Ko argumenti obmolknejo

| 01.03.2012, 09:04

Vedno bolj sem utrujen od nenehnega bojevanja na polju življenjskih vprašanj, še posebej, ker se dandanašnje ljudje vedno bolj poslužujejo čudnih argumentov in pri tem vse bolj pogosto žaljivo posplošujejo. Prav argumenti, ki to niso, me vedno bolj pehajo v obup, saj je z njihovimi avtorji praviloma nemogoče konstruktivno spregovoriti.

Vzemimo argument „nasilja večine nad manjšino“. Če ga zbanaliziramo, bi lahko nekoč neka skupina ljubiteljev hitrih avtomobilov zahtevala, da za njih omejitve hitrosti ne veljajo. Pri tem bi se lahko sklicevali na „argument“, da večina ne sme širiti nestrpnost do njih, ki so manjšina.

Ali argument, da nov zakon samo ureja že obstoječe družbeno stanje. Se hecate? Torej, ko se v družbi nekaj pojavi v zadostnem številu, nam ostane samo še, da to uzakonimo, pa je stvar rešena. Hmm... verjetno ste opazili, da veliko voznikov ne uporablja več smernika, še bolj pogosto je nespoštovanje omejitev hitrosti. Torej, hitro ugotovimo obstoječe stanje in ga uzakonimo.

V časih, v katerih smo, ne bi želel prilivati olja na že tako prevelik ogenj okoli novega družinskega zakonika, ampak način obdelovanja drugače mislečih je že davno prestopil meje strpnosti. Zdaj smo že pri nesramnostih in žalitvah. Samo zato, ker imamo nekateri drugačno mnenje... kaj smo že poslušali nekaj let nazaj? Vsi drugačni, vsi enakopravni... torej samo to, da se ne strinjamo, je dovolj, da smo nemudoma označeni za homofobe, fašiste in klerikalce.

Zadnja oznaka, ki so nam jo pripeli v imenu svobode, je, da smo vsi tisti, ki smo proti novemu zakoniku, „zagamani“.

No, ob vseh teh nalepkah me boste pač morali razumeti, da sem se malo razjezil in zgolj nekaj klikov na spletu me je pripeljalo do neke druge, povsem zamolčane resnice o gejih.

Ministrstvo za zdravje je na svojih straneh objavilo dokument z naslovom: „Strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010 – 2015“.

V njem lahko beremo tudi naslednje, citiram:

„ Preprečevanje spolno prenosljive okužbe s HIV je še posebej pomembno med skupinami z bolj tveganim vedenjem... Po letu 2004 je letno število novih diagnosticiranih okužb s HIV naraščalo, predvsem zaradi povečanega števila okužb med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi.“

Da bo jasno, kaj pomeni besedna zveza „največ okužb“ pove naslednji podatek:

„Zadnja diagnoza okužbe s HIV pri... uživalcu prepovedanih drog je bila postavljena leta 2001 in zadnja diagnoza okužbe s HIV pri otroku, ki se je rodil okuženi materi, leta 2004. Glede na globalni trend rasti okužbe s HIV in glede na vse večje število ljudi, ki živijo z okužbo s HIV, bodo v prihodnje potrebna vse večja finančna sredstva za preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV.“

Konec citata. Razmislek prepuščam vam, je pa zanimivo, kako čudno zvenijo besede; „skupina z bolj tveganim vedenjem“. O tej skupini se namreč pogovarjamo.

Pa resnično z objavo teh podatkov ne želim nič drugega, kot zgolj pokazati še drugo plat medalje, prvo nam namreč vsiljujejo na vseh mogočih medijih in na vse mogoče načine.

Pri vsem tem ne vem, ali naj mi gre na jok ali na smeh, ko med heteroseksualnimi poslušam argumente, zakaj je poroka nepotrebna. Da je Cerkev zadrta, ker jih sili v nekakšno potrditev nečesa, kar že itak je, na drugi strani pa se nekateri na živo in mrtvo borijo za poroke istospolnih. Narobe svet. Če prav razumem, gre vse to na isti imenovalec - svoboda, svoboda in še enkrat svoboda. Delam, kar mi v tistem trenutku pač paše. Če rad divjam po cesti, kdo mi kaj more, če mi ni všeč žena, se ločim, kaj se vtikate v mojo zasebnost, tako pač čutim. Če bi se rad poročil, ali pa če se nočem, če bi rad otroka, ali pa ga hočem splaviti.

Veste, morda se vse to vas in mene res ne tiče, še kako pa se tiče tistega, ki bo na svoji koži občutil posledice takšnega ali drugačnega samoljubja in samovolje. Vse postane drugače, če perspektivo premaknete v drug kot. Kako bi se odločali, če bi bili vi žrtev prometne nesreče, če bi bili vi otrok ločenih staršev, če bi bili splavljeni, ali če ne bi odraščali pri mami in očetu, ampak v gejevski skupnosti?

Več kot očitno je, da sodobna družba ječi pod mnogimi bremeni stisk, ki pa jih, žal, skuša rešiti na napačen način. Toda očitno bomo morali izkusiti dno, saj bomo le takrat lahko stopili na iskreno pot ozdravitve, do takrat pa se bomo obnašali kot tisti, ki roti za pomoč terapevta, ter hkrati odklanja vsak njegov predlog. Pa kaj sploh govorim, saj si še niti tega ne priznamo, da potrebujemo kakšno pomoč. Glede na to, kako intenzivno se ukvarjamo z rešitvijo tega vprašanja, dobi človek občutek, da se bo vsa zadeva z uveljavitvijo novega družinskega zakonika normalizirala, skratka, družba bo iz nekakšnega nenormalnega stanja prešla v normalno. Vsi se bomo bolj spoštovali med seboj, sovraštvo bo izginilo, narod bo ozdravel in vsesplošno prosperiral. Samo še to naredimo, pa bo.

Vsej razpravi ob rob pa še to. Morda pa gre pri vsej zadevi za neznosno bolečino, ki jo mnogi nosijo v sebi še iz otroštva. Morda od tu izvira nenehno iskanje pozornosti, kot pri majhnem otroku, ki zaradi prezaposlenosti staršev odpira omare in kriči, ker drugače ne more pritegniti njihove pozornosti. Morda pa smo res krivi vsi, tudi tisti, ki bi morali v družbi odigrati vlogo starša. Na nek način tudi družba potrebuje nekakšne starše. Ampak kaj ko je najboljša vzgoja zgled. Tako pa so mnoge institucije v izgubi kredibilnosti izgubile tudi moralno moč, tisto, ki izhaja iz spoštovanja in ne iz moči.

Kako pogrešamo avtoriteto, ki bi v teh težkih časih zmogla dovolj moči, da umiri vse cepetajoče otroke na vseh straneh, predvsem pa avtoriteto, ki bi znala poslušati, da bi bile tako slišane vse bolečine vsakega posameznika, ki ga je zaznamovala njegova življenjska pot. Takšen bi znal tudi pobožati, kjer nas najbolj boli.