Slomškova proslava v Buenos Airesu

| 27.10.2011, 05:41 Matjaž Merljak

Trikrat na leto se zberejo učenci, učitelji in starši naših šolskih tečajev iz velikega Buenos Airesa na skupnem srečanju. Imenujejo jih: začetna, Alojzijeva in Slomškova proslava. Vsakokrat ena izmed šol pripravi kakšno odrsko igro ali drugačno predstavo. Letošnja zadnja proslava v letu je bila Slomškova.

Potekala je 24. septembra 2011, na pomladansko soboto, v Slovenski hiši v Buenos Airesu.

Pri sv. maši nam je gospod Franci Cukjati nakazal podobnosti berila iz Svetega pisma z bl. Antonom Martinom Slomškom. Za besedno bogoslužje je preskrbela Baragova šola, petje pri maši pa je vodila Rožmanova šola.

Po kratkem odmoru so se otroci zbrali v dvorani škofa Gregorija Rožmana, kjer nas je že čakala Prešernova šola s Pristave z otroško igro »Zlata goska«. Znano Grimmovo pravljico je voditeljica šole, gospa Nadica Kopač Grohar, priredila za gledališko predstavo. Hitro smo se posedli v nestrpnem pričakovanju igre.

Šolska referentka gospa Alenka Prijatelj je pozdravila otroke in druge gosteje. Dvorana je bila nabita otrok, učiteljic, starih staršev in staršev s Pristave, ki so svoje otroke prišli pogledat na premiero.

Igrica je vse veselo razvedrila, spoznali pa smo tudi, da nas je hotela poučiti. Trije bratje so po vrsti in po očetovem naročilu šli po drva v gozd. Vsem se je prikazala starka, toda prijaznost in dobrosrčnost je prejela samo od najmlajšega Pepčka. Za plačilo mu je starka razodela starodavno skrivnost, ki ga je popeljala do nagrade za njegovo dobro srce: izkopal je zlato gosko. In po razpletu in srečnem koncu vprašanje: Komu od treh bratov smo podobni? Kakšen nauk smo pridobili za življenje? Se splača imeti »zlato srce«? »Bolj kot goska se srce Pepčku je svetilo …«, so igralci zapeli na odru pesem, ki jo je napisala gospa Nadica, uglasbila pa režiserka. Tako se je harmonična in zanimiva predstava veselo končala.

Po zahvalnih besedah gospe Alenke se je gospa Nadica ljubeče zahvalila zvestim pomagačem, ki so dokazali svoje »zlato srce« s prostovoljnim in vdanim delom. Na prvem mestu je pohvalo zaslužila režiserka Marjanka Grohar.

Na veselih, žarečih obrazih igralcev se je poznalo skrbno delo režiserke, ljubeznivi trud domačih učiteljic šole, ki so pazile na otroke pri vajah in, kot si tudi lahko predstavljamo, prizadevanje vseh staršev otrok za tako prijetno predstavo.

Za vse omenjeno je še primerna misel sv. Pavla, ki smo jo slišali med sveto mašo. Zagotavlja nam, da bo Bog poplačal vzgojno delo učiteljev in staršev z večno srečo v nebesih.

Tako smo letos praznovali Slomškov dan. Prihodnje leto pa ga bomo še prav posebno, saj se bomo spominjali 150 let smrti našega dragega zavetnika slovenskih šol bl. Antona Martina Slomška.