodelavka Karitas dokaj dobro poznam problematiko brezposelnih in obubožanih delavcev na Primorskem, zato me je v srce zadelo sporočilo, da je na dan stavke na Sabotinu nad Gorico zaplapolala zastava s srpom in kladivom. Dragi tovariši, ki vas je sram povedati kdo ste, a res ne razumete, da ste jo izobesili na napačnem kraju? Bodite vsaj enkrat pošteno pogumni in jo izobesite tam, kjer delavci resnično trepetajo za svoje pravice. Če bi jo izobesili na Primorju, bi vam zaploskala.

Tako pa je prodajanje megle trenutno najboljši posel, ki ga priviligirani tovariši še vedno želijo suvereno opravljati. Brkati stric še vedno govori o suverenosti in odrekanju, o pravici, za katero misli, da jo je on vzel v zakup in pravi, da Evrope ne potrebujemo. Prav, kaj pa takrat, ko koristimo sredstva iz evropskih skladov, zakaj pa takrat tovariši ne rečejo: »Gospodje iz Bruslja, ne, hvala«. Potrebno se bo sprijazniti, da je vreča ena, prazna ali polna, ne moja ali tvoja, temveč naša.

Ob vsem tem učenju demokracije pa me nekatere stvari vznemirjajo. Ni mi jasno kako so lahko vodilni gospodje sindikalisti zdržali vse sisteme. V letih naše samostojnosti so se zamenjale vlade, predsedniki, poslanci, direktorji, bankirji, celo škofje, edino najbolj glasni vodje sindikatov so ostali isti in previharili vse viharje. Prilagajanje vsakršnemu položaju ti nehote da misliti, da skrbijo najprej zase. Nihče med njimi ne reče, da bo odstopil, če ne bo dosežen cilj, ki si ga je zastavil, nihče ne reče, da se je prvi pripravljen odpovedati delu plače ali regresa. Nihče, in kako naj verjamemo, da mislijo resno to kar govorijo? Kje so bili v letih, ko so se dogajala odpuščanja, ko se niso odvajali prispevki, ko so bili ljudje mesece brez plače? A res niso videli, a res niso poznali poti iz svoje pisarne pred parlament?

Zavedam se, da smo sodelavci Karitas zadnji v verigi pri blažitvi težkega socialnega stanja, saj vse delamo prostovoljno, vse kar lahko pomagamo je v glavnem dar ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka. Pa vendar se tudi zavedam, da smo med prvimi v verigi, ki nesrečnim in brezpravnim ljudem prisluhnemo. In imamo kaj slišati. Krivice, ki se dogajajo, ljudi bolj bolijo kot izpad dohodka. V podjetjih pred stečaji se dobesedno dogaja razprodaja. Če se zopet dotaknem Ajdovskega gospodarstva, ki je imelo ugled doma in v tujini, danes pa le še burja gospoduje po betonskih halah. Potem pa pride na obisk predsednik države in se lokalni veljaki hvalijo z obrobnimi stvarmi, niti besede pa o brezposelnih, tajkunih in razprodaji podjetij. Propadla podjetja redko vplivajo le na lokalno okolje, veriga Primorja, Fructala sega preko meje Slovenije. Ko smo že pri lokalni problematiki, tudi gospod kardinal je rekel, da je finančni zlom Zvona lokalni problem; če bi bil lokalni problem ne bi možakar na drugem koncu Slovenije, ki je prišel na Karitas po pomoč z grenkobo povedal, da je zgubil delo in nima za preživetje, ker je zadnje prihranke vložil v mariborsko zgubo. To so pojavi, ki niso lokalni, to so pojavi, ki vsak po svoje zastrupljajo človeka tako močno, da pozablja na Boga.

Ko sem zvedela, da bo na škofijskem dnevu mladih v Postojni nastopil človek, ki po svetu pričuje o problematiki homoseksualnosti, sem si rekla: »Hvala Bogu, da tudi mladi v Cerkvi govorijo o tem. Sicer malo drugače kot so nekateri propagirali po šolah, pa vendar v demokraciji je potrebno soočit mnenja.« Pa glej ga zlomka, kar naenkrat je bilo pričevanje označeno za neprimerno, škodljivo. Sama sicer menim, da se mladi soočajo s številnimi drugimi problemi o katerih bi se dalo razpravljati na njihovem dnevu, pa vendar ne razumem, da je enim dovoljeno o tem govoriti, drugim pa ne. To ni dobro.

Veliko nas v teh dneh z grozo spremlja sojenje Norveškemu morilcu Breiviku. Njegov zločin nad nedolžnimi, drugače mislečimi nima opravičila, njegova stisnjena pest je jasen dokaz, da mu ni žal. Morda je moja asociacija na stisnjeno pest in naša prikrita grobišča nepravična, pa vendar, me je strah in se sprašujem: »A niso bili tudi pri nas pobiti ljudje, žene in otroci samo zato, ker niso mislili tako, kot njihovi morilci?« Razliko tragedije vidim le v tem, da Breivika pozna in obsoja ves svet, da se sojenje odvija pred javnostjo, morilcev tisočev Slovencev pa nihče noče poznati, niti tistih, ki so rove skrbno zakrili, le stisnjena pest se ne odpre in Bog ne daj, da se ponovi.

In ob dnevu upora bi želela sporočiti prav to. Pogum za solidarnost je upor proti nasilju in to z mirom, dostojanstvom in ljubeznijo, ne s stisnjeno pestjo, temveč z odprto dlanjo. Kajti sovraštvo rodi sovraštvo, dobrota pa dela svet lepši in boljši.

Pred nami so prvomajski prazniki. Praznik dela. V mojem lanskoletnem komentarju sem se prav pred prvim majem spraševala »Kdo naj praznuje?« Žal, se moramo isto vprašati tudi letos. Upam in želim, da bi pošteno delo postalo vrednota, ki si zasluži praznovanje.

Pa vse dobro vam želim.