Benedikt XVI. v Berlinu
Leto 2011: Je papežev obisk v Nemčiji obrodil sadove?
Papež in Sveti sedež | 30.12.2011, 14:58 Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI je od četrtka, 22. do nedelje, 25. septembra 2011 obiskal rodno Nemčijo. To je bilo njegovo tretje potovanje v Nemčijo, prvič jo je obiskal kmalu po izvolitvi, leta 2005, ko se je v Kölnu udeležil svetovnega dneva mladih. Leto pozneje je obiskal Bavarsko, od koder je doma. Njegov tretji obisk je bil obenem prvi državni obisk Nemčije.
Najprej se ni vedelo, kako bo doma sprejet, na prve strani časopisov so prihajale novice o velikih protestih, predvsem v Berlinu. Med samim obiskom se je ozračje spremenilo, tako da je obisk potekal na dostojanstveni ravni, zelo organizirano in uspešno, od Berlina, do Erfurta in Freiburga, njegove zadnje postaje.
Po treh mesecih se vprašajmo ali je bil njegov obisk v Nemčiji uspešen, ali je prinesel kaj sadov?
V Nemčiji 60 procentov oseb povojne generacije veruje v Boga, 40 procentov v Jezusa Kristusa in le 20 procentov v Cerkev. V luči te statistične ugotovitve najlažje odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga zastavili.
Na prvo mesto je Benedikt XVI postavil vprašanje Boga, saj je s tem vprašanjem nagovarjal večino ljudi v Nemčiji. Ob njegovem obisku torej ni bil le pomp, bilo je veliko molitve, meditacij, razmišljanja in iskanja. Njegovi nagovori so marsikomu segli v srce. S tem je nagovorjal tudi vse, ki Boga iščejo izven Cerkve in mimo krščanstva.
Vprašanje vere v Jezusa Kristusa je bilo za Benedikta XVI drugo osrednje vprašanje. Med obiskom je bilo začutiti Benediktovo živo ljubezen do Jezusa Kristusa. Iz te globoke vere izvirajo besede, ki jih je namenil sestrski Cerkvi, evangeličanom v Erfurtu: » Dragi prijatelji, utrjujmo drug drugea v živi veri v Jezusa Kristusa! Pogajmo si, da jo živimo. To je naša velika ekumenska naloga, ki nas vodi naravnost k Jezusovi molitvi za edinost« S tem je Benedikt XVI dal ekumenskemu dialogu novo smer. Ne samo, da je bil prvi papež po skoraj 500 letih reformacije, ki je šel k evangeličanom in se z njimi osebno in dialoško pogovarjal! Benedikt XVI je s svojo globino in vraščenostjo v Jezusa Kristusa zaobšel zunanjo, zgolj sociološko raven ekumenskih pogajanj in ekumenski dialog prenesel na globljo, predvsem duhovno raven.
Vprašanje Cerkve in kriza vere je bilo tretje področje, kjer je papež Benedikt XVI bil zelo jasen in izostren. Tudi tu ni šel na raven organizacije in na strukturna vprašanja katoliške Cerkve, ampak na globljo raven Cerkve kot skrivnosti. Ena od središčnih misli njegovega pontifikata je, da kjerkoli nastopi kriza Cerkve, to ni prvenstveno kriza Cerkve kot institucije, ampak kriza vere. Cerkev je od Boga sklicano ljudstvo, grško »ekklesia«, ki je najprej dar od Boga, po svoji duši je odsev božje skrivnosti, Kristusovo skrivnostno telo in tempelj Svetega Duha. Tu je bil papež v Nemčiji zelo koncilski, vendar še najmanj slišan. Da hoče enost občestva, da si želi predvsem prenove v veri, povezanost laikov in službenega osebja Cerkve, živo navezo s Petrovim naslednikom, je za prvega pastirja Kristusove Cerkve nekaj temeljnega. Tudi v tem je bil dosleden in do konca iskren. Za marsikoga pa sveda preveč ujet v oklep tradicije. Konzervativno provokativen, se lahko vprašamo?
Vendarle uspešen? V kakšnem smislu?
Če po treh mesecih statistike dajejo papeževemu obisku v Nemčiji več plusov kot minusov, če je medijska javnost njegovo turnejo po Nemčiji pozorno spremljala in jo kar dobro ocenjevala, pa bodo sadovi njegovega apostolskega potovanja zapisani v drugačno kroniko, v kroniko božjega kraljestva. Tja, na široko njivo človeških src, so padala dobra semena, ki jih je bistri in dobrohotni starček v osebi Benedikta XVI sejal od Berlina, Erfurta in Freiburga. Rastla pa bodo v senci Kristusovega križa in ob svetlobi Vstalega. Križ in vstajenje sta pravi biblični besedi! Prepričan sem, da bo veliko zasejanih semen zraslo na obširni njivi božjega kraljestva. Potem bo res, kar je Benedikt XVI oznanjal: Tam, kjer je Bog, je tudi prihodnost!
