Obdobje razuma, vere?

Naš pogled | 31.01.2012, 13:06

V drugem poskusu smo v soboto dobili mandatarja, čeprav ne tistega, ki je 4. decembra dobil največ glasov. Janez Janša se na oblast vrača v precej drugačnih okoliščinah kot leta 2004. Prvi dvoboj je torej dobil Janković, drugega, na daljši rok, pa Janša. Ne morem mimo vzporednice z maratonskim dvobojem, ki se je na avstralskih teniških igriščih odvijal dan za tem: Ðokovič je po rekordnih šestih urah ugnal Nadala. Zmagal je pač najboljši.

Ob Janševi izvolitvi so se oglasili in mu čestitali številni visoki evropski politiki, medtem ko Jankoviću po izidu predčasnih volitev ni čestital nihče iz tujine, razen morda nekaj voditeljev iz nekdanje skupne republike in župan krajev, kjer je Janković preživljal otroška leta. Kako tudi, ko pa ga niti niso poznali. Kaj šele njegovo stranko, ki je nastala dober mesec pred tem. Ta tudi ni imela prav veliko možnosti, da bi pripravila dober program.

Ob potrditvi mandatarja je denimo ameriška tiskovna agencija AP poročala, da je slovenski parlament izvolil desnosredinskega voditelja in tako umiril politične napetosti v majhni državi. Nova vlada se bo morala spoprijeti z gospodarskimi težavami, saj slovenski javni dolg znaša 44 odstotkov bruto domačega proizvoda, stopnja brezposelnosti pa je 12-odstotna, dobro vedo tudi Američani.

Zadnje tedne sem se čisto po laiško spraševala, od kod nekomu taka volja, da si sploh želi prevzeti vodenje države v politično tako nagnitih okoliščinah in gospodarski stagnaciji, če že ne nazadovanju. Zakaj bi se človek trudil dokazati, da ima že nekaj mesecev pripravljen program z vsaj 100 ukrepi za postopen izhod iz krize, če pa bi bilo veliko lažje biti »konstruktivna« opozicija, kot slišimo enkrat z ene strani, drugič z druge strani. Kajti to, da se bo po politični drči valila cela kopica ne polen, ampak hlodov, je jasno. Kdo si želi biti na tem mestu? Samo politik, ki res živi za to, čemur oddaljena javnost reče »prekladanje besed« v državnem zboru. V resnici gre za poslanstvo, dasiravno parlamentarna seja velikokrat res izpade kot politično obmetavanje in nepotrebno razmetavanje časa. No, Janković nima političnega poslanstva, kot je sam ugotovil. To, da zmagaš na volitvah, še ni dovolj, da lahko vodiš državo. S teboj se mora strinjati in te podpirati večina ljudi iz hrama demokracije. Zdaj vztrajno ponavlja, da ni politik. Ne vem, zakaj se je potem sploh spustil v politične vode. Toliko je zraven, da bo lahko s prstom kazal, češ, kriva je politika, kar pa jaz nisem. Morda je res bolje, da se vrne v svoj županski kabinet.

Za uspešnim predsednikom vlade stojijo državljani, ki se zavedajo, da je le v skupnih prizadevanjih in naporih moč, da se kot narod ohranimo in preživimo. Zato bomo morali tudi državljani pokazati nekaj domovinskosti, če je premoremo, in se sprijazniti z določenimi oblikami varčevanja, če želimo prebresti skozi naslednji dve ali tri slabe letine. Gotovo ne bo lahko, ne nam ne vladajočim, ki bodo iskali načine za zmanjšanje dolgov države. O 800 milijonih se govori, medtem ko je v nedeljo zvečer lep delež Slovencev trepetal in upal, da bi mu izbor sedmih cifer prinesel dobre štiri milijone evrov. Tisti, ki jih je dobil, bo lahko samo od obresti mesečno v žep prejemal dobrih 10 tisoč evrov. To se sliši sanjsko. 4 milijoni evrov. Kje jih je potem šele manjkajočih 800? Ekonomisti pravijo, da bi se dalo veliko pridobiti s 5-odstotnim znižanjem plač, a temu bodo gotovo najbolj ostro nasprotovali tisti, ki imajo vsaj trikratnik povprečne slovenske neto plače.

Kriza je za večino Slovencev tako ali tako napihnjen pojem, prikladen za razne izgovore. Glede na to, da ne gre pričakovati, da bi se slovensko prebivalstvo čemurkoli odreklo prostovoljno, četudi pospremljeno z obljubami o boljših časih enkrat v prihodnosti, kar nakazujejo že besede sindikatov, bo zelo pomembno, kako se bo obnašala opozicija. Če bo ob vsaki sindikalni napovedi protestov ali referenduma opozicija skočila na njihov voz, potem ne bo sprejeta nobena reforma in ne bo možno nobeno varčevanje. Že samo primer ministrstva za kulturo si moramo pogledati. Poskusi varčevanja bodo nedvomno manjšali podporo strankam vladajoče koalicije in večale podporo opoziciji, zaradi česar bo ta še bolj vesela vsakega polena pod noge svojim nasprotnikom.

Pred nekaj dnevi sem v pogovoru s parom srednjih let in ob pregledovanju njunih starih fotografij slišala, da je bilo lepo v mladih letih, da pa si ne bi želela biti še enkrat mlada. Še najmanj pa biti v moji koži. Pred 30 leti je bila služba skorajda samoumevna, do stanovanja tudi ni bilo prav težko priti. Danes pa mlade diplomante zajema malodušje. Po skoraj 20 letih izobraževanja stopijo iz študentskih ugodnosti pred vrata Zavoda za zaposlovanje. Prva šok terapija dostojnosti. Mimogrede, Bob letošnjega leta sploh ni nič posebnega in nadpovprečnega. »Blaginja je, da ima človek delo, svoj ponos, svojo držo," je izjava igralca Petra Boštjančiča, ki je tako zelo resnična in vsakdanja, da bi jo lahko ujeli na ulici. Ostali pa smo pri novopečenemu diplomantu, iskalcu dela. Sledi pisanje prošenj in tako redki pozivi na razgovor za delo, da vmes že davno izgubiš upanje, da bi izbrali ravno tebe. Ne rečem, delo je, delo se najde, ni pa s tem zagotovljena kakšna socialna varnost. Delodajalci se otepajo pogodb za nedoločen čas in opletajo s takimi pogoji, da so pomilovanja vredni. Prijateljico družboslovko so pri njenih 28-ih na razgovoru za delovno mesto kar direktno pobarali o tem, ali pri svojih letih razmišlja, da bo ustvarila družino, medtem ko oni da pač potrebujejo poslovodjo za daljše obdobje, ki bo pripravljena delati povprečno 10 ur dnevno. Omenjeno dekle v poznih 20-ih nima niti dneva delovne dobe, čeprav neformalno že dobro desetletje služi kruh na napotnico ali direktno v žep. »Vse, kar si v tem trenutku želim, je delo,« jim je jasno povedala na razgovoru. »Šele nato bom lahko razmišljala o tem, da bi lahko nahranila še kakšna usta.« Vem, vem. To je že druga zgodba. Pogojevanje, da se bomo odločili za otroka, ko bomo imeli službo, stanovanje in ne vem kateri cilj še, ni na mestu. Sploh pa ne v času moje mladosti. Nič od naštetega ni zares nujno, da vzrediš še eno bitje, če si tega res želiš. Težavo vidim v tem, da se mlad človek brez urejenega delovnega razmerja sploh ne more zares postaviti na svoje noge, kot so se naši starši. Nič čudnega, da ima Hotel mama tako posmehljiv ton.

Kaj bo naredila vlada, da bo zmanjšala javno porabo, presežno število ljudi v javnem sektorju, ki nas stanejo preveč, po drugi strani pa omogočila nova delovna mesta? Bolj pomembno bo, da vlada ustvari pogoje, v katerih bomo lahko državljani razvijali neke kreativne potenciale, da bodo lahko podjetja ustvarjala novo dodano vrednost. To bo še bolj pomembno, kot zmanjšati javno porabo. Ni torej primarna naloga nove ministrske ekipe, da odpira nova delovna mesta, ampak da ustvarja pogoje za to. Učinki se ne bodo poznali takoj.

A mi imamo vsaj vero v boljši jutri, nekateri še tega nimajo.

Komentar sem pripravila Urška Hrast.