Profil (slovenskega) levičarja
Novinar: »Ugotovili ste tudi, da je bil Tito precej aktivno povezan s povojnimi poboji.« Jože Pirjevec: Dobil sem nekaj potrditev, da je bil tudi sam vpleten, da se ti niso dogajali brez njegove vednosti…Tito osebno ni bil krvoločen človek, ni bil kot Stalin, ki je ukazoval pretepanja in pobijanja. Imel je občutek mere in sočutja. Ne smemo pa pozabiti Golega otroka, ki je nastal na podlagi njegovih ukazov.« (Siol.net, 25.5.2011)
To ni rekviem za levičarja, niti ni to oda levičarju. Je le poskus konstrukcije delnega profila slovenskega levičarja glede na nekatere najbolj prepoznavne družbenopolitične teme v Sloveniji kot jih vidi nek nepomemben opazovalec slovenske družbe s svoje subjektivne perspektive.
Oznaka levičar, desničar je vedno nehvaležna zato, ker se ne more izogniti posploševanju. Po drugi strani pa tovrstne oznake služijo ravno temu, da so določeni koncepti bolj prepoznavni. Izraz levica in desnica izhaja iz obdobja Francoske revolucije in se nanaša na sedežni red v takratni francoski skupščini (États généraux). Levo od kralja so sedeli podporniki radikalnih sprememb revolucije, vključno z ustanovitvijo republike in sekularizacije.
Pojma levičar-desničar se v različnih družbah lahko pojmujeta nekoliko različno, odvisno od različnih družbenopolitičnih kontekstov. Nedvomno v Sloveniji ta pojma razumemo nekoliko drugače kot denimo v nekaterih razvitih zahodnoevropskih državah, še zlasti v tistih, ki niso šle skozi obdobje komunizma. Obstajajo tudi druge delitve v slovenski duši, ki pa niso predmet tega prispevka.
Nočna mora levičarja
Zdi se, da je eden največjih strahov levičarja, zapriseženega vernika v človekovo avtonomijo, da mu kakšna avtoriteta ‘vsiljuje’ standarde življenja. Zato je Katoliška cerkev, ki si upa moralizirati človeku v 21. stoletju, hkrati pa ima v lastnih vrstah moralne oporečneže, ena najbolj hipokriznih in celo zločinskih organizacij, ki je za pravega levičarja vredna vsega prezira. Katoliška cerkev po njegovem mnenju zavira razvoj družbe. Levičar sebe postavlja na čelo družbenega napredka, le da se ne ubada ravno dosti s tem, kaj bi naj ta napredek dejansko bil. Njegova parola je »čim več pravic za čim več ljudi«, če le med temi ni pripadnikov Katoliške cerkve ali kakega ultra desničarja (zmernih desničarjev po njegovem sploh ni ali pa jih je zelo malo).
Slovenski levičar je pragmatičen, makiavelističen. Kot pravi Peter Kreeft: »Machiavellijev argument je bil, da so tradicionalne morale kot zvezde; čudovite ampak predaleč, da bi nam poslale kakršnokoli uporabno svetlobo na našo zemeljsko pot. Zato potrebujemo svetilke, ki jih je naredil človek, z drugimi besedami, dosegljive cilje. Svojo držo moramo črpati iz zemlje, ne iz nebes; iz tega kar družbe dejansko počnejo, ne kaj bi morale početi.«
Kdo se v resnici bori za boljšo družbo?
Levičar v Sloveniji nikakor ne more razumeti, kako si lahko nekdo, ki nasprotuje Družinskemu zakoniku, prizadeva za boljšo družbo. Za njega je boj za Družinski zakonik (in boj za pravice istospolnih partnerjev) boj za bolj strpno, bolj odprto družbo. Te pravice nikomur nič ne vzamejo, jim samo dodajajo, pravi. In vsakdo, ki temu nasprotuje, je nestrpen, nazadnjaški in kot takšen želi drugim diktirati kako naj živijo. Levičarju v Sloveniji je nemogoče razložiti, da se tudi posameznik, ki nasprotuje novemu Družinskemu zakoniku, lahko bori za boljšo družbo, v skladu s svojimi ideali. Levičar v resnici želi zasesti ‘nevtralno’ pozicijo s katere ima potem legitimno pravico soditi o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je boljše za družbo in kaj ni, kdo je nestrpnež in kdo ni. Levičar je tudi izumil nov pomen nestrpnosti: nestrpen je tisti, ki nasprotuje objektivnim in naprednim pogledom levičarja.
Titov in Janšev mit
Še najbolj shizofren odnos ima slovenski levičar do polpretekle zgodovine. Je bil Tito narodni heroj ali klavec? Ali oboje? Slovenski levičar ima kar nekako cmok v grlu, ko se govori o povojnih pobojih. Povečini se strinja, da so poboji brez sodnih procesov zločin, vreden obsodbe. Po drugi strani pa ne pozabi pristaviti, da je vendarle šlo za izdajalce slovenskega naroda. Izjava Jožeta Pirjevca na nek način sintetizira odnos levičarja do Tita. V isti sapi je Tito človek sočutja in mere, hkrati pa se povojni poboji in Goli otok niso zgodili ‘brez njegove vednosti’. Sočuten človek in hladnokrvni morilec hkrati.
Slovenski levičar se ne more znebiti še enega mita. To je mit o avtoritarnem Janezu Janši. Ne zna prepričljivo utemeljiti zakaj je Janša na eni strani za njega prava nočna mora, antidemokrat, antikrist v levičarskem pomenu besede, Janković pa na drugi strani demokrat, up levice. Janša je postal strelovod v eni osebi za najhujše frustracije levičarja. Na njem si slovenski levičar lajša dušo.
Netoleranten v imenu tolerance
Slovenski levičar razglaša boj proti predsodkom, a zdi se, da se ne more otresti nekaterih lastnih predsodkov in fobij. Zagovarja pluralnost mnenj a nekaterih noče niti slišati, kaj šele tolerirati. Za sabo nosi kar nekaj težke prtljage, ki se je noče ali ne zmore znebiti. Komunistična poškodovanost in njegova včasih histerična fobija pred Katoliško cerkvijo mu pogosto preprečujeta, da bi zares zaživel v tako opevanem ‘svobodomiselnem’, ‘naprednem’ in ‘odprtem’ duhu. S svojo selektivnostjo tepta lastna načela na katere se sklicuje. Odreka legitimnost mnenj svojemu ideološkemu nasprotniku s parolami o strpnosti in odprtosti na jeziku.
Naj zaključim s komentarjem nekega bralca (Stuart Koehl) pod člankom ‘Antikrščanstvo: učbeniški primer’ (avtor: William Murchinson), ki je bil že pred časom objavljen na spletni strani revije American Spectator. Takole je zapisal o levičarjih: »…v njihovih prizadevanjih po tem, da se jih ne užali, so uspeli užaliti skoraj vse ostale. V njihovi želji, da vsilijo toleranco, so bili sami skrajno netolerantni. V njihovih poskusih, da nas osvobodijo okov vere, so nam vsilili le njihovo lastno sekularno religijo.«
