Latinskoameriški škofje o razmerah v zaporih
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Požar v zaporu v Hondurasu, ki je izbruhnil prejšnji teden in terjal več kot 350 smrtnih žrtev, je v ospredje postavil vprašanje o zaporniških razmerah tudi v ostalih latinskoameriških državah. Škofje Latinske Amerike sicer že vrsto let opozarjajo na slabe razmere v zaporih in na njihovo prenatrpanost, ter veliko vlagajo v zaporniško pastoralo.
Čile
Čilski nadškof Ricardo Ezzati Andrello je med mašo zadušnico za 81 žrtev, ki so življenje izgubile med uporom v enem od čilskih zaporov decembra 2011, izpostavil, da je mogoče zgraditi bratsko in spoštljivo družbo samo, če je življenje postavljeno na vrednote, ki priznavajo Boga kot Očeta vseh. Če bi prepoznali to resnico, po nadškofovih besedah zapori ne bi bili kraji, kjer je človeško dostojanstvo teptano in nepriznano in od koder se zaporniki ne morejo rešiti, ampak bi postali priložnost za spremembo v življenju. Nadškof Andrello je takrat tudi poudaril, da se mora Čile odločno napotiti proti kulturi, v kateri bo oseba, ki je naredila napako, lahko našla prostor za spremembo svojega življenja in novo upanje.
Venezuela
V Venezueli je julija lansko leto kardinal Jorge Liberato Urosa Savino na državo naslovil prošnjo, da sprejme ustrezne ukrepe za izpoljšanje življenjskih pogojev več kot 49.000 zapornikov. Kardinalov poziv je bil povezan z nasilnimi dogodki v enem od venezuelskih zaporov. Kot je zatrdil, je treba zgraditi nove zapore ter se s problemom spoprijeti nemudoma in celostno. Kardinal Savino je dejstvo, da zapore kontrolirajo najbolj nasilni zaporniki, označil kot nezaslišno ter med drugim poudaril, da bo država problem nasilja v zaporih lahko rešila samo s korenitimi spremembami zaporniškega sistema.
Mehika
V Mehiki je vsega skupaj 489 zaporov, v katerih prestaja zaporno kazen več kot 220.000 zapornikov. Zaporniški duhovniki so dejavni v 482 zaporih, torej v skoraj vseh, več kot 4000 pastoralnih delavcev pa obsojence obiskuje vsaj enkrat tedensko. V sedem mehiških zaporov zaporniški duhovniki nimajo vstopa zato, ker jim tamkajšnje vodstvo zapora ne more zagotoviti varnosti. Pedro Arellano, ki pri Mehiški škofovski konferenci vodi komisijo za zaporniško pastoralo, je ob priložnosti zatrdil, da so razmere v mehiških zaporih vedno težje in slabše. Opozoril je na strah, v katerem živijo pastoralni delavci, ko prijavijo korupcijo, mučenje, prenatrpanost in trpinčenje zapornikov s strani paznikov. Kot je dejal, so se karakteristike zaporov spremenile: sedaj se je treba spoprijeti z zaporniškim organiziranim kriminalom in mamilarskimi karteli, ki so prodrli tudi v zapore in jih močno obvladujejo, zelo pomankljiv je tudi zaporniški sistem in odsotnost rehabilitacijskih programov za zapornike.
Salvador
Novembra 2010 je v zaporu Ilobasco v El Salvadorju bilo ubitih deset mladih. Elsalvadorska škofovska konferenca od takrat stalno opozarja na slabe razmere v zaporih po državi. Zapor Ilobasco je namenjen osebam nad 18 let, ki so bile obsojene kot mladoletniki in ne morejo prestajati zaporne kazni v navadnem zaporu.
Kolumbija
Tudi Kolumbijska škofovska konferenca se stalno ukvarja s problemom zaporniških razmer. V Kolumbiji je kapaciteta zaporov 70.000 oseb, a jih v njih zaporno kazen trenutno prestaja več kot 90.000.
