Škofje Pirih, Glavan, Lipovšek in Jamnik o skrivnosti božiča

Slovenija | 25.12.2011, 00:59

Koprski škof Metod Pirih, novomeški škof Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek so pri polnočnih mašah s stolnicah spregovorili o skrivnosti svetega večera in Jezusovega rojstva. Med drugim so vse pozvali k solidarnosti in ljubezni do bližnjega.

Škof Pirih: Novo življenje je dar milosti, ki se je razodela v betlehemski noči

Koprski škof Metod Pirih je pri polnočni maši v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru poudaril, da Jezusovo rojstvo prenavlja vse stvari. „Negativne drže so: brezbožnost in nevernost, živeti, kot če Boga ne bi bilo, odsotnost obče veljavnih človeških vrednot. Brezbožnost je tudi nespoštljivost do tistih absolutnih vrednot, ki imajo svoj poslednji temelj v Bogu, kot so: avtoriteta, domovina, družinske vezi, zakoni,“ je dejal škof Pirih ter dodal, da so posvetna poželenja kozmične sile, nebrzdano predajanje strastem v želji, da bi človek vse poskusil in vse posedoval. Posvetno poželenje je v tem, da na mesto najvišjega idola postavimo samega sebe in različne stvari. „Da bi lahko živeli novo življenje Jezusa Kristusa, je potrebna odpoved brezbožnosti in posvetnemu poželenju,“ je povedal in ob sklepu nagovora vse povabil k novemu življenju, ki je milost in zastonjski Božji dar. „Novo življenje ni le ideal, ki si ga postavljamo, in za katerega vemo, da smo od njega zelo daleč. Novo življenje je dar milosti, ki se je razodela v betlehemski noči. Vsi ljudje se lahko odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam ter živimo razumno, pravično in pobožno. Te cilje lahko doseže vsak izmed nas, ne glede na težo grehov in slabih navad, kljub nenaklonjenim okoliščinam do vere, saj se je vsem ljudem razodela božična Božja milost.“

Škof Lipovšek: Božje Dete v jaslicah, skrivnost božične noči, nas še posebej nagovarja, da bi bili bolj čuteči

Celjski škof Stanislav Lipovšek je v stolni cerkvi sv. Danijela v Celju vse pozval, da naj si „dovolimo, da tudi nas obsije Gospodova svetloba, vstopimo v luč, ki prihaja iz Betlehema.“ „Obhajati božič pomeni dovoliti, da je Kristus v nas na novo rojen; pomeni stopiti na pot Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Obhajati božič zato pomeni stopiti v luč, ki prihaja iz Betlehema, stopiti na pot darujoče se ljubezni, povsod razodevati Božjo dobrotljivost in ljudomilost,“ je dejal škof Lipovšek ter dodal, da smo vsi povabljeni, da bi tako ot Jezus Kristus v prihodnjih dneh hodili naokrog in delili dobrote. „Tudi mi smo kot učenci Jezusa Kristusa poklicani na to pot. Veliko priložnosti nam dajejo pobude pastoralnega leta, ki je bilo lani posvečeno dobrodelnosti in prostovoljstvu, letos to dejavnost nadaljujemo, saj so potrebe vedno večje, ko je med nami toliko ljudi, ki živijo v pomanjkanju, mnogi tako rekoč na robu preživetja. Tu so brezposelni, katerih število, žal, še vedno narašča, osamljeni, bolni, ostareli in drugi preizkušani bratje in sestre,“ je dejal. „Božje Dete v jaslicah, skrivnost božične noči, nas še posebej nagovarja, da bi bili bolj čuteči, da bi imeli odprte oči in srce ter bi storili vse, kar je v naših močeh, za reševanje perečih problemov sedanjega časa in bi povsod prižigali luči Božje dobrote in ljubezni. Veliko lepega se dogaja. Lepo se zahvaljujem vsem cerkvenim in svetnim dobrodelnim ustanovam, ki znajo biti blizu pomoči potrebnim, pomagajo in vlivajo novo upanje,“ je v celjski stolnici dejal škof Lipovšek in spomnil tudi na Slomškovo leto. „Ker je bl. škof Slomšek glavni zavetnik naše škofije, smo še posebej nagovorjeni in povabljeni, da bomo sodelovali v različnih pobudah, še posebej v zaupni in vztrajni molitvi, da bo Slomškovi beatifikaciji kmalu sledila njegova kanonizacija,“ je povedal in nagovor sklenil z besedami: „Božični mir, veselje in upanje delimo z našimi krščanskimi brati in sestrami, ki z nami obhajajo božično skrivnost, z evangeličani, in še posebej s pravoslavnimi, ki po julijanskem koledarju božič obhajajo malo pozneje. Božični mir in veselje naj napolnjuje tudi vse kulturne, znanstvene, prosvetne, zdravstvene, gospodarske, socialne in politične ustanove našega mesta in naše škofije. V teh dneh smo še posebej blizu našim rojakom po svetu, pa tudi duhovnikom in pastoralnim asistentom, ki so z vojaki in policisti na mirovnih misijah po širnem svetu. Njim je še posebej namenjeno božično sporočilo in voščilo.“

Škof Glavan: Ohranimo vero o Božji ljubezen v srcu, ki naj nas spremlja v vseh 366-ih dneh novega leta

Novomeški škof Andrej Glavan je v novomeški stolnici sv. Nikolaja med drugim dejal, da nas bogoslužje in jaslice spet nagovarjajo s svojim sporočilom o rojstvu Božjega Sina v betlehemskem hlevu. „To je dogodek, ki ga krščanski svet postavlja v središče zgodovine, po katerem štejemo leta. Božji Sin je prišel na svet zaradi nas, da bi nam odgrnil nov – Božji pogled na svet in na vzvišeno človekovo dostojanstvo,“ je dejal škof in vse povabil, da naj nas betlehemska zgodba nagovori. „Morda jo bomo vsaj malo doumeli. Betlehemsko dete so povili v plenice, da bi raztrgal naše grešne vezi in nas ogrnil s plaščem pravične ljubezni. Postal je ubog med ubogimi pastirji, da bi nas obdaril in obogatil s svojo milostjo. Rodil se je jokajoč, da bi obrisal naše solze. Rodil se je ob popisovanju na cesarjev ukaz, da bi se naša imena vpisala v knjigo Božjih otrok. Rodil se je na tujem, da bi nas privedel iz solzne zemeljske doline v nebeško domovino. Rodil se je v Betlehemu, kar pomeni hiša kruha, da je s tem napovedal, da nam bo v hrano zapustil živi kruh – svoje telo v evharistiji. Rodil se je med potovanjem, da bi nas spomnil na resnico, da smo in bomo tu, na tem svetu vedno le popotniki,“ je povedal škof Glavan. Dodal je, da naj nam vsem sežeta oznanili angelov: »Ne bojte se!« in pa »Oznanjam vam veliko veselje.« „Obe sporočili sta nam potrebni v tem času, ko smo priča negotovosti sveta, nemirov, ekonomske krize in brezposelnosti, terorizma ter celo podiranja civilizacijskih temeljev, na katere je prisegala moderna doba. Pokazalo se je, da ta svet sam v sebi nima obstojnih in dokončno trdnih točk življenja. Vsi človeški poizkusi, da bi humanost, človeškost, medsebojne odnose gradili sami iz sebe, doživljajo dramatične in tragične posledice,“ je povedal in svoj nagovor sklenil z besedami: „Ohranimo vero o Božji ljubezen v srcu, ki naj nas spremlja v vseh 366-ih dneh novega leta. Darujmo to ljubezen na različne načine tudi drugim in veselje se bo pomnožilo. Tako bo božič, praznik Božje ljubezni do človeka, postal praznik naše ljubezni do vseh, zlasti najbližjih.“

Škof Jamnik: To je noč, v kateri se človek, kdo ve zakaj, čuti boljšega, bolj pozornega

Pomožni ljubljanski škof Anton Jamnik je pri polnočni maši v cerkvi Marije Snežne na Veliki planini dejal, da ima božična noč nekaj otroškega in je del najglobljih spominov vsakega človeka. „Čudovito je, da se najbolj navaden dogodek, ki razsvetljuje vsako človeško misel, ukorenini v obzorje otroštva zaradi svoje privlačnosti, svoje skrivnosti in dobrote. Radostno je, da prav v vsakem človeku na našem planetu, ta noč in dogodki praznovanja te noči, vzbudijo pripravljenost slišati, odkriti, sodelovati in soočiti se s skrivnostmi, kakršne kristjani iz roda v rod doživljamo to noč. To je noč, v kateri se človek, kdo ve zakaj, čuti boljšega, bolj pozornega, bolj odprtega za vse dobro in lepo. V tej noči se nam zgodi, da se nam ljudje, ki so nam blizu ali – pa tudi oddaljeni – zdijo lepši, boljši, da njihova obličja razodevajo sled Neskončnega,“ je dejal in dodal, da je božič obdan tudi z meglo nesporazumov, „temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci. Prav je, da to spoznamo. Ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti. Trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša svetloba Novorojenega. Iz te doživete vere naj bi znali zapustiti svoje tople domove in se napotiti na ceste ter tam iskati Jezusa v brezdomcih, v ponižanih in preizkušanih, v domovih zapuščenih starcev, v iščočih ali obupanih, v brezposelnih, v tistih, ki trpijo hudo revščino, pa naj bo ta materialna, duševna, socialna ali duhovna … Posebej tem je namenjen Jezusov prihod. Seveda pa tudi prav vsakemu človeku na tem planetu, sodobnemu iskalcu, tistemu vagabundu, ki se ne more odločiti, pa vendarle išče, želi najti svoj mir, smisel svojega življenja.“