Karitas: „Srce, ki vidi“
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Približno 400 prostovoljcev in sodelavcev Slovenske Karitas se je v oktobru udeležilo strokovnih srečanj in delavnic v Postojni, Veržeju in Celju, kar je dvajset odstotkov več kot lani. Omenjeni seminarji so tudi duhovna in tematska priprava na Teden Karitas, ki bo zadnji teden v novembru, letošnja rdeča nit pa je socialna pravičnost z geslom „Srce, ki vidi“.
Seminarji po treh slovenskih mestih so se ob vsakem terminu začeli z okroglo mizo o tem, kako opaziti in odgovoriti na stisko ter imeti pri tem sočutno srce, predavanja in tematske delavnice pa so skušala odgovoriti na vprašanje, kaj je pravičnost, kako jo zagotoviti vsakemu človeku in kaj prostovoljci kot zagovorniki najbolj ubogih lahko storijo. Udeleženci so ob sklepu seminarjev po skupinah govorili o osebnih motivih za prostovoljno delo in si izmenjali izkušnje na področju pomoči ljudem v stiski.
Prostovoljci kot usmiljeni Samarijani
Kot je v pogovoru za novembrsko oddajo Karitas, ki ji lahko prisluhnete na praznični 1. november ob 18.15, povedal generalni tajnik Slovenske Karitas (SK) Imre Jerebic, na seminarjih zasledujejo tri elemente: znanje, pripadnost in duhovno obogatitev. „Moramo se znati organizirati in usposabljati, če hočemo odgovarjati na današnje stiske in to naši prostovoljci čutijo in ti naši seminarji postajajo nujna potreba in tradicija.“
Letošnje geslo Srce, ki vidi se je rodilo iz teme pastoralnega leta, ki je Pravičnost v ljubezni. Gre za to, da „smo Karitas srce, ki vidi, čuti in odgovori na stisko“, pojasnjuje Jerebic in dodaja, da je srce bistveno pri njihovem poslanstvu, saj negujejo človeško dostojanstvo. Pri tem najdemo še največjo podobnost z usmiljenim Samarijanom.
„Vsak poklic je težak“
Ob vseh predavanjih s psihologi in usposabljanjih, skozi katera gredo sodelavci in prostovoljci, ter ob zasledovanju poslanstva karitativnega delavca, se sprašujemo, kako človek zmore takšno zastonjsko delo in razdajanje za ljudi v stiski? „Gre za poklicanost,“ zatrjuje Jerebic, ki je tudi sam že dobrih dvajset let v karitativnem delu. Kot pojasnjuje, je to poklicanost v nekem trenutku začutilo vseh 9000 rednih prostovoljcev po 431 župnijskih Karitas, po škofijskih Karitas in zavodih. Prizna pa, da jih ta poklicanost kljub vsemu kdaj bremeni: „Moramo marsikaj pri sebi narediti, vendar nas ta poklicanost tudi gradi.“ Prav omenjeni seminarji ter tradicionalno romanje prostovoljcev na Ponikvo so priložnosti, „ko svoje srce napolnimo“, poudarja generalni tajnik SK.
