Porabski Slovenci in samostojnost Slovenije

| 09.11.2011, 08:20 Matjaž Merljak

Marijana Sukič je glavna in odgovorna urednica Tednika Porabje, časopisa, ki prav tako letos praznuje dvajseto obletnico. Delovanje gospe Sukičeve je izredno pomembno ne samo zato, ker si prizadeva za dobro in sprotno informiranje porabskih Slovencev, temveč tudi zato, ker v Tedniku Porabje s pretanjenim posluhom prepleta slovenski jezik in porabsko narečje, ter se s tem Porabje približa bralcev različnih jezikovnih okolij.

Na 11. vseslovenskem srečanju, ki je v Državnem zboru v Ljubljani potekalo 30. junija 2011, je predstavila svoj pogled na porabske Slovence in samostojnost Sloveniji od preteklosti preko sedanjosti do prihodnosti.

Spoštovani Slovenke in Slovenci. V teh dneh, ko se vsepovsod, kjer živimo Slovenci spominjamo dvajsete obletnice obdobja rojevanja neodvisne in samostojne Slovenije, tudi sama podoživljam trenutke preživete v Murski Soboti.

26. junij je namreč delegacija zveze Slovencev na Madžarskem, ki je bila ustanovljena le nekaj mesecev pred tem, preživela v glavnem mestu Prekmurja, med tem ko se je naš predsednik, skupaj s predsednikoma županijskih skupščin železne in zalske županije udeležil osrednje proslave v Ljubljani.

Podoživljam trenutke navdušenja, sreče, dostojanstva in tudi trenutke preplaha ponoči, ko so nas naši prekmurski prijatelji opozarjali, pojdite domov, kajti lahko se zgodi, da bo jugoslovanska vojska zaprla meje. In naslednji dan je bil nov dan tudi v Porabju. Nov dan, ko smo mrzlično sestavljali pisma, jih naslavljali na predsednika in premierja Republike Madžarske, na predsednika madžarske skupščine, poslali smo jih strankam, županskim oblastem.

Po vaseh se je organizirala pomoč morebitnim beguncem, s pomočjo Rdečega križa Železne županije smo poskrbeli za pošiljko zdravil in sanitetnega materiala za bolnišnico v Rakičanu, organizirali smo krvodajalsko akcijo in glej narobe svet. Krvodajalske akcije so se udeležili tudi madžarski vojaki, graničarji, ki so prej pazili na to, da se Slovenci iz ene in druge strani meje ne bi prepogosto srečevali, so zdaj dali kri za Slovenijo. In spomnim se razočaranja, ki smo ga čutili, ko so se madžarski državni funkcionarji mlačno in previdno odzivali na naša pisma in prošnje, v njih, naj Madžarska prizna samostojno Slovenijo.

Gotovo smo bili naivni, ko smo mislili, da bo Madžarska, ki je s padcem tako imenovane železne zavese, tudi sama prispevala k pospešitvi demokratičnih sprememb v tem delu Evrope, bolj naklonjena želji slovenskega naroda, ki se je na plebiscitu odločil za lastno državo.

Vsekakor pa so bili temu bolj naklonjene oblasti v obmejnih županijah, ki so že od prej sodelovale s Slovenijo in seveda tudi civilno prebivalstvo države, ki so jo pred kratkim zapustile ruske enote, je s simpatijo spremljalo slovenska prizadevanja.

Porabski Slovenci smo komaj pol leta pred tem, 27. oktobra 1990, dobili Zvezo Slovencev na Madžarskem, ki je prvič kot samostojna narodnostna politična in kulturna organizacija povezala interese naše slovenske skupnosti in tako je bila naša zveza v bistvu ustanovljena hkrati z nastankom samostojne Slovenije.

S tem je naša maloštevilna, a vseeno trdoživa skupnost, prvič vzela svojo usodo v lastne roke, da bi približno 5 tisočim ljudem, ki se v deželici ob reki Rabi in drugje po Madžarskem še čutijo za Slovence ali so navezani na slovenski jezik in kulturo, ponudila lepšo prihodnost in boljše pogoje za njihov obstoj. In pri tem smo računali na moralno in materialno pomoč Slovenije, kajti vedeli smo, da bo odnos Madžarske odvisen od vsakokratne oblasti. Že v prvem mandatu po demokratičnih spremembah je bilo čutiti, da so Madžarski veliko bolj pomembni zamejski Madžari kot manjšine, ki živimo v državi.

Madžarska in Slovenija sta leta 1992 v Ljubljani podpisali sporazum o zagotavljanju posebnih pravic porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom.

To je bil prvi tovrstni sporazum, ki ga je Madžarska podpisala z eno od svojih sosed. In če smo hudomušni, sporazum kot vzorec, je bolj potrebovala Madžarska, da bi se lahko nanj sklicevala pri drugih sosedah, v državah v katerih živijo številčne madžarske manjšine.

Slovenija je tudi brez sporazuma zagotavljala visoke standarde prekmurskim Madžarom in je začela po osamosvojitvi uradno in institucionalno skrbeti tudi za nas v Porabju.

Uresničevanje omenjenega sporazuma spremlja madžarsko slovenska manjšinska mešana komisija, ki kontrolira kako se izvajajo sklepi sporazuma v praksi. Čeprav veliko sklepov ostaja neuresničenih, zlasti na Madžarskem, je sporazum dobra pravna podlaga, da se Slovenija bolj odločno zavzema za nas, za svojo manjšino na Madžarskem, zato ima vso moralno podlago, kajti dosledno skrbi za prekmurske Madžare.

Naslednje leto bo dvajseta obletnica podpisa sporazuma, ko bo prava priložnost za oceno in razmislek kako naprej, da bi tudi Madžarska dosledneje izpolnjevala svoje obveznosti, ki izhajajo iz tega sporazuma.

Letnica 1992 je zelo pomembna tudi zaradi drugega zornega kota. Takrat se je Porabje tudi fizično približalo Sloveniji z odprtjem mejnega prehoda Gornji Senik - Martinje smo po skoraj osemdeset letni odrezanosti dobili prvi neposredni mejni prehod v Slovenijo.

Dejanske komunikacijske vezi med našim območjem in Slovenijo so se razširile po skupnem vstopu Slovenije in Madžarske v Evropsko unijo leta 2004, še bolj pa z vstopom obeh držav v Schengensko območje, ki zagotavlja povsem prost prehod med državama, kar vedno več prebivalcev tudi koristi.

Naša naloga v prihodnosti je, da meje, ki jih je povzročila železna zavesa, odpravimo tudi iz glav, kar je velikokrat težje, kot podreti dejanske žice. Pri tem nam lahko pomagajo tudi mediji. Letnica osamosvojitve Slovenije, tudi letnica, ko je izšla prva številka edinega slovenskega časopisa na Madžarskem. Leto kasneje so se začele predvajati slovenske televizijske oddaje na madžarski televiziji, Slovenski utrinki, pred dobrimi desetimi leti se je oglasila tudi slovenska radijska oddaja v Monoštru.

Naloga slovenskih medijev na Madžarskem je, ob informiranju, da si prizadevajo za prepoznavnost Porabja tako v državi matičnega naroda, kakor večinskega naroda. Pri njihovem nastanku je tako finančno kot organizacijsko sodelovala Slovenija, za njihov obstoj se tudi zdaj morajo velikokrat boriti sodelavci urada za Slovence v zamejstvu in tudi predstavniki slovenskih diplomatskih predstavništev na Madžarskem, skupaj z našima organizacijama. Leta 1994 je bila namreč na podlagi manjšinskega zakona ustanovljena državna slovenska samouprava kot organizacija, ki zastopa interese naše skupnosti pri madžarskih oblasteh.

Leta 1998 se je v Monoštru odprl slovenski generalni konzulat, kot pomembna vez s Slovenijo in spodbujevalec gospodarskega in čezmejnega sodelovanja. Toda naše obrobno in malce zaspano območje, ki ni imelo ne kapitala in ne podjetnih ljudi, za slovenske gospodarske subjekte ni bilo privlačno, tako v Porabju še do danes ni nobenega slovenskega podjetja, čeprav se zavedamo, da se bosta lahko slovenski živež in jezik ohranila le v primeri, če bo slovenščina tudi ekonomska kategorija.

Zavedati se moramo, da sta gospodarski razvoj ob meji in učenje slovenskega jezika mnogo bolj povezana in prepletena, kot se to zdi na prvi pogled.

Prav zaradi tega smo z veseljem pozdravili letošnjo pobudo aktualnega slovenskega kmetijskega ministra, za ureditev vzorčne kmetije v Porabju, projekta, ki se uresničuje v sodelovanju Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, Tazvojne agencije slovenska krajina in generalnega konzulata Monošter.

Posebna pridobitev za razvoj Porabja je bila ustanovitev razvojne agencije slovenska krajina do katere je prišlo na pobudo Zveze Slovencev na Madžarskem. Tudi s finančno pomočjo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu je agencija uspešna na razpisih Evropske unije. Rezultat projektov, v katerih je agencija vodilni partner, ni le v tem, da se obnavljajo kulturni domovi in stare domačije temveč v tem, da se društva, inštitucije in tudi posamezniki ob meji povezujejo in sodelujejo.

Sodelovanje in povezovanje med društvi in inštitucijami in organizacijami v Porabju in Sloveniji predvsem v Prekmurju je precej, nikakor pa ni zadosti. Povezovanje in sodelovanje na kulturnem in športnem področju spodbuja in organizira slovenska zveza, ki ima od odprtja slovenskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru leta 1998 dobre možnosti za koordiniranje teh dejavnosti.

Center, ki je bil zgrajen z znatno pomočjo Republike Slovenije, igra pomembno vlogo ne le v življenju Slovencev temveč tudi v življenju širšega območja na obeh straneh zdaj že le administrativne meje.

Od institucionalnih oblik sodelovanja je vsekakor potrebno omeniti sodelovanje na šolskem področju. Slovensko šolsko ministrstvo zagotavlja preko Zavoda za šolstvo porabskemu šolstvu svetovalko, ki v strokovnih vprašanjih pomaga učiteljem in vzgojiteljicam, urad za Slovence pa vzgojiteljico asistentko, ki skrbi za doslednejšo izvedbo slovenskih aktivnosti v vrtcih. In prav šolstvo oziroma delo z mladimi generacijami sta področji, v katerih bi se moralo v prihodnje vlagati več energije, več aktivnosti in mogoče tudi več denarja. Kajti kljub uvedbi dvojezičnosti in kljub povečanemu zanimanju za slovenski jezik tudi med Madžari, med slovensko mladino prevladuje madžarščina tudi kot sredstvo medsebojne komunikacije. Brez slovenskih delovnih mest in brez zavedne slovenske mladine si je težko predstavljati slovensko prihodnost ob reki Rabi.

Zato je potrebno vlagati več energije za dvig ravni pouka, bodisi narodnostnega, bodisi dvojezičnega v Porabju. To je odgovornost obeh slovenskih krovnih organizacij v Porabju in je naloga, ki se je ne da opravljati ne brez pomoči Slovenije in ne brez tega, da bi Madžarska izpolnjevala svoje temeljne obveznosti do slovenske manjšine. Slovenija pa se mora v dvostranskih odnosih z Madžarsko odločneje zavzemati za naše pravice, madžarsko stran opozarjati na zavlačevanje pri uresničevanju določenih nalog, sploh pa zdaj v obdobju, ko se na madžarskem sprejema nova zakonodaja, med temi so tudi šolski volilni in manjšinski zakoni.

Zavedati pa se moramo, da moramo biti tudi sami bolj odločni in da morajo odločnejše besede izrekati tudi naši predstavniki in zastopniki.

In pogled v prihodnost: osebna izkaznica manjšinske skupnosti je živ govorjeni jezik kot tudi čutenje pripadnosti slovenske skupnosti skozi kulturo, tradicije. Usoda nas, Slovencev ob Rabi, je v prvi vrsti naših rokah, skrbi za ohranjanje slovenskega jezika s tem pa narodne identitete in naše slovenske prihodnosti nam ne more predpisati nihče, ne slovenska, ne madžarska zakonodaja, ne mešane komisije ali evropske konvencije. Vsestransko dosledna pozitivna naravnana manjšinska politika je lahko podpora ohranjanja naše skupnosti, v prvi vrsti pa je od nas samih odvisno ali bomo učili svoje otroke slovensko materinščino in jim privzgajali narodnostne vrednote ali pa bo številčno skromna porabska slovenska skupnost po stoletjih kljubovanja številnim pritiskom danes ali jutri klonila pod težo sodobnosti, odprtosti in izbire. Hvala lepa.

(iz magnetograma Državnega zbora)