Rudi Vouk
Naš gost: Rudi Vouk
| 17.03.2012, 19:56 Matjaž Merljak
Tokrat smo predstavili odvetnika, ki je najbolj znan po svojih prizadevanjih za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem. V pogovoru je povedal, kaj ga je navdušilo za pravo, zakaj po njegovem pravo in politika ne gresta skupaj, kaj bodo njegova naslednja prizadevanja in kaj lahko storimo za rojake na severni strani Karavank.
Rudi Vouk je v letošnjem januarju „za pokončno držo in dosledno skrb za pravice koroških Slovencev“ prejel Tischlerjevo nagrado. Podeljujeta jo Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza. V začetku februarja pa mu je predsednik Slovenije, dr. Danilo Tuerk, podelil red za zasluge za utrjevanje pravic koroških Slovencev in utrjevanje evropskih demokratičnih nalog.
Kot je dejal, je obeh nagrad vesel, kajti v vseh teh letih prizadevanj je bilo včasih precej neljubih kritik. Sicer koroški Slovenci še niso dosegli vsega, kar bi po razsodbah moralo biti. Zato meni, da bi rezultat lahko bil boljši, če bi bile v prejšnjih letih izražene bolj jasne besede. Rudi Vouk je bil sicer leta 2006 razglašen za pravnika leta v Republiki Sloveniji. „Pravniki, tako v Sloveniji kot Avstriji, so bili na moji strani, politika pa je bila nekoliko neodločna, dvojezični napisi so jim bili zoprna zadeva, ki je niso želeli rešiti.“
Rudi Vouk je bil rojen 19. marca leta 1965 v Celovcu, sicer prihaja iz Dobrle vasi v Podjuni. Oče je bil sprva učitelj na različnih šolah, nato pa šolski nadzornik za dvojezično šolstvo na Koroškem. Bil je tudi soustanovitelj šolskega lista Mladi rod, ki je dan danes obvezno čtivo za šolarje. Mama je bila gospodinja in je skrbela za štiri otroke. Doma so govorili slovensko, nemščine se je naučil šele v šoli. Želel je postati astronavt, profesor oz. učitelj, odločitev za pravniški poklic je prišla relativno pozno, pri šestnajstih letih. Na slovenski gimnaziji v Celovcu je pokazal veliko navdušenje za zgodovino in zemljepis. S pravom je prišel v stik zaradi nerešenih manjšinsko nerešenih vprašanj, zanimalo ga je: ali mora to res tako biti, ali ni nobene poti, da bi to izboljšali.
Šola ni bila tako zahtevna, da bi pobrala vso njegovo energijo in zato je bilo časa še za marsikaj. Kulturno in politično se je udejstvoval v Koroški dijaški zvezi. Bil je tudi član Odrja mladih. V dijaških letih je vzniknila Kolodvorska akcija. Dijaki so želeli na postaji v Celovcu kupiti vozovnico v slovenskem jeziku. To ni bilo možno. Pred njimi so zaprli okence. Teden za tednom je bila postaja zato blokirana. Neki teden so vztrajali tako dolgo, da jih je policija odnesla. Zaradi tega je avstrijski kancler odpovedal sestanek z jugoslovanskim zunanjim ministrom. Mimogrede, sedaj na spletni strani avstrijskih železnic dobimo vozovnico za Pliberk.
Rudi Vouk je bil tudi sopobudnik Kontaktne leče. To je bilo literarno sodelovanje z dijaki nemških gimnaziji. Takrat, pred 30-imi leti, je bilo to sprva nepredstavljivo. Dijaki so se čudili, kakšne predsodke so imeli drug pred drugim. A sčasom so jih premagali. Ker se je dijakom vse dogajanje zdelo prepočasno, je bil tudi član Podmornice. V njej so bili člani, ki so kasneje igrali vidno vlogo: Marjan Pipp, zdaj predsednik Centra avstrijskih narodnosti, Franc Jožef Smrtnik, zdaj župan v Železni Kapli, Rihard Grilc, starosta koroških lutkarjev ...
Pravo je študiral na Dunaju. To je bil nov svet. Mesto je bilo odprto in ljudje so bili drugače seznanjeni z razmerami na Koroškem. V času študija je bil dejaven v klubu Koroških Slovenk in Slovencev. Navezal je stike z manjšino na Južnem Tirolskem, ki je bila solidarna s Korošci.
Ko se je vrnil na Koroško, je začel z odvetniško dejavnostjo v Grličevi pisarni. To je bilo odločilno: „Vseh teh političnih zadev ne bi mogel izpeljati drugje, saj bil dr. Grilc dolga leta predsednik NSKS in politični funkcionar. To je bilo namreč povsem brezplačno delo, od tega ne bi mogel živeti.“ Tako v redni službi opravlja povsem običajno odvetniško delo. Pozna tudi slovensko pravo in je kot pravnik vpisan tudi v Sloveniji.
Rudi Vouk se je udejstvoval tudi politično: bil je občinski odbornik, deloval je pri Enotni listi in Narodnem svetu koroških Slovencev. Skušal je povezati pravo in politiko, a nad politiko je razočaran. Mislil je, da je v politiki večja dostopnost do teže argumentov. Zato se politiki ne posveča več toliko, ampak bolj pravu. Seveda pa brez politike ne gre. Pri dvojezičnih krajevnih napisih je zmagala politika nad pravom, zato se bo še naprej boril za to, da bi koroški Slovenci začeli bolj glasno izražati, kar manjka in bi v pozitivnejši klimi bili storjeni vsi potrebni koraki. Še bolj kot z dvojezičnimi tablami je bolj ponesrečena ureditev za uporabo slovenščine.Rudija Vouka smo še vprašali, od kod toliko energije, moči, od kod motivacija za vsa prizadevanja kljub temu, da je doživel napade. Kot pravi, je vedel, bil je prepričan, da je bil na pravi poti. Pravna stroka tako v Sloveniji kot Avstriji ga je podpirala pri teh prizadevanjih. Razjezilo ga je, da politiki niso bili pripravljeni poslušati pravnih strokovnjake. Je pa ena njegovih lastnostni, da zna biti trmast, vztrajen je še posebej, če je v neko stvar prepričan.
Ima družino in dve hčerki. Doma uživa, še posebej pri delu na vrtu. Rad bere in potuje, a časa za vse je premalo. Povedal je, kako družina sprejema njegovo javno udejstvovanje in odsotnost od doma.
Vprašali smo ga tudi, kaj lahko Slovenci iz Slovenije naredimo za vas, koroške Slovence, še posebej ko pridemo na Koroško. Dejal je: „Slovenija mora biti najprej sama uspešna in atraktivna, potem bodo tudi Nemci z drugačnimi očmi gledali na Slovenijo. Veliko pomagate, da ste samozavestni, ko pridete na Koroško. Slovenščina je na Koroškem doma. Tako kot se je večina celovških trgovcev navadila, da Italijanom odgovarja v italijanščini, bi se navadili tudi slovenščine.“
Dr. Valentin Inzko o Rudiju Vouku
