Življenje ni praznik, je delovni dan

Komentarji | 01.05.2012, 14:30

Današnji praznik dela, ko goduje Jožef Delavec, je primeren za razmislek o tem, kakšna vrednota je delo in kakšna je praznik, torej prazen, dela prost dan. Vlada zaradi varčevanja ukinja praznična 2. januar in 2. maj, pri čemer se večini že povešajo nosovi. Ni kaj, delovna produktivnost podjetij, donos, storilnost, ali dodana vrednost, če hočete, se mora povečati. Če bi vseeno radi bili ta dva dneva prosti, boste še vedno lahko izkoristili dopust. V tolažbo, omenjena dneva v Evropi praviloma nista prosta.

Spremembe bodo začele veljati 1. julija. Vnaprejšnje skrbi državljanov, da bo že letošnji 2. maj delovni dan, čeprav so nekateri že vplačali »mini počitnice«, so bile torej neutemeljene.

Na račun zakona o praznikih in dela prostih dni Slovencem letno kar trinajstkrat ni treba v službo, zraven pa prištejemo še veliko noč. Med bolj radodarnimi z dela prostimi dnevi so sicer Ciprčani, Grki in Slovaki, med najmanj pa Nizozemci, Irci in Poljaki. Glede na podatke o številu prazničnih dni v evropskih državah Slovenci s svojimi trinajstimi prostimi dnevi ne odstopamo veliko od povprečja. Večja težava je, da v primerjavi s temi državami zaradi več razpoložljivega dopusta delamo v povprečju sedem odstotkov manj, škodi pa nam tudi skoraj deset dni bolniške, kolikor jih na leto v povprečju pridelamo na zaposlenega. Bi nam bilo ljubše, da začne vlada posegati v te zadeve, torej dopust in bolniško odsotnost?

Ivo Boscarol, direktor podjetja Pipistrel, ki je že leta 2007 predlagal zmanjšanje števila praznikov, je izračunal, da vsak od njih stane okoli štirideset milijonov evrov. Podatki Statističnega urada za zadnjih nekaj let kažejo podobno številko. V povprečju namreč vsak delovni dan poveča ali pa zmanjša rast BDP-ja za 0,1 odstotne točke ali 35 milijonov evrov. Podobno zamisel je nedavno predstavila tudi hrvaška vlada, ki naj bi odpravila tri praznike v juniju. Podjetja namreč zaradi daljših praznikov ustavljajo proizvodnjo, zato pa se višajo stroški. Torej se ne godi tako slabo samo Slovencem, ampak postopoma ukrepajo tudi drugi narodi. Če ni kje vzeti, tudi ne bo kaj dajati.

Kritiki odgovarjajo, da bo zaradi tega trpel turizem, vprašljiva pa naj bi bila tudi produktivnost neuspešnih firm in javne uprave. V LDS pa so se spraševali tudi, zakaj se ne ukine kakšen od cerkvenih praznikov. Njihov argument je, da je nova vlada že pokazala svoje ideološke zobe, namesto, da bi v skladu z ustavnim načelom ločenosti Cerkve od države ukinili edini logični dela prost dan, seveda 15. avgust, Marijino vnebovzetje. Ki je, mimogrede, dela prost dan v marsikateri evropski državi, ki je tudi demokratična, ločena od cerkve in kjer sta 2. januar in 2. maj prav tako delovna dneva (Avstrija, Nemčija, Italija, Belgija, Francija in tako dalje). Kot da je treba novo leto in praznik dela res opredeljevati kot dvodnevna praznika. In oba sta pridobitvi socializma. Pa še nekaj: tisti, ki imate službe, vedno vezane le na delovnike od ponedeljka do petka, po možnosti enoizmensko delo, se kdaj vživite v poklice, ki ne poznajo praznikov? Ki zaradi narave dela noč zamenjajo za dan, delajo v vsakršnih vremenskih razmerah? Takim se z novo ureditvijo tako ali tako nič ne spremeni.

Manjša slovenska občina, Rečica ob Savinji, je na svoji spletni strani izpeljala anketo, v kateri je svoje občane vprašala, ali je ukinitev dela prostega dne 2. maja ustrezna. Rezultati? Dobra polovica ljudi (56 odstotkov) meni, da se ne sme ukiniti nobenega praznika. Natanko četrtina anketirancev pristaja na odpravo tega dela prostega dne, saj da 2. maj sploh ni nikakršen praznik. 19 % ljudi pa se z ukinitvijo ne strinja, češ da naj se raje ukine kakšen drug dela prost dan. Izidi me ne presenečajo. Slovenci smo po stereotipizaciji „delaven“ narod, ampak ob spremljanju odzivov na vladne predloge za varčevanje se je pokazalo, koliko smo pripravljeni odtegniti od svoje plače. Dasiravno bi šlo le za prehodno obdobje, ko se bo pač treba tudi čemu odreči. Če je težje odrezati 7 odstotkov mesečnega dohodka, potem bo očitno lažje vsem tistim, ki bodo morda zaradi vse hitrejšega bližanja dnu slovenskih financ konec leta izgubili službo. Je to enostavneje? Brez dela pač ni jela, so vedeli že davno pred nami. Na trgu smo vredni le toliko, kot ustvarimo. Za dojemanje te misli pa bo potreben klik v glavah. Lepi časi so začasno mimo, a brez sprememb bodo lahko za vedno. Pa ne, da podpiram celodnevno službo za voljo večje produktivnosti. Kje pa! Podpiram odgovoren odnos do dela, za katero si pošteno plačan in s katerim lahko povprečna družina normalno živi. In pri vsem tem stavka še najmanj zaleže. V preteklih dneh so bili najbolj glasni sindikati. Kaj so slednji naredili za delavce v vseh teh letih? Da Štrukelj, Semolič in podobni ne povzdigujejo glasu samo zato, da obdržijo stolčke ali zaradi različnih pol-kalkulacij. Pa tudi v nebo segajočih plač direktorjev in menedžerjev tu raje ne omenjam. Moje razmišljanje je bilo namenjeno povprečni struji.

Res je, ukinitev teh dveh dela prostih dni prinaša predvsem ekonomsko korist. Ker pa ljudje za večjo delovno produktivnost potrebujemo tudi motivacijo, nam ostane misel, da moramo biti zadovoljni in hvaležni, da delo sploh imamo. Pa en praznik gor ali dol! Pa še nekaj bi omenila. Praznik je nekaj, kar povprečen dan dvigne na višji nivo, kajne? In kaj je takega v 2. januarju in 2. maju, kar bi morali poveličevati in praznovati? Pred časom sem bila na Čušinovi predstavi Janez brez glave, kjer nas je streznil z razmišljanjem o tem, kaj pomeni pomemben cerkveni zapovedan praznik, kot sta velika noč ali božič, in kaj pomeni praznik. Prva dva sta namenjena duši in umiritvi, praznik pa že z imenom ostaja prazen; prazen dan. Poskrbimo torej, da jutri ne ostane prazen tudi naš mošnjiček.

Tokratni komentar sem pripravila Urška Hrast.