Vse naj bi bilo prav, bilo naj bi več resnic

Slovenija | 20.01.2012, 14:45

Kriza mnoge stvari, ki smo jih doslej imeli za samoumevne, postavlja pod vprašaj. Najprej velja to za družino, kjer smo si osebno najbliže in si delimo vsakdanje življenje. Ob preverjanju družinskega zakonika na referendumu se vsi lahko zamislimo, kakšno družino gradimo.

Brez osebne podpore človek težko opravlja življenjske napore in premaguje krize, zato je kriza preizkušnja naših osebnih vezi in vzajemne človeškosti. Morda je ob slabitvi medosebnih odnosov danes toliko bolj potrebno opozarjati na to vrednoto našega sobivanja, saj se tukaj pričenja naš odskok v širni svet, iz katerega se človek znova vrača nazaj v to oazo miru, ki jo ljudje prav cenimo ponavadi takrat, ko jo izgubimo. Družina, partnerji, prijatelji so vir medčloveškega zorenja, preverjanja človeškosti in možnost izmenjave pristnih duhovnih in tvarnih dobrih. Brez dajanja in prejemanja naše življenje postaja proizvod med ostalimi proizvodi in se sprevrže v blago, ki ga lahko naročimo in prejmemo, skratka predmet naših elektronskih in poslovnih izmenjav, ki sicer lahko širijo miselno obzorje, osebno pa nas puščajo hladne in neangažirane.

Tudi druge avtoritete so z družino vred v krizi. Nič več ne sprejemamo staršev, učiteljev in politiki samoumevno, ex catedra, mladi hočejo vse preverjati sami. Še več. Uveljavlja in širi se celo prepričanje, da sploh ni več nobene avtoritete oziroma naj bi bil vsak sam sebi gospodar. Vse naj bi bilo prav, bilo naj bi več resnic, vsak naj bi imel svojo. Če je v preteklosti bilo vse v okvirih in so avtoritete do potankosti določale človekovo ravnanje, se zdi, da je zdaj od sistemov osamosvojeni tako imenovani postmoderni človek sam svoj upravljavec. Čeprav meni, da se ureja in obvladuje le sam, mu narekuje tempo moderna medijska avtoriteta. »Medij ni le sporočilo« kot pravi McLuhan, pač pa manipulator, ki se vsiljuje, posiljuje in se obenem še predstavlja kot resnica. Glede na to, da je medij zmožen nekoga napihniti v oblake, drugega pa zabiti v tla ali tretjega skriti pod preprogo, si seveda lahko predstavljamo, kako je z njihovo resnico. Volilne razmere pri nas pa tudi splošno stanje v družbi le potrjujejo, kakšnim senzacionalnostim smo izpostavljeni in ni čuda, da se komaj kdo še znajde in zato kratkoročno uspevajo tisti, ki »znajo« oziroma nimajo obzira pred ribarjenjem v kalnem.

Problem je, ko odpovedujejo avtoritete, intelektualci oziroma ljudje, ki naj bi branili dostojanstvo človeka ter resnico in pravico. Pomislimo samo na predsednika države ali prvega predsednika državnega zbora! Kakor da se nekaterih »razmišljanje o ljubezni in resnici in pravičnosti« ne tiče. Oscar Wild sicer pravi: »Ljudje so večinoma nekdo drug.« Oziroma: »Njihove misli so mnenje nekoga drugega, njihovo življenje oponašanje, njihove strasti citat.« Ali pa se bomo kar sprijaznili s tem, kot pravi George Orwell, da ljudje po medijih »lahko trdijo tudi, da je dva in dva pet«, kot smo lahko videli ne le v Severni Koreji pač pa tudi pri nas. Ali ni »potreba po resnici bolj sveta kot katera koli druga potreba.« (S. Weil) Kdo torej zastopa intelektualno poštenost? Kdo se zavzema za resnično védenje, ne pa le za to, kar njemu koristi? Ali ob porastu koristoljubja in vsiljevanju mnenj, stališč ali zgodb ne šteje več, kaj je resnično, pravično in pošteno. Kako bodo mladi ob v množici praznih besed še lahko iskali in odkrivali resnico, razširjali obzorje pravičnosti ali gojili smisel za ljubezen? Če ni več zgledov, ostaja le še upanje, kot bi rekel Platon, da je pot razkrivanja resnice in pravičnosti povezana s soncem ali kot so rekli kitajski konfucianci, z nebom.

Vse več znakov v sodobni družbi zahteva iskanje temeljev družbenega razvoja. Ti temelji niti niso nova iznajdba, pač pa je treba iz sodobnih enostranskosti poiskati sredino. Ne zagotavljamo si več osnov, iz katerih bi živeli. Želeli bi le svobodo, gre pa za udejanjenje pravičnosti, nujnost sodelovanja ter povezavo duhovnega in svetnega. Ni čarobne formule, ki bi obrnila ta enostranski in zgolj v sebičnega človeka usmerjeni svet. Sprememba pa ni le v rokah politikov in vseh tistih, ki se z njimi vred petelinijo in nam ponujajo poceni rešitve. Vsakdo izmed nas je poklican, sposoben in ima možnost, da da prispevek k reševanju teh problemov, predvsem s tem, da je pripravljen sproti reševati svoje. To je torej prilika za nas vse in Bog nam pomagaj, da bi nam ta duhovni napor uspeval v krepitvi osebne človeškosti in da bi ta postajala čimbolj vzajemna v blagor sedanje in prihodnje, bolj pravične in človeške družbe. Gandi je bil prepričan, da se nam ni treba spreobračati iz ene vere ali enega prepričanja v drugo, pač pa naj vsak sam ob srečanju z drugimi poglablja svoja prepričanja. Na globljih, duhovnih temeljih se bomo lahko srečali kljub različnostim in tako našli tudi pota dialoga in sprave, kar je odločilni pogoj za resnično razumevanje in sodelovanje ter uspešno družbo. Kot je dejal Avguštin pa so te korenine v notranjosti, zato skrbimo vsak pri sebi in tudi med seboj, da bo ta čimbolj urejena, potem bo urejen tudi naš svet.