Mednarodni preizkus vrednot slovenske osamosvojitve

| 16.01.2012, 09:41

V teh dneh mineva 20 let, odkar je mednarodna skupnost priznala Slovenijo. Med njimi je bila tudi takratna Evropska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije. To je predstavljalo prelomnico pri vključevanju države v mednarodne povezave. Kot so ob tej priložnosti zapisali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, so bili za slovensko priznanje odločilni evropski državniki od papeža Janeza Pavla II. in Helmuta Kohla do Aloisa Mocka in Hansa Dietricha Genscherja. V omenjenem združenju so ob tem poudarili, da nas vrednote slovenske osamosvojitve zavezujejo, da napredujemo, kar pomeni, da moramo biti čim bolj dejavni v Evropi in v svetu. Opozarjajo tudi, da so mnogi takratni dogodki in dosežki pozabljeni ali zanemarjeni.

To po njihovem ne bi bilo tako usodno, ko ne bi šlo za pozabljanje in zanemarjanje povezave slovenske osamosvojitve z evropskimi političnimi in kulturnimi merili. Ta pa postajajo vse bolj vprašljiva in zamegljena. V omenjenem združenju poudarjajo, da smo v preteklosti Slovenci večinoma napredovali. Takšni procesi bi se zato morali nadaljevati. V preteklosti smo Slovenci večinoma napredovali in takšni procesi bi se morali nadaljevati.

Izjavo za javnost Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve objavljamo v celoti:

Okrog 15. januarja 1992 je na naslov slovenskega zunanjega ministrstva oz. na naslov Demosove vlade prišlo veliko število sporočil, ki so pomenila dokončno potrditev slovenske osamosvojitve. V teh dneh mineva dvajset let od časa, ko je Slovencem uspelo dokončno skleniti zgodovinski podvig preoblikovanja slovenskega naroda v slovensko državo. Množica dokumentov, s katerimi je mednarodna skupnost priznavala slovensko državnost, je med drugim ali predvsem pomenila skladnost vrednot slovenske osamosvojitve z vrednotami zahodnega sveta. To je bil - po prepričanju Demosa oz. večine slovenskih ljudi - konec nesmiselnega in nedemokratičnega sistema, predvsem pa slovenskega omahovanja med Balkanom in Srednjo Evropo. Pred dvajsetimi leti se je končala zgodovina slovenskega zamudništva in zaostajanja.

Demosova vlada je - potem ko je preuredila bistvene (notranje) politične ustanove in ko je preizkusila svoje obrambne zmogljivosti - v relativno kratkem času dosegla tudi zunanje oz. diplomatsko priznanje. Pred 15. januarjem je Slovenijo priznalo 12 držav (vključno z baltskimi državami, Ukrajino, Islandijo, Švedsko, Nemčijo in Svetim sedežem), v drugi polovici januarja pa 31 držav. Posebej so nas razveselila priznanja članic Evropske unije, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Argentine in Brazilije. V začetku in spomladi leta 1992 so nas priznale še Rusija (14. februarja), Japonska (17. marca), Združene države Amerike (7. aprila) in Kitajska (27. aprila). Dvajset let nazaj je mednarodna skupnost Sloveniji izstavila odlično spričevalo o njeni zrelosti in sposobnosti za vsestransko delovanje na svetovnem prizorišču.

Za slovensko priznanje so bili odločilni evropski konservativni in liberalni državniki od papeža Janeza Pavla II. in Helmuta Kohla do Aloisa Mocka in Hansa Dietricha Genscherja. V prizadevanja za mednarodno priznanje so bili močno vključeni tudi Slovenci v zamejstvu in po svetu. Evropski socialistični voditelji so v začetku nasprotovali osamosvajanju, češ da je drobljenje obstoječih in nastajanje novih držav (npr. na narodnostni podlagi) v nasprotju z modernimi povezovalnimi in združevalnimi težnjami (kot je npr. Evropska unija). Bali so se, da bo razpad Jugoslavije sprožil dezintegracijske procese v drugih državah, npr. v Sovjetski zvezi, kjer bi zato lahko prišlo do neodgovornega ravnanja z jedrskim orožjem. Ponekod so tudi razglašali, da srednje- in vzhodnoevropska demokratična (»žametna«, »protikomunistična«, »pomladna«...) gibanja pomenijo zanikanje dosežkov II. svetovne vojne, in ni naključje, da jih podpirajo evropske konservativne stranke, Nemčija (»Četrti Reich«) in Vatikan.

Sogovornikom, ki so imeli takšna stališča smo - oboroženi z ideološkimi, zgodovinskimi in zemljepisnimi argumenti - oporekali vse leto 1991. Težava pa tudi rešitev je bila v tem, da se je takrat evropskim socialistom podrl svet. Za Jugoslavijo in za Sovjetsko zvezo so bile seveda značilne različne narodnostne in medrepubliške težave, bistven pa je bil vsesplošen polôm komunističnih sistemov. Očitki na račun slovenske osamosvojitve in zadržki glede priznanja so se dokončno in popolnoma izpraznili z razpadom Sovjetske zveze konec leta 1991.

Po dvajsetih letih so mnogi posamični dogodki in dosežki pozabljeni ali zanemarjeni. To ne bi bilo tako usodno porazno, ko ne bi šlo za pozabljanje in zanemarjanje povezave slovenske osamosvojitve z evropskimi političnimi in kulturnimi merili. Ta merila postajajo - seveda ne le pri nas - vse bolj vprašljiva in zameglena. V preteklosti smo Slovenci večinoma napredovali in takšni procesi bi se morali nadaljevati. Vrednote slovenske osamosvojitve nas zavezujejo, da napredujemo, kar pomeni, da moramo biti čim bolj dejavni v Evropi in v svetu. Izmikanje vrednotam slovenske osamosvojitve bi pomenilo izmikanje ustvarjalnemu dialogu s svetom in odmikanje od njega, kar bi vodilo k novim zamudam in v civilizacijsko zaostajanje. V VSO si bomo prizadevali, da do tega ne bo prišlo.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

predsednik Slavko Kmetič