Odvetnik mag. Rudi Vouk
Nimam kakih posebnih zaslug
| 27.01.2012, 08:11 Matjaž Merljak
Letošnjo Tischlerjevo nagrado je dobil odvetnik mag. Rudi Vouk, in sicer zaradi dobljenih pritožbe pred ustavnim sodiščem v zvezi z manjšinskimi pravicami, predvsem dvojezičnimi krajevnimi napisi. V nagovoru ob podelitvi je dejal, da nagrade ne bi prejel, če bi Avstrija spoštovala svojo ustavo. Nagovor objavljamo v celoti – besedilo in zvočni posnetek.
Spoštovani člani predsedstva Narodnega sveta koroških Slovencev, spoštovani člani predsedstva Krščanske kulturne zveze, spoštovani gostje!
V čast si štejem, da ste mi podelili Tischlerjevo nagrado in se Vam zanjo prisrčno zahvaljujem. Če si ogledamo aktualno manjšinsko politično dogajanje, nam ima Joško Tischler k temu mnogo povedati. Pripravlja se nov zakon o narodnih skupnostih, katerega cilj je, da citiram sekcijskega šefa na Uradu zveznega kanclerja dr. Hesseja »Die Volksgruppen auf die Ebene der Zivilgesellschaft herunterzubrechen«. Dr. Tischler je bil leta 1945 član prve svobodne provizorične Koroške deželne vlade. Član deželne vlade ni bil kot predstavnik civilne družbe, temveč kot predstavnik narodne skupnosti, kot zastopnik koroških Slovencev. Tam mu je uspelo uvesti sistem dvojezičnega šolstva in definirati tudi njegovo veljavnostno območje, kar je kasneje postalo še kako pomembno. Dr. Tischler je bil oče Slovenske gimnazije, Slovenske gimnazije tudi nismo dobili zato, da bi civilna družba imela kako dodatno izobraževalno možnost. Dobili smo jo zato, ker smo Slovenci. To, kar se danes pripravlja na področju manjšinske zakonodaje in kar podpirajo celo nekateri funkcionarji iz vrst naših organizacij, s Tischlerjevim izročilom nima več nobenega opravka. Narodna skupnost je več kot samo del družbe z nekimi jezikovnimi lastnostmi, ki se razlikujejo od ostalih prebivalcev. Narodna skupnost mora biti tudi politični subjekt in bo samo obstala, če ima tudi politično voljo obstati. In narodna skupnost ima legitimno pravico biti politični subjekt in ne samo del civilne družbe. To je dobra srednjeevropska tradicija. V tem delu naše celine je prišlo do konfliktov in do katastrof vedno tedaj, če je kak večinski narod menil, da si lahko popolnoma podredi manjšine in jih zreducira na ravan hišnega jezika in folklore. To, kar poskuša Avstrija danes, je času in kraju neprimerno posnemanje francoskega vzora, da naj bojo vsi državljani samo Francozi in zato lahko govorijo samo francosko. Celo Francija se danes počasi poslavlja od tega koncepta, Avstrija, ki prihaja iz čisto druge tradicije in ki je z nacionalizmom večinskega naroda naredila najslabše izkušnje, pa bi danes hotela to oponašati.
Prepričan sem, da bi dr. Tischler stal v prvi vrsti protesta zoper ta poskus odvzemanja politične bitnosti narodne skupnosti.
Če govorimo o političnih pravicah narodne skupnosti, moramo seveda odgovoriti tudi na vprašanje njene politične urejenosti. Tudi tukaj mislim, da je dr. Joško Tischler zelo aktualen. Na Koroškem imamo med našimi organizacijami že leta in desetletja pat – situacijo, tudi če bo Slovenija zdaj dobila tako ali drugačno novo vlado, imamo v resnici pat situacijo med političnimi tabori tudi v Sloveniji. Ironično bi lahko pripomnil, da takšna analiza ni nič novega. Že Paulus Diaconus, ki je v 8. stoletju eden izmed prvih poročal o alpskih Slovanih, je po smislu zapisal, da so večno sprti in si ne znajo izbrati voditeljev. Tudi 1300 let kasneje se glede tega očitno ni kaj spremenilo. Ampak vsaj toliko bi naj znali, da pustimo egoistične interese ob strani tedaj, če dejansko gre za narodni interes.
Tischler je bil pragmatik, z vsemi se je bil pripravljen pogajati, če je to služilo stvari. Ni bil pa pripravljen, se zaradi priljubljenosti to- ali onstran meje odpovedati nekaterim osnovnim načelom. Danes se mi žal zdi, da se je to spremenilo. Da so nekateri pripravljeni pogajati se z vsakim, če to služi lastni poziciji, kaj to pomeni za stvar, pa jih le še malo zanima.
S tem dovolite, da pridem k razlogu, zakaj ste mi podelili Tischlerjevo nagrado. Očitno se je to zgodilo, ker mi je uspelo dobiti nekatere pritožbe pred ustavnim sodiščem v zvezi z manjšinskimi pravicami, predvsem v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena Avstrijske državne pogodbe, po domače - dvojezične table. Pravzaprav bi se česa takega ne smelo zgoditi. Nimam kakih posebnih zaslug za kulturni razvoj naše narodne skupnosti, nisem storil nič posebnega na gospodarskem področju, nisem odkril nič novega, kar bi nas na vsem lepem spravilo bistveno naprej. Bil sem samo dovolj trmast pravnik, ki je verjel, da mora to, kar piše v ustavi, imeti tudi veljavo. Če ne bi verjel, da to, kar piše v ustavi, tudi velja, bi zgrešil svoj poklic. Tem lažje sem seveda verjel, ker sem tudi prepričan, da je člen 7. pravičen zakon, ki so si ga naši predniki sami priborili z uporom proti nacizmu in njegovimi ideološkimi predhodniki in nasledniki. Vedno sem bil nekoliko začuden, zakaj bi naj bilo to, kar sem naredil, nekaj tako posebnega in zakaj je vsa dežela 10 let dolgo govorila o tem. Če bi Avstrija namreč spoštovala svojo lastno ustavo – in kaj naj država sicer spoštuje kot pa tisti temelj, na katerem je zgrajena – potem problema namreč sploh ne bi bilo. V redu, tudi v najboljšem sistemu se zgodijo napake, ampak ravno zato imamo pravno proceduro in če ne gre drugače, na koncu te procedure ustavno sodišče, ki te napake popravi. To še ne bi bila nobena zasluga in jaz ne bi prejel Tischlerjeve nagrade, če bi Avstrija spoštovala svoje lastne zakone, kar pa naj bi bilo nekaj samoumevnega.
Zato imam težave tudi s tem, če kdo reče, da sem dobil nagrado, ker sem dosegel, da so postavili table. Niso jih namreč postavili dovolj in naša država svojih osnovnih zakonov, če gre za koroške Slovence, še vedno ne spoštuje. Ne bom našteval detajlov, te lahko preberete npr. v Mohorjevem koledarju ali v Kärntner Jahrbuch für Politik. Na tem mestu samo ena misel: V krajih, ki niso imeli sreče priti do ustavnega sodišča, so postavili dvojezične table samo tam, kjer je po ljudskem štetju leta 2001 17,5 % slovenskega prebivalstva. Sedaj pa je tako, da Slovenci nismo na Koroškem šele od leta 2001 naprej, temveč, kar dokazuje prej omenjeni Paulus Diaconus, že nekoliko dlje. In tudi mi, ki smo zbrani v tej dvorani, imamo vsak posameznik že nekoliko več življenjske zgodovine kot samo 10 let nazaj. Zakaj to pravim: Če gre za pravice – in tudi če naj bi se pravica glasila, da so dvojezične table samo tam, kjer je 17,5 % slovenskega prebivalstva, smo leta 1991 to pravico na Plešerki ali v Kokju še imeli – v obeh krajih so tedaj našteli nad 20 % Slovencev. Leta 1981 smo to pravico imeli tudi še v Škocjanu, leta 1971 še v Hodišah in Škofičah, leta 1961 še v Kotmari vasi in Bistrici na Zilji, leta 1951 še v veliki večini vseh krajev dvojezičnega ozemlja. Če smo to pravico imeli, saj je državna pogodba iz leta 1955, zakaj niso postavili tabel in zakaj niso uvedli slovenskega uradnega jezika v vseh teh občinah? Potem bi bilo v teh krajih namreč še danes ne samo 17,5 % slovenskega prebivalstva, temveč morda celo več. Vsakemu od nas, ki je v teh omenjenih letih že bil na svetu, z ureditvijo vprašanja dvojezičnih table lani torej niso dali kake pravice, temveč so jih nam vzeli. Zato jaz zelo dobro razumem, zakaj se koroški deželni glavar pusti proslavljati kot rešitelj vprašanja dvojezičnih tabel. V njegovem smislu, da bi bilo teh tabel namreč čim manj, je potem, ko s prestavljanjem, zasmehovanjem z majhnimi in montiranimi tablicami itd. ni prišel več naprej, namreč dosegel optimalni rezultat.
Nihče se ne čudi, če neka manjšina zahteva boljšo zaščito, kot jo trenutno ima, če hoče več, najmanj pa seveda to, kar je zagotovljeno. Ne poznam pa nobene manjšine, ki bi ji uspelo pred najvišjim sodiščem države izboriti si potrdilo, katere pravice ji grejo, potem pa bi zastopniki te manjšine šli v pogajanja, da naj se uresniči manj, kot je bilo prisojeno. Pri nas so neki zastopniki že leta dolga trdili, da bi glede dvojezičnih napisov lahko diskutirali tudi o 15 % in da uradni jezik pravzaprav sploh ni važen. Da takšne izjave niso olajšale pogajanj, ni treba razlagati. Če sem prav seznanjen, je bilo v pogajanjih lani domenjeno vsaj to, da rdeče črte, da je skrajna meja za dvojezične table pri 15 %, nihče ne bo prekoračil. Potem pa jo je prekoračil najprej eden, potem drugi, tako da tretjemu nimam kaj očitati, ker sta prva dva že porušila vse. Kaj neki so si mislili pri absurdni ureditvi glede uradnega jezika v Dobrli vasi in Škocjanu, mi je uganka. Manjšina v neprijaznem okolju ima enega samega zaveznika, to je pravo. Kdor se brez prisile odpove temu zavezništvu, zasleduje drugačne interese.
Seveda pa je tudi na tem mestu treba izpostaviti, da pravo in pravica nista ena in isto. Steven Pinker je lani izdal knjigo, ki bo verjetno postala novo standardno delo za razumevanje zgodovine: »The better angels of our nature. Why violence has declined«. V njej Pinker pojasnjuje, da je kljub morda drugačnemu videzu v medijih resnica, da je na svetu vedno manj nasilja in vedno več pravičnosti. Očitno se človek zna kaj naučiti. Treba je seveda upoštevati število ljudi, ki živijo na tem planetu, in to število postaviti v razmerje z nasiljem in krivičnimi dejanji, ki se dogajajo. Kar so bile še pred 30 leti skrajno liberalne zahteve, če govorimo o pravicah manjšin, o enakopravnosti žena, ali če govorimo o našem razmerju do okolja, zahteve Zelenih, je danes main-stream. Zato sem prepričan, da tudi na Koroškem razvoj ni pri koncu.
Pinker izpostavlja, da je stremljenje po popolni pravici kontraproduktivno. Človeška narava je takšna, da ne moremo priznati vseh svojih napak, ker bi s tem izgubili obraz in samozavest. Zato je v vsakem konfliktu preveč zahtevano, tudi če imaš prav, da naj nasprotnik 100 % popravi in obžaluje svoje napake. Če želimo pomiritev in konec konflikta, se je treba zadovoljiti z manj, kot bi imeli brez krivičnega dejanja. Preneseno to pomeni: 800 tabel nikoli ne bomo dobili, če hočemo pomiritev, se moramo zadovoljiti z manj.
Ampak: to ne pomeni, da naj bi tisti, ki so rešitev preprečevali, imeli zmagoslavje. Pogoj za vsak konec konflikta je, da tisti, ki je za konflikt odgovoren, svoje napake prizna in se jih zaveda. Na tem principu slonijo vsi uspešni primeri končanja konfliktov, od vzpostavitve nemško-francoskega prijateljstva po zmagi nad nacizmom do komisij resničnosti med belci in črnci v Južni Afriki, povsod je danes priznano načelo, da mora tisti, ki je deloval proti pravu, to najprej priznati. Na Koroškem se to ni zgodilo. Nihče se pri koroških Slovencih še ni opravičil za stoletno asimilacijsko politiko, nihče se ni opravičil za posmehovanje našim upravičenim zahtevam, nihče še ni izpostavil, da mu je zafrkavanje našega pravnega reda žal. Zato sem seveda vesel, da imamo sedaj 164 dvojezičnih tabel namesto prej samo 91 oz. dejansko samo 77, ker niti tistih, ki so bile predpisane, niso vseh postavili. Ampak zato sem tudi prepričan, da s tem zgodbe še ni konec.
Prišla bo boljša rešitev, zato ker verjamem v pravo in zato ker verjamem tudi v razumnost Korošcev. Ob koncu pa naj poudarjam, da, če sem si Tischlerjevo nagrado zaslužil, si je nisem zaslužil sam. Sam sem sicer storil tisti prvi prekršek v Škocjanu, ampak že ugovor proti kazenski odredbi je seveda napisala naša takratna tajnica Rebecca Drug in se še zelo dobro spominjam, kako me je prišla vprašat, če to resno mislim, da tabla naj ne bo veljavna, če ni dvojezična. Samo v zvezi s tablami je bilo, če sem pravilno štel, vloženih 42 pritožb na ustavno sodišče, nekaj tudi še v zvezi z uradnim jezikom, s šolstvom, z radiem, s sosvetom, od vseh teh manjšinskih zadev pa kruha v resnici ni bilo. Moji pisarniški kolegi so trpeli, da sem si leta in leta lahko vzel čas za take zadeve, naše tajnice so natipkale na stotine strani manjšinskopravnih zadev, kar ne bi bilo mogoče v nobeni drugi pisarni kot v Grilčevi. Dobro se spominjam kritike, da novi postopki pred ustavnim sodiščem baje samo provocirajo. Smem spomniti, da po kriteriju 17,5 % ne bi imeli dvojezičnih napisov, ne v Pliberku, ne v Žitari vasi, ne v Dobrli vasi, ne v Podgorjah, ne v Goselni vasi in ne v Ločilu. Brez ponovnih pritožb in če ne bi ustavno sodišče na koncu postavilo rok do 30.9.2011, o tem sem prepričan, danes še vedno ne bi imeli nobene dodatne dvojezične table. Za vse te dodatne pritožbe pa nisem več mogel odgovarjati sam, v vseh teh primerih sem jaz bil samo odvetnik, pritožniki pa so bili drugi. Tudi tem osebam gre vsakemu delček današnje Tischlerjeve nagrade. Tem sotrudnikom za pravice koroških Slovencem se javno doslej še nihče ni zahvalil, zato dovolite, da naštejem imena in kraje, za katere so posamezniki vodili postopke, pa naj so bili postopki uspešni ali ne. V časovnem zaporedju so torej postopki k dvojezični topografiji bili tile: ………………….
Ob koncu se smem zahvaliti tudi svoji družini. Nisem načrtoval zaradi dvojezičnih tabel postati oseba javnega interesa. Ko pa sem to nehote postal, so me morali tudi v tej vlogi prenašati, si poslušati komentarje, take in drugačne in me tudi zagovarjati, čeprav nič niso mogle za to. Lidija, Lea in Meta, nagrada je tudi Vaša.
Hvala Vam vsem.
Življenjepis Rudija Vouka
Rodil se je leta 1965 v Celovcu in doraščal v Dobrli vasi v Podjuni. Po opravljeni maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu, kjer se je kulturno in politično udejstvoval pri Koroški dijaški zvezi (KDZ), je študiral pravo na Dunaju. Po končanem študiju se je vrnil na Koroško in začel tam svojo odvetniško dejavnost.
Od leta 1991 je Rudi Vouk član predsedstva Enotne liste (EL)leta 1997 je občinski odbornik EL v Dobrli vasi, kjer je do leta 2003 bil tudi član občinskega predstojništva. Leta 1999 je Rudi Vouk postal v.d. predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). V tem času so med drugim ponovno ustanovili Koordinacijski odbor koroških Slovencev (KOKS), usklajevalno telo z drugo predstavniško organizacijo koroških Slovencev, Zvezo slovenskih organizacij (ZSO). Od leta 2000 je Vouk bil član Zbora narodnih predstavnikov (ZNP), najvišjega telesa odločanja pri NSKS, od leta 2003 pa je podpredsednik NSKS.
Najbolj znan je Vouk po pritožbah zaradi dvojezične topografije, s katerimi je na ustavnem sodišču doslej dosegel že 17 odločb v korist dodatnim dvojezičnim topografskim oznakam na Koroškem. Žal avstrijska politika doslej ni uresničila niti ene od njih. Prvo pritožbo na ustavnem sodišču, ki so jo ustavni sodniki razglasili 13. decembra 2001, je Vouk vložil že leta 1994.
Leta 2000 je Rudi Vouk na ustavnem sodišču dosegel tudi odločbo o rabi slovenščine na uradih. Tudi ta sodba doslej še ni bila uveljavljena.
S svojim neutrudnim zavzemanjem za pravice koroških Slovencev in uresničitev odločb avstrijskega sodstva se je Rudi Vouk uveljavil kot zanesljiv in verodostojen zagovornik pravne države. S svojo kandidaturo za Liberalni forum želi Rudi Vouk biti glasnik pravic vseh narodnih skupnosti in manjšin v Avstriji ter odločen zagovornik načel pravne države odslej tudi na avstrijski zvezni ravni.
