Mateja Feltrin Novljan
Kdaj je težko biti katoliški novinar?
Na god sv. Frančiška Saleškega ne praznujete samo Frančiške in Frančiški, ampak tudi vsi, ki delujemo medijih, vsi katoliški novinarke in novinarji imamo praznik. Od kdaj in zakaj? Frančišek Saleški se je v prvih letih duhovništva veliko ukvarjal s pridiganjem. Ker na prižnici ni dosegel zavidljivih rezultatov, se je odločil, da bo svoje misli objavil na letakih, ki jih je raznašal po hišah in pritrjeval na zidove. Čez čas se je vedno več ljudi spreobračalo; v nekaj letih se jih je vrnilo na tisoče v katoliško Cerkev. Zaradi izvirne komunikacijske domislice svojega časa ga je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika novinarjev.
Sv. Frančišek Saleški je živel je v 16. in 17. stoletju, a tudi v novem tisočletju nas, če seveda to želimo, lahko nagovarja. Že takrat je govoril, da se na kapljo medu ujame več muh, kakor pa na poln soda kisa. In to drži tudi v novem tisočletju. Mediji, ki v večini iščejo atrakcije in senzacije, vnašajo v družbo veliko nemira. A ljudem je to všeč, sicer naklade in gledanost takih časopisov in oddaj ne bi bile tako visoke. Kapljic medu je torej malo, kis pa je razlit vsepovsod in pošteno zaudarja. Predvsem se mi zdi, da so se mnogim skisali možgani.
A to nam v prihodnosti ne bo prav veliko koristilo. Pred nami so težki časi, ali pa bolje rečeno, realni. Težki zato, ker se je težje privaditi na manj, realni pa zato, ker se bomo soočili z dejstvom, da v resnici ne potrebujemo tako veliko, kot si želimo in mislimo. Več je manj – toda česa več in česa manj. Ves čas govorimo o materialni revščini, a mene bolj skrbijo revščina duha, pomanjkanje strpnosti in borba v imenu strpnosti, ki to ni. Zajemanje pravic z veliko žlico, ne glede na poseganje v polje pravic drugih, je vedno nevarno.
To doživljamo tudi katoliški novinarji in vsi, ki delamo v medijih. Meje pravičnosti in spoštovanja so jasne. Ker je praznik katoliških novinarjev, si bom dovolila na medije pogledati tudi z druge strani – s strani ustvarjalcev, ki nismo vsevedni, brez napak, kakor bi mnogi želeli.
Zakaj je danes težko biti katoliški novinar? Večkrat, ko v kakšni družbi spoznam nove ljudi, si povemo, kje delamo in ko sama povem, da na Radiu Ognjišče, mi mnogi začnejo razlagati, zakaj ne hodijo več k maši, zakaj jim župnik ni všeč … A to je še kar prijazno in ponavadi jim v šali rečem, da se meni ni treba spovedovati, ker jim tudi odveze ne morem dati. Težje je, ko se moram pred ljudmi, ki pa res ne prenesejo ničesar, kar ima vonj po Cerkvi, zagovarjati zaradi križarskih vojn, pedofilije, finančnih katastrof in še česa. Predvsem, če se to zgodi na primer na rojstnodnevni zabavi kakšnega otroka in na take teme nisem niti malo pripravljena.
In kdaj je najtežje? Ko dobiš kakšen neprijazen klic, pismo, dopisnico ... od nekaterih naših poslušalcev, ki mislijo, da imajo v vsem prav in tudi pravico, stresti ves gnev in gnojnico na nas. In v imenu ne vem česa in koga zahtevajo čisti Radio Ognjišče. V zgodovini je že nekdo zahteval čisto raso. Ne gre za to, da nam nihče ne bi smel ničesar povedati. Kje pa! Dobronamerna, iskrena in poštena kritika je vedno dobrodošla in na mestu. In tako bi s strani ljudi, ki pravijo, da so verni, pričakoval. A če bi vam prebrala le kakšno vrstico dopisnice, ki me je pretekli teden čakala na mizi, bi se najbrž zgražali in to upravičeno. Tudi jaz sem se.
Pa se ob takih priložnostih in strašljivih besedah ni pametno preveč ustavljati, čeprav vzamejo dih, ne glede na kilometrino, in kažejo odsev časa, v katerem smo. A mene utrjujejo tudi v prepričanju, da ni pomembno, ali smo naši ali vaši, če smo dobro misleči, če se trudimo za dobro v družbi, potem sodimo skupaj, sicer ne.
Sovražni govor, ki smo ga deležni tudi mi, pa ne le s strani Svetlane Makarovič, ampak s strani „naših“, me še bolj straši. Mar nismo prav mi kristjani poklicani k temu, da kažemo pravo Pot, iščemo Resnico in ljudem razodevamo Ljubezen. Mi moramo graditi boljši svet, vanj prinašati mir, ne pa da sejemo nemir in žanjemo vihar.
Papež Benedikt XVI. je ob dnevu katoliških novinarjev napisal poslanico, ki jo je naslovil Tišina in Beseda: pot evangelizacije. Jaz dodajam le pobožno željo, da bi nam tudi tak dan, kot je danes, nam, ki delamo v medijih, in vsem, ki jih spremljate, dal kanček modrosti, da bi vedeli, kdaj je čas za tišino in kdaj za pravo besedo.
