Robert Božič
Jankovićeva žrtev?
Dogodki si v teh dneh podajajo kljuko, mnogim pa je skupno to, kar normalen zdravo razmišljujoč človek ne bi pričakoval. Še posebej ne v tem težkem trenutku gospodarske krize, ki je krepko maje evropsko stabilnost in se še hudo pozna tudi v našem domačem gospodarskem prostoru.
Pa pojdimo po vrsti. Tudi sam nisem pričakoval, da se bodo decembrske predčasne parlamentarne volitve končale, tako kot so se. Ne bom razglabljal o vzrokih, ki so do tega privedli, vsi jih poznamo in si jih značilno slovensko tudi dokaj različno razlagamo. Pričakoval pa bi, da bodo vsi, ki so na volitvah dobili del moči v svoje roke, svojo odgovornost vendarle vzeli zares in končno začeli izpolnjevati obveze, ki jim sledijo iz rezultatov „volje ljudstva“.
Čemu torej odlašanje z imenovanjem mandatarja, čemu poskus z idejo vlade narodne enotnosti, čemu pogajanja na eni in drugi strani, ko pa je že pred volitvami bilo jasno, da Janković v slovenski politični prostor prinaša nekaj, kar mu je bilo do zdaj vsaj načeloma tuje in za kar smo mnogi prepričani, da bi mu moralo ostati tuje tudi v prihodnje.
Pa vendar, politika je politika. To kar je politik včeraj sladko obljubljal, je danes le še del zgodovine, časi se namreč spreminjajo, ljudje in volivci očitno hitro pozabljajo, apetiti pa vendarle ostajajo. Poskus vlade narodne enotnosti ni bil resen poskus, bil je kvečjemu poskus strnitve vrst v treh strankah, ki jim volilni rezultat vsaki posebej daje kaj malo manevrskega prostora. Kolikor toliko usklajene, s cilji postavljenimi na isti imenovalec, enakopravno in brez fige v žepu, bi sicer teoretično lahko tvorile določeno alternativo levemu ali desnemu zmagovalcu, že njihovo obnašanje v času med prazniki, pa je dalo jasno vedeti, da takega skupnega imenovalca preprosto ni.
Janković tako v teh dneh za del svojih volivcev postaja nekakšna žrtev. Prvič je bil njegov sloves super uspešnega menedžerja na političnem parketu poteptan ob konstituiranju parlamenta in glasovanju o predsedniku državnega zbora. Po dražgoškem koncu tedna, polnem triumfialnosti in nestrpnosti, ga je drugič poteptala še včerajšnja odločitev Liste Virant. Še več, po Virantovem obelodanjenju da t.i. Jankovićeva koalicijska pogodba, o kateri so se vse štiri stranke že lep čas pogajale, preprosto ni pogodba ampak le skupek pripomb, je že jasno, kakšna bo pot v prihodnje.
Kdo ve kakšne obljube in posredovanja stricev iz ozadja, ki novopečene parlamentarce učijo „kako se to dela“, so danes pripeljale do tega, da Janković ni dobil še tretje lekcije. Desus je ostal na njegovi strani, če bo do jutri uspelo prepričati še oba poslanca narodnih skupnosti, da pozabita na svoje besede, da nikakor ne bosta „jeziček na tehtnici“, ali pa se bo zgodil še kakšen Pucko, potem mu bo za las uspelo.
In kaj ta „za las sestaviti vlado“ lahko pomeni pri vodenju države v tako kriznem trenutku? Nič drugega kot tretji, morda usodni udarec. Se bo Janković res pripravljen politično žrtvovati, da Slovenijo izpelje iz krize? Lahko to sploh stori, če so razmere med koalicijskimi partnerji res take, kot jih je včeraj obelodanil Virant? Težko! Vsekakor pa me hudo zanima kolikšna bo cena tega pohoda?
