Nataša Ličen
Sv. Valentin - imaš morda tudi ključ do srca?
Slovenija
Ob današnjem godovnjaku sv. Valentinu, ki po novem nima samo ključev od korenin in s to prispodobo, po prepričanju prednikov, oznanjevalno noto prihoda pomladi, ampak zadnji desetletji tudi pri nas bolj marketinško podobo - kot posrednik naklonjenih si src, se nam kar samo ponuja razmišljanje o sprejemanju drug drugega, o prijateljstvu ali vsaj o medsebojni strpnosti, skratka o zdravi oziroma nezdravi kulturi dandanašnjih človeških odnosov.
Valentin naznanja vnovično rast in brstenje narave, je med ključnimi svetniki za obrat življenjskega cikla. Kje pa najdemo ključ za človeško modrost, s katerim bi odprli vrata naših hladnih src, da bi bolj utripala v ritmu sodelovanja in vzajemne naklonjenosti? Tega ključa še nismo našli. Ali pač, nekateri. Svetle izjeme, ki so naši duhovni vodniki in priprošnjiki. Na temo kulture odnosov se v programu našega Radia obrne veliko besed, koliko slišano vzamemo zares in dejansko vpeljemo v svoj vsakdan, ve vsak zase. Naši nameni tovrstnega radijskega ustvarjanja so resni in iskreni. Ne želimo nastopati pridigarsko, še manj pokroviteljsko. Zavedamo se, da v odnosih šepamo vsi. Tudi tisti, ki so v tem strokovno podučeni in morda celo poslani k oznanjevanju ljubezni, prijateljstva in sožitja. Se ne slepimo in tovrstnih praks delovanja v ustanovah ali dvojnosti pri posameznikih ne priznavamo. Jih razkrivamo, da bi jih bilo čim manj in zato več prostora za tiste, ki delajo dobro in odgovorno. Skušamo pa vseeno, ob tej hoji po robu, najprej izpolnjevati zapoved, ki jo imamo kot del družbe ali del verske skupnosti: Svet lahko spremenimo, če se najprej lotimo svojih napak. Če smo pri tem morda vzor še komu, da obere sorodno pot, smo pa verjetno naredili največ, kar je v naši moči.
Vem, da pogovor o medsebojnih odnosih nekaterim para živce. Slišati jim je tako izumetničeno, morda izrabljeno. Zakaj takšno čutenje? Zaradi preveč slabih izkušenj morda, ker je preveč primerov, ko se govori eno, dela drugo. Polne so novice nevestnega ravnanja v gospodarstvu, ekonomiji, politiki, celo pravu, včasih žal tudi v sferi prizadevajočih se za najvišje, za duhovnost. Pravzaprav je to, kruto vendar resnično, realnost našega časa. Ali pa realnost človeštva, vse od začetka. Skrivamo se za napakami, ne priznamo si porazov, nemoči. Sodobno urejena družba nam nudi toliko potuhe, s pomočjo katere si operemo krivdo, še preden bi bila sploh spoznana. Dejstvo, ki počasi, kot rja železo, nažira tudi osnove olike dobrega sobivanja in sožitja.
Da me ne zanese predaleč, obrnimo komentar bliže optimizmu. Saj ni treba vedno pisati žolčnih reči.
Ob godu sv. Valentina se, upoštevajoč klimo današnjega doživljanja tega dne, vprašajmo, ali smo se imeli Slovenci že kdaj radi? Resno vas vprašam, smo že kdaj cenili domače znanje, svoje ljudi vizionarskih pogledov in velikih, plemenitih dejanj? Znamo priznati sposobnosti drugim in jim to jasno povedati ali pokazati, brez, ob tem večkrat spremljajočega občutka, lastne manjvrednosti in nezadostnosti? Znamo dajati priložnosti in ne takoj soditi ter obsojati?
Gotovo so kdaj bila tudi takšna, čeprav morda kratka obdobja. Duh sožitja občasno zaveje med nami, morda ni prisoten ves čas, vsake toliko pa ga je zaznati, sicer ne bi imeli svoje kulture, države, svoje zgodovine kot narod. Brez sodelovanja nekoč, nekje in med nekaterimi, vsega prej omenjenega ne bi imeli. Vendar imamo marsikaj skupnega, kaj ne? Saj nismo tako razdvojeni, kot se včasih prikazuje. Manipulativno, za lažje uresničevanje ozko usmerjenih interesov. Ljudje nismo naivni, nič več, vsaj ne v tolikšni meri, kot smo bili morda vodljivi svoje čase. No, vsaj upam, da ne. Še nikdar namreč nismo imeli tolikšnih možnosti slišati več mnenj, kar nam omogoča treznejšo in nepristransko presojo. In od kod ta gotovost, boste rekli.
Ko se pogovarjam z ljudmi, za radijske namene ali zasebno, smo si v pogovorih o duhu kulture odnosov med nami, dokaj enotni. Naš glas se hitro poenoti. Dokler vsaj toliko, kot sebi in svojim hotenjem, ne bomo znali prisluhniti drugemu, bomo stali na istem mestu. Če bi po tem ključu presojali svoje misli in dejanja, bi živeli v oazi prijetnega sobivanja. Mislite, da to ne bi bilo dovolj? Kaj pa, če poizkusimo? Nič ne moremo izgubiti, le pridobimo. Prijatelja. Lahko si kdo ustvari boljše mnenje o nas. To pa veliko velja.
Živimo v informacijski družbi, ko so vseokrog nas ekrani, kabli, napeljave, stikala, čipi in podobno. Brez tega skoraj ne moremo. Vpeti smo v svet udobja, kot ga ljudje pred nami še nikdar niso imeli. Vendar kljub temu nismo v prednosti. Več kot imamo dobrin, slabše se nam godi v odnosih. Prezaposleni smo z izrabo udobja in novodobnimi pridobitvami. Nič nimam proti udobju, da ne bo razumljeno narobe. Imam ga toliko, kot povprečen Evropejec. Se pa zavestno oddaljujem od nekaterih vsesplošno vpeljanih primesi udobja, da vsake toliko začutim prvinskost. Za toploto doma je pri nas treba v mraz po drva, je pa zato toplina drugačna in odnos do toplega doma tudi. Včasih se namesto uporabe avtomobila v dolino po opravkih odpravim peš, časa gre več, če grem skupaj s svojimi, je pa to lahko prijeten sprehod in prepotrebno druženje.
Današnje Valentinovo sprejemam zato kot spodbudo, biti še bolj s svojimi in zanje. In veste kaj, samo takšna si bom verjetno tudi najbolj všeč.
Želim lep dan, ni ga še konec. Sploh pa nikoli ni prepozno za pozornost.
