Tadej Sadar
Sanjajmo naprej!
Ko so se bližale tokratne volitve, sem napovedal, da bom komentar v primeru zmage Pozitivne Slovenije končal v dveh stavkih, ki naj bi se glasila nekako tako: „Dragi Slovenci, živimo v demokraciji, v kateri moramo spoštovati večino, ki je izvolila zmagovalca, o katerem je bilo povedano vse. Ko boste s prstom iskali krivca za položaj, v katerem boste že čez eno leto, pa pokažite nase.“
Če verjamete ali ne, se mi resnično upira karkoli dodati, a ker moram opravičiti zaupano mi nalogo pisanja komentarja in ker verjamem, da vas je veliko v nekakšnem povolilnem krču, se vseeno ne bom ustavil.
Za začetek bi bilo dobro, da vsi razmislimo, zakaj smo tako čustveno vpleteni v zmago ali v poraz svojega kandidata. Odgovor na to sem našel v odličnem članku časnika Finance, ki je pripravil intervju s športnim psihologom Matejem Tušakom. Takole pravi: „Pretirano poistovetenje s kandidati je škodljivo... Kdor se s svojim političnim favoritom pretirano poistoveti, zlahka spregleda njegove napake in še lažje presliši morebitne tehtne argumente nasprotne strani.“
Ta ugotovitev pravzaprav ne velja samo za nazaj, ampak tudi na splošno. Zdi se, da se preradi osebno vežemo na predstavnika stranke, ki je po navadi predsednik in nato skupaj z njim raziskujemo ozadje zarote, ki je rezultirala poraz, na primer. Da ne bo pomote, ozadja še kako obstajajo, kdor ob tem zamahne z roko, je močno naiven. Na drugi strani pa je tudi res, da sta bili dve desetletji dovolj, da bi se tega lahko naučili vsi, in da bo vedno manj manevrskega prostora za kakršnekoli izgovore.
Ko smo že pri ozadjih... Spet se je pred našimi očmi zgodil politični umor, ko so postavili povečevalno steklo na zgolj etično dvomljivo potezo enega od kandidatov. Pri tem bi bilo potrebno raziskati prefinjeno povzemanje drugih medijev, ki očitno še vedno delujejo dovolj usklajeno, da zmorejo pridodati tistih nekaj nujno potrebnih odstotnih točk. Kot sem že večkrat zapisal... tudi novinarji bodo nekoč odgovarjali za tisto, kar so naredili ali opustili.
In še o nečem bi rad spregovoril. Po mojem mnenju gre v primeru tokratnega zmagovalca za Pirovo zmago, saj bo moral v svojem mandatu potegniti veliko zelo nepriljubljenih potez. Čas uspehov, ki so temeljili na posojilih, je dokončno minil. Prihaja čas, ko bomo šparali za nazaj, pa še za sproti, in ne za naprej, kot običajno počnemo. Ob tem so razni vlaki, o katerih se je toliko govorilo zadnje čase, vse bolj iluzija. Države evropske skupnosti bodo vse bolj zazrte same vase. Prejšnji mesec je avstrijska centralna banka na primer naročila, naj banke omejijo čezmejna posojila.
Kako resna je evropska finančna realnost, pričajo naslovi, ki jih zadnje mesece srečujemo v ugledni reviji The Economist; „Kriza v območju evra se spreminja v paniko... Tveganje, da valuta razpade v nekaj tednih, je zaskrbljujoče visoka... Evropski voditelji še vedno lahko preprečijo apokalipso, vendar le, če bodo delovali pogumno in hitro.“
Pred nekaj dnevi je evropski komisar za gospodarstvo izjavil: „Območje evra ima deset dni, da se ohrani.“, poljski zunanji minister pa je v dramatičnem govoru pozval svojo sosedo: „Rotim Nemčijo. Gre za vaše in naše dobro, da pomagate evro območju preživeti. Zelo dobro veste, da lahko to storite vi in nihče drug. Verjetno bom prvi poljski zunanji minister v zgodovini, ki bo izrekel stavek: “Manj se bojim nemške moči kot pa nemške neaktivnosti.“
V predvolilnem obdobju so redki upali natakati čistega vina, večina je zbujala lažne upe. Seveda lahko razumemo zakaj, ljudje pač volijo s trebuhom in ne z glavo. Od tod tudi tolikokrat slišani stavek ob objavljenih rezultatih: „Danes so dovoljene sanje.“, že pa se pojavlja tudi nadaljevanje: „Jutri pa bo čas za streznitev.“
In ta jutri je že danes, ko moramo pozabiti na tisto, kar nas ločuje, in se pripraviti na pojutrišnjem, za katerega se bojim, da je prišel že včeraj, kajti sedanjost se nam sesuva. Pa resnično ne želim strašiti s prihodnostjo, ne morem in ne smem pa molčati o tem, kar na tihem slutimo vsi, da prihajajo težki, zelo težki časi. Toda, če bomo znali stopiti skupaj, jih lahko pričakamo brez strahu in preživimo z nasmehom na ustih.
Samo vezi, ki jih bomo s sodelovanjem spletli med seboj, lahko rodijo nekaj novega. Vez sodelovanja v sebi nosi sporočilo dobrohotnosti, torej dobrega, ljubezni, če hočete. In to je srčika predvolilnih obljub o vrednotah. Zdaj se bo pokazalo, in to zelo očitno, kdo je pri tem mislil resno.
Vseeno je, kje bodo sedeli poslanci, ki so izvoljeni v tokratno sestavo. Če ne razumejo teh besed, bo z njimi pometel čas in to veliko hitreje, kot morda mislijo sami.
Pa še nekaj:
V knjigi psalmov je vrstica, ki mi vsakokrat pripleše pred oči, ko se srečam z zagreto politično razpravo: „Ne zanašajte se na zemeljske veljake, na ljudi, ker pri njih ni rešitve.“
Pomenljivo se mi zdi, da smo prav na volilno nedeljo v božji besedi brali tudi naslednje vrstice: „Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala, pravičnost in mir se poljubila; zvestoba bo pognala iz zemlje in pravičnost se sklonila z nebes. Gospod bo dal blagoslov in naša dežela bo obrodila svoj sad.“ Vse to je obljuba Tistega, v katerega verjamemo, čeprav eni tako, drugi drugače.
Že mogoče, da je slišati obrabljeno in nesodobno, nič manj pa zato ni resnično. Skup' držimo, pa bo šlo.
