Tanja DominkoTanja Dominko
Marjan Bunič (foto: ARO)
Marjan Bunič

V rovih lastne resničnosti

Slovenija | 17.01.2012, 16:57

Ne gre nam. Nekako ne steče in ne steče. Nikamor se ne premaknemo. In ker čas niti približno ni tako prijazen, da bi nam dovolil postanek, premor, predah, ker vendarle neusmiljeno teče naprej, nam iz ure v uro, iz dneva v dan meri večji neuspeh, večjo nesposobnost, večjo škodo.

Bi lahko kdo, lepo prosim, že pritisnil na tisti rdeči gumb STOP, da zajamemo sapo in umirimo igro?!

Pa ni nikogar ... Pravzaprav gumba STOP ni. Ker življenje pač ni igra. Na skupnem vrtiljaku vsak zelo resno poganja svoje lastno kolo.

To sem opazil že zdavnaj ... in najprej mislil, da je z vsem svetom nekaj narobe. Začelo se je z glasbo. Še ko sem spremljal splitski glasbeni festival, pa opatijskega, pa jugoslovanski izbor za pesem Evrovizije ... Sam sem namreč takoj ugotovil, katera od predstavljenih pesmi si zasluži nagrado. A kako sem bil presenečen, ko so se „strokovne komisije“ ali pa kasneje „televoting množice“ odločale popolnoma drugače, največkrat čisto mimo mojega izbora. Verjamem, da poznate ta občutek. Pa sem si rekel: „No, ja, okusi so pač različni, očitno moj ni vedno merodajen.“

A zadeva se je nadaljevala in vedno bolj širila v moje življenje, kjer okus ne bi smel igrati odločilne vloge: pri igri ni šlo vedno po mojih super načrtih in predlogih, pri organiziranju žurov niso vedno upoštevali mojih briljantnih domislic, pri iskaju rešitev na delovnih sestankih ni bila vedno izbrana tista, ki se je meni zdela optimalna, najbolj konstruktivna in bi po mojem mnenju prinesla največ rezultatov ... Pa sem potegnil sklep: „Očitno ne gre le za okus, ampak za različno dojemanje sveta in življenja.“

Vsakdo živi na svoj način, ima svoje prioritete, stališča, poglede, cilje in, seveda, rešitve. Enkrat se moje vizije pač ujamejo z vizijami večine, drugič spet ne. Kdo pa ima prav?!

Po svoje vsak. Sosedova realnost je namreč popolnoma logično za nekaj odtenkov drugačna od moje, vendar zanj najbolj resnična. Sodelavčev delovni proces gre popolnoma legitimno skozi za odtenek drugačna sita kot moj, pa je zanj najbolj resničen. Ženina rešitev je čisto normalno pogojena z za odtenek drugačnimi izkušnjami kot moja in je zanjo najbolj resnična. Vsi sicer živimo, delamo, ustvarjamo skupaj, a vendar so koraki vsakega od nas edinstveni. To ni nič nenavadnega.

A kaj storiti, ko se je potrebno uskladiti? Kako stopati po skupni poti? Kako stopati skupaj? Kako sobivati?!

To je pravzaprav osnovno vprašanje, ki bi si ga morali ljudje zastavljati ničkolikokrat na dan. Za to vendar v življenju gre! Za zmožnost organiziranja prijetnega, uspešnega in učinkovitega sobivanja. Partnerski odnos, družina, delovni kolektiv, sošolci, sosedje v ulici, pevski zbor, župnijski pastoralni svet, nogometna ekipa, planinsko društvo ... država – kjerkoli smo ljudje drug ob drugem, potrebujemo željo, načrt, voljo in moč za skupno sobivanje, to je za čim večje upoštevanje resničnosti vsakega posameznika. Nič od naštetega ne sme manjkati: želja, načrt, volja in moč.

Že kadar so cilji skupni in individualne resničnosti zelo podobne, je potrebno usklajevanje. To pomeni tudi odstopanje – včasih zmaga, drugič poraz (ali bolje rečeno navidezni poraz). Kadar pa so osebne resničnosti zelo različne ali pa celo odnosi ranjeni in boleči, takrat je usklajevanja še toliko več in toliko več odstopanj.

Zdi pa se, da ljudje ravnamo popolnoma v nasprotju s to logiko. Prav v prizadetih odnosih - bodisi med partnerjema, med sosedi, med sodelavci ... (govorim pa seveda predvsem o dve desetletji aktualnih odnosih med strankami) – se najbolj vkopljemo v rove svoje lastne resničnosti in ne prepustimo niti pedi „svojega“ ozemlja „sovražniku“. Nenadoma postane naša resničnost za zunanjega opazovalca prav groteskna, saj nam sploh ni več mar, da se utapljamo v blatu lastnega rova, ni nam mar, da za temi majhnimi vojnami ostajajo ob rovih ruševine lepih skupnih dosežkov, ni nam mar za uničeno, da bo le obveljala naša realnost. Vsaj za nekaj časa, da lahko med tem dokažemo zmotnost vsega ostalega.

Včasih mi ob vsem tem, kar se nam dogaja, pred oči priletijo prizori iz otroštva v naši ulici. Večeri se že, vemo, da je časa za igro malo, pa vendar se petelinasti pokovci najprej pol ure prepiramo, ali bomo igrali nogomet ali med dvema ognjema, nato se naslednje pol ure prepiramo, kdo bo s kom v ekipi, potem pa nas vse zariple in tik pred pretepom prekinejo mame, ki z oken kličejo domov ... Doma pa potem sanjamo, kako bi lahko odigrali prav spodobno, sproščujočo in zabavno tekmo, če ... če ... Če bi bilo po naše, seveda ...

Ne, tistega rdečega gumba STOP ni nikjer. Da bi se pa vroče glave ohladile in začele usklajevati svoje resničnosti, začele odstopati, začele sprejemati poraze in z njimi pravzaprav zmagovati, zmagovati za vse nas ... v to pa vedno bolj dvomim.

In tako (v nasprotju z vedrim značajem in optimističnim pogledom na svet) le še čakam, da se bo s kakšnega okna oglasila stroga mama in zakričala med prepirljivce: „Alo! Zdaj pa dovolj! Domov! Vsi! In to takoj!!“

Hmmm, zdi se mi, da se okno Evropske unije že odpira ...

Slovenija, Naš pogled
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...