Inzko: Vouk je svetel primer za vsakega člana manjšine

| 25.01.2012, 07:07 Matjaž Merljak

Nagovor ob podelitvi 33. Tischlerjeve nagrade je imel predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev NSKS, dr. Valentin Inzko. Nagrajenca, odvetnika mag. Rudija Vouka je v na trenutke zelo sproščenem in hudomušnem govoru označil kot dejavnega pripadnika narodne skupnosti, ki je lahko svetal vzor, še posebej mlajšim.

Nagovor dr. Inzka objavljamo v celoti – besedilo in zvočni posnetek.

Spoštovani mag. Rudi Vouk, cenjena ožja in širša družina,

dragi navzoči!

Voukove sem spoznal že leta 1964, ko se je cela naša družina neko nedeljo odpeljala v Apače, da obišče družino očeta Rudija Vouka. Gospod Vouk je bil znan pedagog in je ravno postal nadzornik za dvojezičen pouk na osnovnih in glavnih šolah. Moj oče, kot tedanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev pa mu je hotel čestitati, tako kot mi Rudiju danes. V Apače še ni vodil noben asfalt in tudi hisa Voukovih je bila bolj majhna kot velika. Rudija tedaj še ni bilo, smo pa izvedeli skrivnost, da je plemenita Rudijeva mama v veselem pričakovanju z današnjim slavljencem, ki se je rodil nekaj mesecev pozneje, na dan sv. Jožefa, leta 1965.

Ta mlajši Vouk je že kmalu opozarjal nase z akcijami, ki so na eni strani zdramile zaspano Koroško, na drugi strani pa tudi naše centralne organizacije. Skupaj s somišljeniki je bil namreč že kot član Koroške dijaške zveze soorganizator znane „Kolodvorske akcije“, ko so dijaki Slovenske gimnazije zahtevali vozovnice za vlak - v slovenščini. Kot dijak je bil tudi sopobudnik „Kontaktne leče“, ki jo še danes prirejajo dijaki Slovenske gimnazije v Celovcu in ki je združevala in združuje nemško in slovensko govoreče dijake ob zanimivih alternativnih kulturnih programih.

Preden je mag. Vouk postal znan zaradi hitre vožnje za krmilom avta, je mladi Rudi že prevzel krmilo ladje, saj je bil član t. i. "Podmornice".

Sodelavci te Podmornice so bili zelo neučakani. Vse jim je šlo prepočasi. Zato je Rudi že tedaj, kot mladinec, zahteval tempo. Člani "Podmornice" so namreč imeli občutek, da si je vsak funkcionar v svojem stolčku počutil zelo udobno in da brzina ni potrebna. To je bila ena stran. Na drugi strani pa je po Rudijevih besedah v narodni skupnosti primanjkovalo pravega zagona in samozavesti. Mladi so pričakovali več. Bila je to pač tista mladostna ihta, ki naj bi jo mladi vselej imeli.

Tista Rudijeva sedemdeseta leta, ko so skušali vsaj malo nekaj narediti na lastno pest, so bila zanj zelo pomembna. Ta angažma je po Rudijevem prepričanju pripomogel k temu, da je danes narodna zavest še tako živa, kajti drugače bi bila folklorizacije v narodni skupnosti še večja. Mnogo let kasneje je v pogovoru za Standard imenoval se eno skupino, ki se je tudi bistveno zavzemala za preživetje naroda, duhovnike: „Es stimmt, dass wir aus einer katholischen Ecke kommen. Und ohne das Engagement der Kirche würde es wohl auch keine Kärntner Slowenen mehr geben.“

Bil je aktiven tudi v okviru Kluba slovenskih študentov in študentk na Dunaju, vključil se je v delovanje Enotne liste in Narodnega sveta, bil je nekaj časa tudi vršilec dolžnosti predsednika te organizacije, za kar se mu še posebej zahvaljujem, udejstvoval se je pa tudi kot občinski odbornik slovenskega zastopstva v Dobrli vasi. Zaradi vseh teh preteklih političnih funkcij ni čudno, da spletni leksikon Wikipedia karakterizira Rudija Vouka tako: „Rudi Vouk, ein österreichischer Rechtsanwalt und ehemaliger Politiker.“ Tega, da bi Rudi bil "bivši" si pa res nihče ne more predstavljati. Dejansko pa je to demantiral tudi sam, ko je za Standard izjavil: "Ich werde mit Sicherheit weiterkämpfen !"

Vprašati se moramo torej, od kod je mag. Vouk jemal toliko moči, toliko energije, in to tako dolgo, kaj je bila njegova motivacija, da se je celo življenje boril za rod ob Dravi, kakor je moja mama v enem romanu imenovala koroške Slovence.

Recimo temu drža. Dr. Busek bi temu rekel pokončna hoja. Po mnenju Rudija je pomebna tudi solidarnost, pomujanje za pravičnost, vendar ne takšno, pri kateri bi morala biti pravilno postavljena vsaka vejica, temveč tehtanje, kaj je pravilno. Važna pa je še odkritost in pravo resnicoljubje. Če se ljudje tega zavedajo, potem družba funkcionira. To se pravi, da ne vidi vsak samo svojega lastne interese, temveč da skušamo najti neko pravično ravnovesje med različnimi interesi, da upoštevamo interes drugega in se v smislu neke empatije skušamo vživeti v to, kaj hoče drugi in da pod tem vidikom ocenjujemo lastne interese.

Rudi dobesedno: "Če vidim, da je nekaj absolutno narobe in je treba nekaj spremeniti, znam biti toliko trmast, da na to tudi opozorim. Neverjetno se mi zdi, kako dolgo se je ta država dala vleči za nos. Prav tako nepredstavljivo pa se mi zdi, kako sedaj nekateri, ki so prej podvzeli vse, da dodatnih tabel ne bi bilo, zasluge za nove table pripisujejo ravno  sebi". Ta vtis seveda z današnjo podelitvijo hočemo popraviti.

Po Rudiju brez zaupanja v pravno državo ne gre. Postavljanje pravne države na kocko je nekaj zelo lahkomiselnega. Je pa tudi realist, saj meni, da je pravičnost nekaj, česar nikoli ne moreš čisto doseči. Zato se je za pravičnost treba zavzemati vedno znova.

Rudi je imel tudi cel kup primerov, ko bi moral kot pravnik zahtevati veliko več, ampak je kot politik bil mnenja, da bi to pokvarilo ozračje, ki je baje tako dobro. Ugotoviti je tudi moral, da politika in pravo ne gresta vštric, čeprav bi morala, kajti pravo ni nič drugega kot v pravna besedila zlita politika.

Mag. Rudi Vouk si je čezmejno in domačo slavo pridobil s svojimi uspehi pred avstrijskim ustavnim sodiščem, saj je to častitljivo ustanovo zaposloval več kot deset let. In ne samo to: skoraj vedno je tudi zmagal. V tej zvezi pa je bil izpostavljen hudim napadom, čes da zlorablja pravno državo ali da ogroža življenje vaščanov, ker je sprožil celo vrsto postopkov s pomočjo hitre vožnje in samoovadbe. Kdor pozna okoliščine, ve, da v nobenem primeru ni nikogar ogrožal. Ravno mag. Vouk ve, da je to bila tretjerazredna metoda preveritve ustavnosti nekega krajevnega napisa, vedel pa je tudi, da je bila ta metoda – edina! Mnenja sem, da je mag. Vouk imel vso pravico, da se posluži tega postopka in to tudi v primeru, da bi vse postopke izgubil. Bil pa je zmagovalec in kot avstrijski pravnik se je poslužil samo avstrijskih mehanizmov. Mehanizmov, ki obstajajo točno zaradi tega, da posamezen državljan pride do svoje pravice.

Poleg ljubezni do družine in do pravnih vprašanj ima mag. Vouk še eno ljubezen: knjige.

Sam pravi, da brez knjig ne bi mogel živeti. Knjigo potrebuje, da izenači ves stres, ki ga ima poklicno in tudi drugače v življenju. Knjiga mu vrne dobro voljo, ga spodbuja k razmišljanju. Vsak teden prebere v povprečju dve knjigi. Včasih je to zgodovina, politika, roman, kriminalka ali druga strokovna literatura. Vidite ga lahko, kako bere v kavarni, na postaji ali v letalu, na dopustu ali pa med delom, na cesti ali pa med kako sejo. Edino pri hitri vožnji skozi vasi ga še niso zasačili s knjigo za volanom.

Mag. Vouk je lep primer pripadnika narodnostne skupnosti, ki je bil celo svoje življenje aktiven, od mladih let in ki ni nikoli gledal na uro ali pa na plačilo. Dajal nam je vsem pogum in optimizem in to tudi tedaj, ko je doživel najhujše napade.

Naj dobesedno navedem le nekaj napadov na Rudija Vouka. Imenovali so ga "podivjani kršilec zakonov" ali "podivjani odvetnik krajevnih napisov", "nenehni izzivač" in "nenehni kverulant" ali "debela alkoholizirana riba".

Kako bedno in klavrno je to, če si vzamemo za zgled Iva Andriča, ki je menil, da je beden tisti, ki mora drugega poniževati, da se sam poviša oziroma si ustvari iluzijo, da je višji od drugega.

Tukaj se spomnim Händlovega Mesija, kjer je zapisano:

"Zavračali so ga,

zavračali in zaničevali so ga vsi,

moža bolečin in muk.

Hrbet je ponudil svojim mučilcem,

ponujal lice besu surovih žalilcev,

a svojega obličja ni skrival."

Vemo, da to blatenje ni šlo brez sledov mimo Vouka, vsakega od nas bi prizadelo. Sam je menil, da bi se zlagal, če bi trdil, da mu to ni šlo do živega.

Za njegove dosežke so in še bodo prejemali odlikovanja drugi, Rudi Vouk pa ni bil niti povabljen k slovesnostim v zvezi s krajevnimi napisi na Dunaju ali v Celovcu.

Danes se mu poklanjamo in izrazimo svoje veliko priznanje vsi mi navzoči in se mu želimo zahvaliti za njegovo delo skozi desetletja.

Mag. Vouk je svetel primer za vsakega člana manjšine, predvsem za mlajše, primer za to, kako smo koroški Slovenci lahko uspešni, če smo aktivni, optimistični in vztrajni. Z eno besedo, če smo kvalitetni.

Mag. Rudi Vouk je bil vztrajen, včasih trmast, dosleden in trdoglav, bil je po koroško rečeno: cah. Bil je idealističen, resnicoljuben in konec koncev uspešen. Če strnemo vse njegove napore v enem stavku: brez Rudija Vouka bi rešitve o krajevnih napisih, rešitve, ki jo sicer sam ocenjuje kritično, ne bilo. Buh vonej, Rudi!

Zato mag. Rudiju Vouku po pravici pripada najvišje odlikovanje koroških Slovencev, zato se vsi, ki smo zbrani tukaj in tudi tisti, ki danes niso mogli priti, veselimo, da je dobitnik letošnje Tischlerjeve nagrade mag. Rudi Vouk!

Čestitamo!

Povezava na včerajšnjo novico.