Družinski zakonik napoveduje konec in ne vrhunec civilizacije

| 28.02.2012, 15:37

Vprašanje izenačitve heteroseksualnih in homoseksualnih partnerskih zvez je že nekaj časa aktualno v vsem sodobnem sekularnem svetu. Za začetek našega razmišljanja je treba najprej poudariti, da v demokratični, pluralni in sekularni družbi nobena skupina, tudi katoličani ne, nimamo pravice, da bi svoj model zakonske zveze in družine komurkoli vsiljevali ali ga zakonsko zavezali za vse ljudi.

Sodoben državljan je svoboden in enakopraven. Sodobna država pa dolžna, da ureja vsa tista medčloveška razmerja, ki lahko prispevajo k večji pravičnosti in medsebojnemu miroljubnemu sožitju. V tem smislu in v tem duhu je vlada, ki jo je vodil Janez Janša v svojem prejšnjem mandatu, leta 2005 sprejela zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZIPZ). V obrazložitvi zakona so takrat zapisali, da se zakon omejuje izključno na urejanje razmerij med istospolnima partnerjema in ne posega na področje urejanja razmerij do otrok. Takšna rešitev je bila razumna, saj je pravno uredila vsa razmerja, ki jih živita dve osebi v trajnejši partnerski skupnosti. Tudi večina drugih zakonodaj po svetu zelo natančno in previdno loči med pravnim redom, ki ureja razmerja med odraslimi osebami in razmerja, ko odrasle osebe nastopajo nasproti otrokom ali obratno. To kar resnično razlikuje istospolno partnersko skupnost od heteroseksualne skupnosti je dejstvo, da iz istospolne skupnosti po biološki poti ni mogoče ustvariti novega življenja. To ni mogoče niti s sodobnimi medicinskimi reproduktivnimi metodami umetne oploditve. Biološko dejstvo, ki jasno kaže na razliko med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo je vsekakor upoštevanja vreden element, ki ima svojo racionalno težo.

Seveda bi lahko kdo upravičeno ugovarjal, da obstajajo tudi heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. To drži, in je žal vedno bolj pogost pojav, vendar v primeru homoseksualnega para gre za načelno nezmožnost in izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. Tako istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para. V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo lahko pri istospolnih parih imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje; nasprotuje ji tudi naša zakonodaja o umetni oploditvi in še posebej tisti del, ki so ga izglasovali na referendumu, na katerem se je večina udeleženih volivcev odločila proti umetni oploditvi samskih žensk. Mimogrede, novi družinski zakon želi to prakso pripeljati pri stranskih vratih, ko družino utemelji z otrokom. V tej smeri se že nakazuje tudi ustavni spor, ki bi ga bil lahko deležen novi družinski zakon, če na referendumu uspe.

Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za poznejšo identiteto otroka pomembno, da ve od kod je in kdo je njegov biološki starš, kakor tudi zavest, da je za blagor otroka pomembno, da odrašča ob starših obeh spolov, kar je bilo eno od pomembnih odkritij Freuda in njegove psihoanalize. Prav ti vidiki odločilno vplivajo na pravno prakso, ki vztraja pri razlikovanju med zakonsko zvezo med moškim in žensko in partnersko zvezo med dvema istospolnima osebama.

Seveda ni zanemarljivo še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe nudijo posebno varstvo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni.Lahko bi govorili o trajnostnem razvoju človeške vrste.

Sociolog Vlado Sruk, ki ni katoličan, v svojem Leksikonu morale in etike našteje družinske človekove pravice, ki jih je zapisal Janez Pavel II. v Apostolskem pismu o družini, in pravi, »ne le katoliška Cerkev, tudi drugi družbeni dejavniki naj bi se stalno in skladno zavzemali za pravice družine kot so: pravica, da obstoja, da jo lahko vsi, ki jo želijo, sklenejo, da imajo potrebna sredstva za vzdrževanje, pravico do intimnosti, otrok in njihove vzgoje, pravico do trajnosti zakonske zveze, do vere in vzgoje v veri in tako naprej«. Skratka vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, in ne v prvi vrsti vprašanje Cerkve in katoličanov, zato je pri teh vprašanjih solidarnost svetovnih religij logična in pričakovana.

Zagovorniki novega družinskega zakonika pa skušajo v javnosti na vsak način iz tega vprašanja narediti problem katoličanov in Cerkve. Razlog je en sam: Cerkev ima slabo podobo v javnosti in ljudje bodo gotovo stopili na stran zakona, če mu Cerkev nasprotuje. Ta ideološka in kulturnobojna premisa se kot jara kača vleče skozi vse slovenske medije, ki v devetdesetih odstotkih enoglasno navijajo za novi družinski zakon.

Referendum o družinskem zakonu je tako združil nekakšno novo ideološko koalicijo, v kateri so se zbrali vsi, ki so bili poraženi na zadnjih državnozborskih volitvah, skupaj z relativnim zmagovalcem Jankovi

em. Pridružil se jim je tudi Virant, ki bi dosledno po svoji formuli 'ne levo ne desno' moral ostati na distanci do tega vprašanja. Njegova fraza, da zakonik nikomur nič ne jemlje, ampak samo daje, je populistični slogan, ki si ga profesionalni pravnik ne bi smel privoščiti. Od prvega človeka zakonodajnega telesa bi smeli pričakovati vsaj to, da bi se poglobil v prve nove člene družinskega zakonika in ugotovil, da gre za velike in bistvene spremembe. Nič ni čudnega, če Jankovi

pravi, da imajo nasprotniki zakonika težave z utemeljevanjem , saj je njegov domet bila in bo ostala populistično utemeljevanje, ki to seveda ni. Tudi ni čudno, če je Manca Košir po vseh svojih vznesenih definicijah ljubezni pristala tudi na istospolno ljubezen, saj je ta že za stare Grke in za Rimljane predstavljala poetično-intelektualni vrhunec uživanja življenja. Tudi ni čudno, da je Darko Krajnc spet našel novo nišo za samopromocijo in da Pahor brani zakon svoje vlade z argumentom lastnih razmerij, ki jih živi s partnerko in s svojim sinom.

Čudno pa je, da v tej koaliciji najdemo Viranta in njegovo listo, ki dajo nekaj na racionalnost in argumente, oziroma, ki so pred volitvami trdili, da za njih ideoloških tem ni in da se jih ne mislijo udeležiti. Družinski zakonik je postal prvovrstna ideološka tema, ki jo vrti večina slovenskih levih medijev, katerih moto je: zdaj je ura, ko moramo dokončno pokopati vse, kar je nazadnjaško, mračnjaško, katolibansko, in to v imenu svobode in naprednosti, katere poseben glasnik je Katarina Kresal. Kdor naseda frazi, da gre za otroke in njihov blagor ter enakopravnost, ta pri celi zadevi veliko ne razume in naseda javnomnenjskemu orkestriranemu trobentanju.

Poglejmo na primer utemeljevanje zagovornikov zakona, ki trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrokom v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi.

Ob tem se najprej zastavlja vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Če sami za svoje razmerje ne želijo institucije, zakaj bi se morala z njimi ukvarjati najvišja institucija? Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. Enkrat države ne potrebuje in ne mara, drugič jo kliče, naj ji zagotovi enakopravne možnosti. Država in njene institucije so zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru, in ne da razdvajajo družbo in vnašajo v njo ideološki boj. To, kar posameznik počne zase, lahko počne tako dolgo, dokler ne trči ob drugega. Vsak odnos do drugih pa je kot kamen, ki ga vržemo v vodo. Njegova težnost sproži valovanje, ki se dotakne tudi tistih, ki niso imeli nič ne s kamnom ne s krajem njegovega dotika z vodo. To, kako je živela Katarina Kresal prej, preden je postala političarka, ni zanimalo prav nobenega drugega državljana. Imela je vso svobodo in jo še vedno ima. Če pa njen način življenja karkoli zahteva od širše skupnosti, npr. od države, pa se postavlja vprašanje, ali je širša skupnost res dolžna in zainteresirana, da se ukvarja z legalizacijo njenega privatnega razmerja. Zakaj pa naj bi širša skupnost imela ta interes do posameznika, oziroma celo dolžnost, če ta posameznik do širše skupnosti izpoveduje absolutno svobodo. Ali ne bi bilo pošteno, da bi radikalni liberalci že enkrat prenehali instrumentalizirati državo za svojo samovoljo? V isti sapi bi bili radi popolnoma svobodni in zaščiteni od institucije, ki bi jo bilo v imenu svobode treba odpraviti. To seveda ni mogoče, ker svoboda zahteva odgovornost.

A na tej točki je država popustila že takrat, ko je praktično izenačila zakonske in zunajzakonske zveze. Iz tega naslova se definitivno izkorišča državo in njene socialne ustanove, saj je prikazovanje samohranilskega statusa povezano z vrsto ugodnostmi, ki jih koristijo na račun vseh davkoplačevalcev tudi tisti, ki države ne potrebujejo za sklenitev zakonske zveze, potrebujejo pa jo za socialne transferje ali druge zakonske ugodnosti iz naslova samohranilskega statusa kot ugodnejšega za doseganje materialnih bonitet.Torej, ko bi partnerja morala priznati svojo zvezo pred državo, trdita da to države ne zadeva. Ko pa iščeta materialne ugodnosti, takrat pa je država dobra in ju začne zanimati.

Tisti del državljanov, ki nekaj da na državo in njeno formalno vlogo tudi pri intimnih zvezah, je v resnici neumen, da ne izkorišča zakonskih možnosti, ki so v medsebojnem nasprotovanju in konkurenci. In v tem delu državljanov so večinoma tudi vsi katoličani, ki sklepajo zakonsko zvezo pred obema institucijama, državo in Cerkvijo.

Tako se upravičeno postavlja vprašanje, ali je država res dolžna, da pravno uredi vse, kar se v življenju ljudi in posameznikov pojavi. Ali res mora urejati vse pojave? Mislim da ne. Ureja naj tisto, kar prepozna kot širše, skupno dobro za vse državljane. Posameznikom pa naj pusti njihovo posamičnost in oni naj jo živijo v skladu s svojo svobodo. Za to ne potrebujejo obče norme.

Zdaj z novim družinskim zakonikom država to svojo temeljno nedoslednost razširja še na istospolno partnersko skupnost. S tem pa postavlja na glavo antropološka spoznanja, ki so skozi zgodovino pomembno sooblikovala in urejala zakonsko zvezo.

Predlagatelji novega družinskega zakona v resnici vsiljujejo po tej poti novo libertarno in do skrajnosti permisivno ideologijo, ki se s predlaganim zakonom ne bori za enake pravice istospolnih partnerjev, ker so te v tej državi že zagotovljene. Borijo se za legalizacijo biseksualnih razmerij, torej za eksperimentiranje spolnosti z obema spoloma po lastni potrebi in izbiri. In to pod krinko dobrobiti otroka, ki so neljuba posledica takšne spolne svobode.

Verjamem, da je v Slovenkah in Slovencih toliko zdravega, naravnega in za preživetje potrebnega čuta, da bodo razumeli, da led ni voda, čeprav imata oba isto kemijsko sestavo. Predlagani družinski zakonik ni civilizacijski dosežek 21. Stoletja, ampak začetek konca civilizacije, ki je izgubila sleherni kompas.