Politična drama se nadaljuje

| 14.01.2012, 08:56

Preteklo nedeljo se je v Dražgošah zbrala levica. Tako so poročali mediji. Številne udeležence na proslavi je poleg predsednika države, dr. Danila Turka, nagovoril tudi predsednik Zveze združenj borcev Janez Stanovnik, ki je v svojem znanem slogu in s kričavim nagovorom ponovno razdelil Slovence na tiste, ki verjamejo v mistični odpor partizanov v dražgoški bitki in tiste, ki dražgoško bitko jemljemo kot tragedijo Dražgošanov in Dražgoš. Javno je znano, da so nemški napad na vas izzvali komunisti iz partizanskih vrst, kar za današnji čas niti ni pomembno. Ne morem pa mimo tega, da je predsednik ZZB s prsti žugal in s hlapci zmerjal tiste, ki se ne strinjajo z njim in nam za vzor ponudil pogum ter enotnost dražgoške bitke, ki to ni bila. Najbolj žalostno in zaskrbljujoče pa je, da je predsednik države ob tem ploskal.

Stranke in njihove poslance, ki nas danes zastopajo v Državnem zboru, smo izvolili na demokratičnih volitvah državljani in državljanke Slovenije. Zato vzporednico med tragedijo in demokracijo lahko potegne le nekdo, ki še vedno živi v totalitarnem režimu nekega obdobja, ki mu je bil in je še vedno hlapčevsko predan. Da je bila Dražgoška bitka tragedija in ne zmaga, nam pove tudi zapis v takratnem listu Osvobodilne Fronte (Glasilo OF, 1942) v katerem je dogodek omenjen zgolj kot spopad med nemško in partizansko vojsko, brez herojskega poveličevanja, oziroma tragičnega izida za vaščane.

Prav tako je nemogoče mimo dogodka, ki so ga nekateri slovenski politiki in mediji napihnili vse do Bele hiše v ZDA, in to zgolj zaradi nediplomatskih, a vljudnostnih besed ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelia. Ko sem poslušal njegovo izjavo, sem si rekel; no končno je tudi pomembni diplomat v Sloveniji, ki ni kdor si ga bodi, ponovil besede, katere že mesece čivkajo vsi slovenski vrabčki in glasno izrazil to, da bi Slovenija dobila čim prej in čim bolj trdno ter stabilno vlado. In kje je v teh besedah kaj žaljivega, kje gre za vmešavanje v notranje zadeve slovenske politike? Je nekaterih strah resnice, ki odmeva v državah z dolgo demokratično ureditvijo, da slovenski politiki, nasledniki komunističnega režima, še vedno iščejo notranjega sovražnika ?

Začudil pa sem se, da slovenski politični vrh in mediji tudi za ta spodrsljaj niso krivili Janeza Janša. Človek ne more verjeti da je res, pa je, da je tudi v javnosti Janez Janša kriv za vse kar se je in se v naši državi slabega zgodi. Čeprav se je Gregor Golobič že nekajkrat javno pohvalil, da sta on in njegova stranka zaslužna za padec vlade Boruta Pahorja in tudi za predčasne volitve, mnogi tega niti slišali niso.

Nasprotniki, da ne rečem histerični sovražniki Janeza Janše, ne vedo ali pa so pozabili, da je bil prav on tisti, ki je zaustavil pošiljanje slovenskih fantov na služenje v Jugoslovansko vojsko, od kjer so odhajali na takratno Kosovsko bojišče. In da je v času priprav na slovensko osamosvojitev združeval in povezoval Slovence k skupnemu odporu, da danes živimo v samostojni državi.

Prav se mi zdi, da so vest o tem, da je Zoran Janković pred novim letom prejel grozilno pismo, objavili vsi mediji in da je takoj dobil policijsko varovanje. Zanimivo pa je, da, ko je pred dnevi Janez Janša prejel, ne samo grozilno pismo z ubojem, pač pa se likvidatorju ponuja visoka nagrada in se nadaljuje z vsebino sovražnega govora, za katerega bi pisec v normalni državi sedel dolga leta za zidovi ječe, pa ni bilo v javnosti pretirane skrbi. Seveda je potrebno zato imeti policijo in sodstvo, ki bi varovalo in sodilo vsem državljankam in državljanom z enakimi vatli.

Pav tako se medijska srenja ni obregnil ob vsebino intervjuja (siol.net/intrveju.si) znane slovenske umetnice in častne občanke slovenske prestolnice, Svetlane Makarovič. V njem gospa brez dlake na jeziku pljuva po vsem in vseh, ki se ne strinjamo z njo, oziroma z njenim sovražnim mnenjem do RKC in celo s poudarkom »da je treba tudi sovražiti«. Škoda, da umetnica, od katere bi človek pričakoval spravne besede, namesto teh seje gnev in sovraštvo. Da bi na tako vsebino dalasvojo mnenje Urad za človekove pravice, smo zaman čakali. A to kaže na stanje duha v državi.

Po vsem tem se je v sredo v Državnem zboru zgodil politični »dribling«, je slabo uro po neuspešnem izidu glasovanja o Zoranu Jankoviću za mandatarja izjavil predsednik države Danilo Turk. Na preigravanje po njegovem »dribling«, ki se so ga v zakulisju igrale stare politične sile pred volitvami in odigrale rezultat volitev kakršen je, pa predsednik države molči.

In ne nazadnje smo priča medijskemu linču človeka, ki poizkuša dopovedati zakonodajalcu, da je nemogoče žensko naravo in njeno miselnost spremeniti v moško, oziroma moško v žensko zgolj z zakonom. Če tega nočemo je naša osebna zadeva in na zakonska. Varovanje otrokovih pravic je v tem, da država ustvarja moralne in materialne pogoje, da imata otrokova biološka starša pogoje za urejanje skupnega življenja, oziroma, da otrok, ko raste in se vzgaja, pozna in ve, da sta njegova biološka starša ženska in moški.

Ne glede na vse nam še vedno sije sonce in se bliža pomlad in to brez vlade ali z njo. Janševi nasprotniki pa ne glede na njihovo pisanje ali početje ne bodo nikoli izbrisali njegovih zaslug. Janez Janša je eden od najzaslužnejših, po mojem osebnem prepričanju, pa najzaslužnejši, da danes živimo v samostojni Sloveniji. Slovenski pregovor pravi; da je dobrota sirota, žal še vedno drži in zgleda, da ga še dolgo ne bo izpodrinil rek, da naj se dobra dela plačujejo le z dobrim. Ali pa? Pustimo se presenetiti, saj nam povolilna drama postreže s preobrati, ki prinašajo upanje.