Za Slovence v zamejstvu in po svetu ministrica Ljudmila Novak

| 11.02.2012, 11:19 Matjaž Merljak

Državni zbor je 10. februarja 2012 izvolil novo vlado. V njej je tudi ministrica brez listnice Ljudmila Novak, ki bo v ponedeljek, 13. februarja 2012 od akademika Boštjana Žekša prevzela vodenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Državnozborska komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je njeno kandidaturo v torek, 7. februarja 2012, potrdila soglasno z desetimi glasovi za.

Ljudmila Novak je v predstavitvi izpostavila, da želi ohraniti dosedanje dobre prakse in doseči večje spoštovanje rojakov v tujini, mora pa še preučiti, v kolikšni meri so bile izvajane strategije urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Novakova si na mestu državnega sekretarja želi Matjaža Longarja, ki je dolga leta deloval v diplomatski službi, med drugim je bil generalni konzul naše države v Celovcu.

Funkcijo ministra brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu uvaja zakon o Slovencih zunaj meja Slovenije, ki ga je parlament sprejel leta 2006. 14. člen pravi, da urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je osrednji organ državne uprave za področje odnosov med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Slovenijo in Slovenci po svetu, vodi minister brez listnice.

Novi ministrici čestitamo, želimo ji veliko uspeha, hkrati ji sporočamo, da bomo njeno delo spremljali in ga presojali skupaj s tistimi, za katere bo delala in v njihovi luči.

Biografija Ljudmile Novak

Leta 2001 je postala županja Moravč in je župansko funkcijo opravljala do julija 2004, ko je bila na prvih volitvah v Evropski parlament na listi NSi izvoljena za evropsko poslanko. Kot evropska poslanska je bila članica odbora za kulturo, izobraževanje, mladino, medije in šport ter odbora za regionalni razvoj. V tem času je bila tudi aktivna članica parlamentarne skupine za pravice manjšin.

Leta 2008, potem ko stranka na volitvah ni dobila dovolj podpore za vstop v parlament, je bila Novakova izvoljena za predsednico NSi, kjer je nasledila Andreja Bajuka. Na zadnjih parlamentarnih volitvah decembra lani pa je bila izvoljena za poslanko v državnem zboru.

Ljudmila Novak v predstavitvi nalog in dela pred komisijo državnega zbora

Spoštovani, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi. Spoštovani, vsi tukaj zbrani. Lepo pozdravljeni.

Najprej se zahvaljujem za povabilo na to predstavitev. Preden bom prešla na Slovence v zamejstvu in v tujini dovolite, da najprej nekaj povem o sebi in kje sem se do sedaj pri svojem dosedanjem delu že srečevala s Slovenci v zamejstvu in v tujini.

Rojena sem v Mariboru, mladost sem preživela v Slovenskih Goricah tik ob meji z Republiko Avstrijo, zaradi tega sem že v mladosti spoznavala, katere so prednosti in težave, s katerimi se srečujejo ljudje ob meji. Predvsem se mi je pa zdelo koristno, da ljudje ob meji znajo tuji jezik sosednje države, ker jim to odpira nove možnosti in priložnosti tako v življenju kot tudi pri delu. Potem sem se odločila za študij slovenskega in nemškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani in zaradi študija sem pogosto počitnice preživela v Nemčiji, kjer sem imela tudi svoje sorodnike. Tam sem imela spet priložnost spoznati veliko slovenskih rojakov in s tem sem videla, kaj doživljajo naši rojaki v tujini in sicer sem imela priložnost spoznati, da je srce teh rojakov po navadi še zelo močno v domovini, zato se povezujejo tudi v različnih kulturnih društvih in na drugih področjih, zato da ohranjajo košček domovine v srcu. Tudi tukaj sem spoznala, kako pomembno je, da starši omogočajo svojim otrokom, da se otroci učijo materinščine, da z njimi govorijo v slovenskem jeziku, kajti vedno znova sem tudi to doživela, da otroci, ki so starši doma govorili slovensko, so se radi vračali v Slovenijo, tukaj navezovali nove stike in to jim je potem prišlo prav tudi pri njihovi izobrazbi, delu in vključevanju v družbo. Na drugi strani sem pa srečala kar nekaj otrok, že odraslih, ki so pa obžalovali, da jim starši niso omogočili tega, da bi z njimi govorili v materinščini in zato je niso poznali in so imeli pri tem težave, pri srečevanju s sorodniki, itd.

Skratka, želim povedati to, da je velika dobrina, če nekdo, ki se izseli v tujino ohrani svoje povezave z domovino, odnos do slovenske kulture, slovenske identitete in to prenaša tudi na druge rodove.

Potem sem tudi članica in predsednica Kulturnega društva v Moravčah, ki je pogosto obiskovalo naše rojake v tujini tako v Belgiji, v Franciji, v Merlebachu, kjer je močna slovenska skupnost. V Belgiji, kjer je slovenska skupnost. Tam so se naselili Slovenci v 50., 60-letih, ker so bili delujoči rudniki, zato je tam velika slovenska skupnost, vendar jih je vedno manj, seveda, ker se pa sedaj rudniki so se zaprli in zato ni novega priseljevanja tja iz Slovenije. Tudi srečala sem se s Slovenci v Münchnu, Stuttgartu, na Dunaju. Obiskala sem tudi Slovence v Avstraliji, ker sem bila tam na neki poti in se tudi pogovarjala o njihovih težavah, prednostih, o tem, kako tam živijo, kako so s svojimi rokami ustanavljali, delali različne klube. Sedaj imajo pa druge težave, kajti mladi so se integrirali in zaradi tega pač je včasih težava, kaj sedaj narediti s tem, kar so si oni zgradili.

Ko sem opravljala različne politične funkcije sem navezovala stike s tujino, tako ko sem bila županja občine Moravče sem navezala stike z občino iz Koroške, Poreče, kjer sicer ni bil slovenski župan ali župan slovenskih korenin, pa vendar sem tu videla novo možnost in priložnost povezovanje Koroške in Slovenije. K temu sem pritegnila tudi osnovno šolo in kulturna društva in je prišlo kar do nekaj izmenjav s Slovenci na Koroškem.

Kot evropska poslanka sem se pa vključila v skupino za manjšine v Evropskem parlamentu. Organizirala sem tudi srečanje predstavnikov slovenske manjšine iz Koroške in pa enkrat slovenske manjšine iz Italije v tej skupini. Obe manjšini sta predstavljali problematiko tem manjšin na Koroškem, vemo, v zvezi z neizpolnjevanjem člena 7 iz avstrijske državne pogodbe in pa neizpolnjevanje zaščitnega zakona v Italiji, tako da sta obe skupini predstavili to svojo problematiko. In je ta skupina za manjšine potem zavzela tudi neka stališča, jih posredovala naprej. Z delegacijo pa smo tudi obiskali slovensko manjšino na Koroškem. Tudi ta skupina je izdala zbornik o manjšinah, v katerem sem tudi jaz predstavila položaj manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin izven njenih meja.

Ta problematika, čeprav nisem članica neke manjšine, ampak me je vedno zelo zanimala. Zato sem v času, ko sem bila evropska poslanka organizirala celo natečaj za srednješolce iz manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah. Bil je literarni, likovni natečaj. Potem nagrajence tega natečaja sem tudi povabila v evropski parlament. To sem naredila z namenom, da bi mlade spodbudila k temu, da bi bili ponosni na to, da so Slovenci oziroma da so pripadniki manjšine in da je lahko tudi prednost, ne pa samo ovira, ki jo včasih ti pripadniki manjšin tudi doživijo na svoji koži.

V parlamentu sem večkrat opozarjala na probleme slovenskih manjšin. Velikokrat na neizpolnjevanje 7. člena avstrijske državne pogodbe. Še posebej v času avstrijskega predsedovanja Evropski uniji. Takrat je bil kancler Schüssel, in moram reči, da ko sem mu to omenila, da bo Avstrija težko predsedovala, če ne bo doma izpolnila obveznosti, da je to naletelo na kar precejšen odmev znotraj evropskih poslancev. Tudi spomnim se, da sem opozarjala na požig slovenskih jasli na Tržaškem in na druge probleme.

Seveda pa vse te moje izkušnje niso razlog za to, da sem predlagana sedaj za kandidatko za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu. Zdi se mi dobro, da je ta koalicija predvidela ali ohranila to ministrstvo oziroma ministra, ker ni ministrstvo, ampak ministra za Slovence v zamejstvu po svetu, prav zaradi tega odnosa do Slovencev, ki so se izselili ali so pripadniki slovenske avtohtone manjšine. In na ta način Slovenija izpolnjuje 5. člen slovenske ustave, ki pravi, da Slovenija mora ohranjati stike in pomagati pri ohranjanju slovenske identitete pri Slovencih v zamejstvu in v tujini. In tudi zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja nalaga Sloveniji, da ima svojega ministra in na ta način tudi na simbolni ravni, seveda, pa tudi na konkretni, izrazi svojo dolžnost, svojo obvezo, da Slovence v zamejstvu in pa po svetu in pomaga ohranjati njihovo identiteto, njihovo kulturo, jezik in pa pomaga pri navezovanju kulturnih stikov, stikov na gospodarskem področju, pri znanosti, izobraževanju in tako naprej.

Ko sem pregledovala kaj Urad za Slovence po svetu, v zamejstvu počne sem videla, da je program kar obsežen, da je Slovenija sprejela uredbo, s katero so zagotovljena tudi sredstva za financiranje, tako v naši skupnosti zamejstva kot po svetu, da se ta sredstva delijo na področje A, torej pretežni del sredstev pripada ali pa je namenjen različnim programom našim predstavnikom slovenskih manjšin v vseh štirih sosednjih državah, nekaj sredstev pa Slovenija namenja tudi Slovencem po svetu. No pripravljene so tudi strategije, res da nisem mogla do konca preučiti in spoznati, to upam da bom v prihodnosti, v koliki meri se te strategije izvajajo, tako je napisana strategija za sodelovanje na gospodarskem razvoju, strategija sodelovanja na področju znanosti. Potem program urada predvideva tudi podpiranje različnih programov, vključevanja ali pa sodelovanja med mladimi, na področju izobraževanja, kulture, predvideva tudi ustanavljanje poslovnih klubov po svetu, podpiranje inštitutov. Skratka, porogam je kar bogat.

In kakšno bo moje delo v prihodnosti? Najprej seveda želim ohraniti tiste prakse, ki so se izkazale v preteklosti za dobre, strategije so dobro pripravljene seveda pa moram proučiti v kolikšni meri so bile izvajane in zakaj, kje pa niso bile, kje to sodelovanje ni bilo dobro in kaj je potrebno izboljšati. Vsekakor pa se mi zdi pomembno in potrebno, da Slovencem v zamejstvu in po svetu dajemo velik pomen, da se čutijo da so del slovenskega narodnega telesa, če tako rečemo, da Slovenija skrbi za odnose z njimi, da si želi sodelovanja z njimi in pa da tudi ceni in spoštuje vse tisto kar so naši rojaki v preteklosti naredili tudi za Slovenijo, še posebej v času slovenskega osamosvajanja, ko so mnogi slovenski rojaki zelo pomagali odpirati vrata po svetu zato, da so nas druge države priznale ali pa pomagali navezovati stike na gospodarskem področju in na drugih področjih.

Tudi znotraj Nove Slovenije smo imeli dva takšna pomembna moža, predsednika dr. Andreja Bajuka in pa tudi nekdanjega poslanca dr. Jožeta Bernika, ki je leta 2005 dobil celo odlikovanje predsednika države za njegove zasluge pri priznavanju Slovenije, ko je s svojimi vezami, s svojimi povezavami, znanstvi, omogočil, da je Slovenija lažje prišla tudi do oblasti v Združenih državah Amerike oziroma do drugih držav, kjer je imel te povezave.

To se mi zelo pomembno poudariti kajti večkrat doživljamo tudi ne preveč pozitiven odnos do vseh tistih, ki se vračajo v Slovenijo tako, da so mnogokrat tudi razočarane zaradi tega odnosa Slovencev, ker premalo spoštujemo pridobljeno znanje v tujini in tudi vse to kar so naredili za Slovenijo ali pa slovensko skupnost v preteklosti.

Zato si želim, d bi se odnosi s Slovenci v zamejstvu in v tujini še okrepili, poglobili, vidim da so med vami tudi takšni, ki te odnose že imate, poznate zamejstvo, poznate slovenske manjšine, ste člani ali pa predstavniki celo manjšin v Sloveniji. In zdi se mi tudi pomembno in se bom tudi trudila za to, da ne samo da bi navezovala stike z našimi manjšinami v tujini, ampak tudi z lokalnimi oblastmi na teh področjih, kajti potem s te oblasti tudi bolj dovzetne ali pa pripravljene da imajo več polsuha za pripadnike slovenskih manjšin v zamejstvu.

Seveda podpirala bom pa tudi vse dejavnosti na področju izobraževanja, kulturnega sodelovanja, na področju povezovanja s športom, to še posebej velja za povezovanje mladih na obeh straneh meja in po svetu. In pa podpirala bom tudi medije, tako elektronske kot časopise, revije, ki izhajajo v tujini in jih urad preko svojih programov tudi podpira. Ko sem brala strategijo povezovanja med znanstveniki pa sem ugotavljala oziroma ta strategija sama ugotavlja, da ta pa to povezovanje na področju znanosti še ni dovolj zaživelo, da je to potrebno še izboljšati in da je potrebno olajšati to sodelovanje tujih profesorjev, torej profesorjev Slovencev iz tujine na slovenskih univerzah in pa seveda tudi obratno. Potem so težave tudi pri priznavanju diplom... Skratka, tukaj mislim, da mora ta Urad za Slovence po svetu in za to si bom tudi prizadevala, sodelovati tako z Ministrstvom za gospodarstvo kot z Ministrstvom za izobraževanje in kulturo in znanost in šport vse to kakor se bo to ministrstvo v prihodnosti imenovalo. In pa tudi z drugimi ustanovami, ki že sodelujejo ali pa je njihov namen prav sodelovanje s Slovenci po setu, tako s svetovnim slovenskim kongresom kot s slovensko matico in z drugimi podobnimi organizacijami.

(vir: magnetogram Državnega zbora)