Sedemintrideseti redovniški dan

Cerkev na Slovenskem | 21.09.2011, 14:00 Marta Jerebič

Redovnice in redovniki so danes v Mariboru zbrani na 37. redovniškem dnevu. Letos poteka pod geslom Resnica posvečenega življenja v »ekonomiji« ljubezni. Osrednje predavanje je imel p. dr. Peter Lah, ki je spregovoril o letošnjem pastoralnem letu socialne pravičnosti. Mašo bo ob 12.30 daroval mariborski nadškof Marjan Turnšek.

Predavanje p. dr. Petra Laha z naslovom Resnica posvečenega življenja v »ekonomiji« ljubezni

Priložnost, da danes z vami premišljujem o redovništvu, jemljem podobno kot svoj redovniški in duhovniški poklic – kot nezasluženo milost. Ne po znanju ne po izkušnjah (beri: svetosti) ne sodim med tiste, od katerih bi utemeljeno smeli pričakovati novih navdihov za redovništvo. Ko pa je vabilo prišlo, sem ga vzel kot izziv in priložnost, da se najprej sam pri sebi poglobim v to ključno razsežnost svojega življenja. Letnim duhovnim vajam, ki so bile v zadnjih dveh letih usmerjene v poglabljanje moje redovniške poklicanosti v Družbi Jezusovi, sem v zadnjih tednih dodal še branje novejših dokumentov o redovništvu: koncilski odlok o času primerni prenovi redovniškega življenja Perfectae caritatis, dokument Kongregacije za redovnike iz leta 1983 o bistvenih elementih redovništva, posinodalno spodbudo Janeza Pavla II. Posvečeno življenje in še nekatere druge. Ob branju teh bogatih besedil sem se spomnil na modrost pokojnega p. Janka Koncilje, ki nam je mladim bogoslovcem polagal na srce vrednost in potrebnost tovrstnega čtiva. Ob branju in premišljevanju sem začutil, podobno kot učenca na poti v Emavs, kako se mi je srce ogrelo. Skratka: od tega našega srečanja sem dobil veliko, še preden se je sploh začelo. Iskrena hvala vam za to.

Geslo današnjega dne me spravlja v zadrego. Resnica, posvečeno življenje, ekonomija, ljubezen: kaj naj povem o štirih tako velikih besedah? Odločil sem se, da spregovorim ne kot profesor ali predavatelj, ampak kot redovnik iz lastne izkušnje. Ta moja izkušnja vključuje dobri dve desetletji življenja v različnih skupnostih Družbe Jezusove, kot študent, pastoralni delavec in učitelj, v Sloveniji, Rimu, Nemčiji in Združenih državah Amerike. Sebe najraje opišem kot redovnika in duhovnika, komunikologa, katerega najljubši hobi je teologija.

Novinarje učim, da morajo znati v nekaj vrsticah povedati bistvo. Naj poskusim: Redovnik je kristjan, ki hodi za Kristusom po poti zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine. S tem redovnik udejanja in nadaljuje tisti način življenja, ki ga je Jezus sam izbral v času bivanja med nami. Zato ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus, ki je pot, resnica in življenje. Kot redovnik, kot redovnica ne živim sebi, ampak Kristusu, ki ga najdevam v svojih bratih in sestrah. Zato je naše redovno življenje hkrati naše osnovno poslanstvo, ne glede na obliko in dejavnosti. Vsaka redovna skupnost živi v svetu na svoj način, vendar tako, da jasno kaže na drugi, prihodnji svet, h kateremu smo vsi poklicani.

Zanimivo je, da me je vaše vabilo doseglo hkrati z nekim bolj usodnim vabilom. Spomladi je namreč Gregorijanska univerza pokazala zanimanje zame. Po kratkem obisku v Rimu in pogovorih z vodstvom, so se rimski mlini zavrteli s svetlobno hitrostjo in še pred začetkom poletja sem imel v rokah dekret z novim poslanstvom. Za koliko časa in kaj bo prineslo, ne vem. Prihodnost je v Božjih rokah. Me pa to dejstvo postavlja v poseben položaj, ko razmišljam o Sloveniji, ki je moja domovina in dežela, v kateri sem preživel sedem od zadnjih dvajsetih let in se od nje spet poslavljam. Kaj lahko o redovništvu Slovencem pove nekdo, ki je večino odraslega življenja preživel zunaj in se tja spet vrača? Konec koncev moji bratje in prijatelji vedo povedati, da se me je tujina prijela. Neredko sem slišal, da v Sloveniji stvari pač stojijo drugače, da razmišljam po ameriško. To ni bilo vedno mišljeno kot kompliment.

Amerika in Hollywood sta v nas vseh

Amerika: s tem pojmom so povezane tri izkušnje, ki jih želim podeliti z vami kot izhodišča za naše skupno razmišljanje. Prva izkušnja je optimizem in pozitivna naravnanost ameriške kulture. Druga izkušnja je izobraževanje, predvsem terciarno, to sta fakulteta in univerza. Tretja izkušnja je maša za angleško govoreče katoličane v Ljubljani.

Za ameriško kulturo sta značilna optimizem in pozitivna naravnanost. Preden nadaljujem, najprej kratka opomba o pojmu ameriška kultura. V Evropi s tem ponavadi mislimo na tisto, kar pride iz Amerike v naše časopise in revije, na televizijske in računalniške zaslone, v naše trgovine. Vse to vpliva na naše mišljenje, čutenje in ravnanje. Eskimska mamica na Aljaski je rekla: monkey see, monkey do. Kar opica vidi, to opica naredi. Mislila je seveda na svojega otroka, ki ni ubogal na prvo besedo. Eskimska kultura zelo spoštuje starejše. Otrok doma ali v vasi ni mogel videti, da bi se nekdo uprl staršem ali bi jim ugovarjal. Ko torej govorimo o vplivu medijev, ne gre toliko za predmete in znanje, ampak gre za vedenje, za način življenja in vrednote, ki so zakodirani v medijske vsebine in potrošniške predmete. Ti prihajajo iz največje tovarne idej in čutenja, kar jih pozna zahodna civilizacija: Hollywood.

Vendar to niso tipično ameriške vrednote. Hollywood proizvaja tisto, kar gre v promet, ne samo v Ameriki, ampak po vsem svetu. Če bi nam bile njegove vsebine tuje, potem POP TV pač ne bi bila najbolj gledana televizija pri nas, potem evropskim državam ne bi bilo potrebno uvajati zaščitnih kvot za domačo filmsko produkcijo in tako naprej. Pomembno je, da si to priznamo: Hollywood – in Amerika – sta globoko v vsakem od nas. Kar torej rečem o Hollywoodu in Ameriki, ne velja le za Američane, ampak za vsakega od nas. Nekaj Hollywooda je v vsakem od nas.

Ameriške filmske uspešnice so tako privlačne zato, ker so preproste. Narejene so po meri normalnega, povprečnega človeka. V Hollywoodu imajo glavno besedo komercialisti, prodajalci, za razliko od Evrope, kjer v filmskih in televizijskih studiih vladajo svečeniki umetnosti in politiki. Zato so ameriški filmi praviloma bolj gledljivi kot evropski. Oziroma bolje povedano: gledljivi evropski filmi postajajo vedno bolj podobni ameriškim, enako velja za najbolj gledane zabavne oddaje na televiziji.

Najpogostejši vrednoti tovrstnih – masovnih, gledljivih – filmov sta ljubezen in pravičnost. Kavbojke, kriminalke, vojaški in policijski filmi slavijo zmago pravičnosti, ko dobro premaga zlo. Ljubezenske drame in nadaljevanke se vrtijo okrog hrepenenja po ljubezni, izdajstvu, nerazumevanju. Mar ni zanimivo, da sta ljubezen in pravičnost tudi ključna teološka pojma? Kaj so preroki in Jezus oznanjali drugega kot ljubezen in pravičnost? Kjerkoli odpremo Sveto pismo, naletimo na ti dve besedi. V teh dveh besedah je zaobseženo bistvo našega poslanstva. Kaj je družbeni nauk Cerkve drugega kot aplikacija evangelija na področje gospodarstva, politike in družbe? Papež Benedikt XVI. je to mojstrsko razčlenil v okrožnici Ljubezen v resnici.

Jezus in Hollywood ponujata odgovor na isto, ključno hrepenenje človeka po ljubezni in pravičnosti. Človek ima občutek, da je Hollywood bolj popularen kot Jezus in mi, Jezusovi učenci. Je to zato, ker smo nesposobni, ker slabo opravljamo svoje delo? Včasih morda tudi to, vendar mislim, da je glavni razlog drugje: Hollywood nudi preprost, človeški odgovor na probleme, ki jih povzročata sovraštvo in krivica. Hollywood je podoben mojemu zavetniku, prvaku apostolov in prvemu papežu, ko je vzkliknil: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!«. Človeški odgovor namreč ne vključuje trpljenja, zaničevanja, odpovedi, askeze in sorodnih zadev. Človek na nasilje odgovori z nasiljem, tako kot je storil Peter v Getsemaniju. Z drugimi besedami: človeški odgovor ni le preprost, ampak tudi lahek. Na tej točki se Jezus in Hollywood razideta. Jezusov odgovor je preprost, ni pa površinsko privlačen in lahek.

Kljub temu pa je na dnu Hollywoodskega pristopa zrno resnice, ki je v tem, da ljubezen in pravičnost zmagata. Hollywoodski filmi so znani po srečnem koncu – konec je srečen za poštenega, dobrega človeka. Za moj okus so najmanj gledljivi tisti filmi, ki zanikajo razliko med dobrim in zlim, med pravico in krivico, med ljubeznijo in sebičnostjo. Taki filmi so lahko umetniško dovršeni in njihovi ustvarjalci in gledalci izredno izobraženi, vendar ostanejo izumetničeni. Apostol Pavel bi o takih ljudeh verjetno rekel, da se jim je skisalo. Od skisane hrane je človeku slabo. Žal prihaja vedno več tovrstne hrane na naše duhovne jedilne liste, zadnje čase tudi iz Hollywooda.

Tisto zrno resnice je torej optimizem, vera, da bo dobro zmagalo, da se bo vse dobro končalo. Po nekaj letih bivanja onkraj Atlantika se mi je posvetilo, da je za Američane kozarec napol poln, medtem ko je bil zame pogosto napol prazen. Ko sem na primer prišel na dan s pobudo ali zamislijo, je bil naravni odziv vrstnikov in predstojnikov: »Zanimiva ideja, poglejmo, kaj se da storiti!«. Če je bila ideja prenagljena in nedomišljena, so mi to povedali na konstruktiven način, tako, da so mi jo pomagali izpopolniti. Lahko bi bilo tudi obratno in bi mi našteli 95 razlogov, zakaj ideja ni dobra in je ne bom mogel uresničiti, s čimer bi mi vzeli voljo in veselje, da še kaj naredim. Evropejci na splošno, Slovenci pa morda še posebno, smo ta kritični duh razvili do popolnosti in še čez. Kritičnost ni nujno negativnost in je koristna zadeva, ker mi pomaga, da sem realističen. Če pa se kritičnost izrodi v negativnost in nergavost, življenje hitro postane nevzdržno.

Govorim precej na pamet, vendar si upam trditi, da je javna podoba Cerkve in krščanstva prej negativna kot pozitivna. Tudi če odmislimo dnevno politične podalpske zdrahe okrog Cerkve in grajo, ki smo jo zaslužili, bomo ugotovili, da javno mnenje Cerkev, krščanstvo, duhovnike in redovnike povezuje z negativnimi vidiki življenja. Cerkev in krščanstvo omejuje, obsoja, protestira, ni zadovoljna s tem in onim, in tako naprej. Življenje po evangeliju pomeni odpoved, zanikanje, žrtev in celo vrsto negativnih asociacij. Mi vemo, da temu ni tako – jaz osebno se za redovništvo zagotovo nisem odločil zato, da bi se čemu odpovedal, ampak zato, da bom vse pridobil: najprej bližino z Jezusom, potem pa še vse drugo. Mislim, da je naš ključni izziv in poslanstvo v današnjem času, da živimo iz te prvotne ljubezni tako, da bodo naši sodobniki videli, kako bogati in srečni smo.

Videti in začutiti, v tem je ključ. Hollywood je prepričljiv zato, ker na ekranu lahko vidimo prijetne vzorce življenja. Oglaševanje je učinkovito zato, ker nam nazorno pokaže, da nas bodo vsi občudovali, če bomo kupili tisto obleko ali pijačo. Tudi za naše pričevanje velja, kar je apostol Jakob rekel o delih in veri: Če je vera, potem jo je mogoče videti v delih. Če je notranje veselje, iskreno prizadevanje za dobro, potem se to vidi tudi navzven. Kot pravi don Bosko: »Ni dovolj, da mlade samo ljubimo; tudi vedeti morajo, da jih ljubimo«.

Iz osnovne psihologije vemo tisto, kar nam pove zdrava pamet, namreč, da bomo otroka zamorili, če ga bomo ves čas opozarjali zgolj na napake in pomanjkljivosti. Tudi sebe lahko zamorimo, če postanemo slepi za tisto, kar kot redovniki in kristjani imamo, in gledamo samo na tisto, čemur smo se odpovedali ali v čemer smo pomanjkljivi. Tudi obratno je res: s tem, ko vidim in potrdim dobro, ki je v meni, v moji skupnosti, v Cerkvi in v svetu, v katerem živim, bom življenje dejansko naredil boljše.

Če vidim dobro v človeku in sem ga vesel, potem bom podoben obličju tistega Boga, o katerem govori Aronov blagoslov, da nad nami razjasni svoj obraz in nam je milostljiv. To je Bog, ki nas je vesel in se nam na široko nasmeje. Hebrejska beseda, ki smo jo prevedli kot milostljiv – GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv (4 Mz 6,25) – pomeni lepoto, urejenost, gracioznost. Tako kot je lep nomadski tabor, ki ga sestavljajo v krog razporejeni družinski šotori. Ta lepota ni le na površju, ampak vključuje urejenost življenja in dela, toplino, ljubezen, prijateljstvo, skupnost in preživetje. Mar ni poklicanost krščanske skupnosti in še posebno redovniške skupnosti v tem, da se razveseli ob takšni milostljivosti, gracioznosti in lepoti, ko jo vidi, in da jo v svojem življenju udejanja? Z drugimi besedami: da potrjuje svet in svojo skupnost, da vidi njuno lepoto in jo izpopolnjuje, ne pa, da nergavo kritizira gube in lepotne pike. V današnji medijski kulturi, ki je pozorna predvsem na tisto, kar je nenavadno in negativno, je še toliko bolj pomembno, da so naša dejanja in besede pozitivne, potrjujoče, ohrabrujoče.

Jezuitski dokumenti v zadnjih letih govorijo o tem, da smo jezuiti grešniki, ki pa se zavedamo, da nas ima Bog rad. Ta zavest je cilj duhovne rasti! Integriran, duhovno odrasel je tisti človek in kristjan, ki se zaveda svojih omejenosti in svojih senc, vendar ga grešnost in omejenosti ne zamorijo. Tak človek se zaveda, da ga ima Bog rad takega, kot je. Tak človek ima na podoben način rad tudi druge ljudi in ne gleda na negativnosti, ampak na tisto, kar je v njih dobro. Nasprotje temu kristjanu je tisti redovnik, ki ga nenehno utesnjuje svetniški sij. Ta sij je seveda umišljen, so njegove predstave in želje, kakšen bi moral biti, da si bo zaslužil Božjo pozornost in ljubezen. Ta pot svetosti je lažna, ker ne sprejema osnovnega dejstva, da ga ima Bog rad takega, kot je, ne takega, kot si predstavlja, da bi moral biti. Tak svetnik bo nergav in negativističen, ob takem svetniku ne skupnost ne svet ne moreta postati boljša. Edina zasluga, ki si jo tak svetnik lahko pripiše, je ta, da iz svojih bratov in sester naredi mučence.

V tem smislu razumem prej citirane cerkvene dokumente, da redovniki oznanjamo že s tem, da smo. Ko namreč najdem svoj biser ali zaklad, potem je odveč in neumno vsako ukvarjanje s tistim, kar sem zaradi njega pustil za seboj. Tisto so smeti v primerjavi z izkušnjo, da me Bog ljubi, pravi apostol Pavel. Naše oznanilo tudi ni v tem, čemu se človek mora odpovedati ali kaj mu še manjka, da bi bil popoln. Oznanilo je lahko samo pozitivno: Kaj imam in kaj upam, da bom z Božjo milostjo dosegel. V tem vidim enega od ključnih prispevkov, ki jih redovniki lahko damo Cerkvi in sovrstnikom dobre volje: da prižgemo svoje svetilke ob Kristusovem plamenu in da smo, svetimo. Tisti, ki delajo dobro, bodo prišli k luči, da se razodenejo njihova dobra dela. Drugi bodo morda šli mimo ali celo nasprotovali – pa kaj?! Luči in veselja ne bodo mogli ugasniti, saj je Kristusovo.

Kakšen sem torej v odnosu do bratov, sester, ljudi okrog sebe? Znam videti njihove dobre plati, njihove zmage in njihova prizadevanja in jih pohvaliti, jih opogumiti? Ali morda gledam predvsem na to, kar jim manjka? Sicer pa tu ne gre samo za odnos do drugih, ker velja Jezusova ugotovitev, da je ljubezen do sebe tesno povezana z ljubeznijo do bližnjega. Kakšen sem torej do sebe? Se znam veseliti nad tem, kar mi je dano in kar sem dosegel? Ali pa se ukvarjam predvsem s tistim, kar mislim, da mi manjka? Pogosto je pač tako, da je človek do drugih takšen, kot je do sebe.

Ameriška kultura je prijazna, nasmejana kultura. Soseda mi je pripovedovala o počitnicah na morju, ko je triletni sinko k njim privlekel dve sedemnajstletnici. Začudeni mami je pojasnil, da hoče, da ti dve teti ostaneta z njimi, ker sta prijazni in dobri. Ko je bil na dvorišču, sta se mu nasmehnili in ga prijazno ogovorili. Drugi ljudje ga niti opazili niso ali so šli mrko mimo njega. Tudi tu je otrok modrejši od nas odraslih. Nasmeh je tako močna govorica! Na človeka, ki se iskreno nasmehne, sploh ne moreš biti jezen! Ta nasmeh je v ameriški kulturi vedno navzoč. Otroci se že v plenicah navajajo na to, da pokažejo zobe, ko vidijo fotografski aparat ali kamero. Natakar se vam približa z nasmehom na obrazu. Že res, da od vas pričakuje dobro napitnino. Pa naj, bi rekel apostol Pavel, tudi če to dela iz preračunljivosti, vendarle v naš svet prinaša nekaj pozitivnega, dobrega. Kosilo bo bolj teknilo, če bo postreženo z nasmehom na obrazu. Če že moram plačati in če mora natakar delati – ali ni bolje, da sva ob tem dobre volje? Nekaj te osnovne prijaznosti se bo prijelo tudi drugih ljudi in svet bo lepši, boljši. Kakšni smo mi v odnosu drug do drugega in do ljudi? Opazimo drugega? Se mu, se ji nasmehnemo?

Pozitivna naravnanost, prijaznost, srečen konec: kaj je bolj evangeljsko, kot to? Hollywood, potrošniška kultura in človeška modrost na splošno ponujajo svoj načrt, kako pridemo do tega. Jezus nudi drugačnega. Še več: Jezus sam je tisti drugačen načrt, drugačna pot. Redovniki, kot nas spominja papež Janez Pavel II., po evangeljskih svetih delimo s Kristusom njegovo izkustvo devištva, uboštva in pokorščine. Naša poklicanost je v tem, da ljudem nazorno pokažemo, da taka pot dejansko pripelje k cilju. Z besedami koncila: »Redovniški stan ... bolje razodeva nebeške dobrine, že na tem svetu prisotne; bolje tudi pričuje za novo in večno življenje ... obenem vsem ljudem razkriva vse presegajočo veličino in privlačnost Kristusa Kralja ter neskončno moč Svetega Duha, ki čudovito deluje v Cerkvi« (Drugi vatikanski cerkveni zbor, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen Gentium) 44).

Če Hollywood v nas vceplja podobe drugačne poti, poti prvega Adama in Eve – tiste, ki na telo gleda kot na vir užitka, na avtonomijo kot upor Bogu in služenju, na stvarstvo pa kot na sredstvo za obvladovanje drugih – potem smo mi podobe novega Adame in Eve, ki svobodo najdevamo v pokorščini, bogastvo v uboštvu in rodovitnost v devištvu. Resda ne pridemo v vsako hišo, tako kot filmi in nadaljevanke. Zato pa so podobe, ki izhajajo iz našega načina življenja in dela, iz naših medsebojnih odnosov v skupnosti in iz našega odnosa do drugih ljudi toliko bolj trdne in prepričljive, ker so izdelane iz opek in betona, iz mesa in krvi. Več, ko je okrog nas prvih podob, večja je potreba po drugih.

V nadaljevanju se želim ustaviti ob dveh konkretnih pobudah, kako redovniki lahko obogatimo Slovenijo. Pred letom dni sem od p. Damjana Ristića prevzel angleško mašo. Namenjena je predvsem tistim, ki so med nami kot popotniki, najsi pridejo za nekaj dni, mesecev ali let. To so turisti, predvsem pa študenti, delavci in diplomati. Sprva sem se upiral, ker si nisem želel nakopati dodatne obveznosti. Potem pa sem vzljubil to majhno mednarodno skupnost, ki je v Ljubljani iskala prostor, kjer bodo kot kristjani lahko prišli skupaj, molili in skupaj rasli kot Kristusovi učenci.

Ob tej izkušnji sem premišljeval o slovenskem modelu katolištva, ki je – priznajmo – precej etnocentričen in zaprt. Klasična slovenska župnija težko vključi že nekoga, ki se je pred desetimi leti priženil v njihovo vas, kaj šele, da bi z odprtimi rokami sprejela človeka z druge celine. Redovniki zaradi naše globalne izkušnje bratstva in sestrinstva, ki ni omejena na lastno družino, vas, škofijo ali narodnost, lažje opazimo tujca, pristopimo k njemu in ga povabimo medse. To frančiškani v Ljubljani že dolgo časa delajo, to v zadnjih letih delamo tudi jezuiti. Gre za novo obliko misijonskega dela, ki ne zahteva več potovanja v daljne dežele, ampak se dogaja na našem domačem dvorišču. To delo tudi ni namenjeno samo tujcem, ampak zahteva od nas občutljivost za vedno večje število tistih sonarodnjakov, ki niso del naših tradicionalnih cerkvenih občestev. Poleg utrjevanja v veri obstoječih vernikov postaja vedno bolj pomembno, da znamo biti odprti za ljudi dobre volje in jih nagovoriti s svojim, pardon, Kristusovim sporočilom.

Visoko šolstvo in univerza

Cerkveni dokumenti na številnih mestih poudarjajo vlogo redovnikov v izobraževanju. Tu ne gre le za verski pouk, ampak tudi splošno izobraževanje na vseh ravneh, od osnovnega do univerzitetnega. V Sloveniji so redovniki in redovnice opravljali to vlogo podobno kot v drugih evropskih deželah vse do druge svetovne vojne, ko so jim to onemogočili najprej okupatorji, potem pa komunistična oblast. Zametki sekundarnega in poklicnega šolstva so se ohranili v Vipavi in v Želimljem ter v omejenem smislu na avstrijskem Koroškem in v Repnjah. Po letu 1991 so škofije ustanovile več gimnazij, salezijanci so razširili šolo v Želimljem, uršulinke in ljubljanska nadškofija osnovni šoli v Ljubljani. Lansko leto je začela delovati prva fakulteta v okviru Katoliškega inštituta, ki ga je ustanovila Slovenska škofovska konferenca.

Osebno sem prepričan, da bi Slovenija veliko pridobila s spodobno zasebno univerzo. Res je, da imamo celo vrsto zasebnih visokošolskih zavodov – visokih šol in fakultet. Njihova ključna pomanjkljivost je v tem, da zaradi majhnosti in razdrobljenosti ne morejo biti protiutež velikim državnim ustanovam. Poleg tega so jih ustanovili posamezniki ali gospodarske organizacije, ki od njih praviloma pričakujejo določene koristi zase. Izobraževanje pa je v prvi vrsti služenje, šele potem služba in posel. Ravno v tej točki smo redovniki, ki izobraževanje prepoznamo kot svoje poslanstvo, v prednosti, saj svoje motive ves čas prečiščujemo v luči evangelija in karizme naših ustanoviteljev.

Znanje je moč, zato je univerza, ki ima v precejšnji meri monopol nad znanjem, tudi orodje moči. Ta moč je lahko gospodarske narave, predvsem pa se kaže v obliki vpliva na kulturo in politiko. Kristjani nismo imuni pred skušnjavo moči in ošabnosti. Vendar tisti, ki hrepenimo po priličenju Kristusu (Vita Consecrata), v moči krstne milosti in milosti zaobljub nenehno razpoznavamo trojno skušnjavo, s katero nas želi prevarati hudič v puščavi, in prečiščujemo svoje namene in dejanja. V zaupanju, da bomo ostali zvesti poslanstvu služenja in bomo zavrgli bogastvo in napuh, nas nedavni cerkveni dokumenti pozivajo, naj vztrajamo v napornem apostolatu izobraževanja in vzgoje.

Cerkev je vselej jasno vedela, da je vzgoja bistvena prvina njenega poslanstva. Njen notranji Učitelj je Sveti Duh, ki prodira v najbolj nedostopne globine srca slehernega človeka in pozna skrita gibanja zgodovine. Vso Cerkev poživlja Sveti Duh in z njim tudi ona opravlja svoje vzgojno delovanje. Znotraj Cerkve pa dobijo svojsko vlogo na tem področju posvečene osebe, ki so poklicane, da na vzgojno področje vnesejo korenito pričevanje za dobrine Kraljestva, ki so ponujene vsakemu človeku, ko pričakuje dokončno srečanje z Gospodarjem zgodovine. Zaradi njihove posebne posvetitve, zaradi svojskega izkustva darov Svetega Duha, zaradi vztrajnega poslušanja Božje besede in razločevanja, zaradi bogate dediščine vzgojnih izročil, ki so se v lastni ustanovi nabrala s časom, in zaradi poglobljenega poznavanja duhovne resnice so posvečene osebe sposobne razvijati posebej učinkovito vzgojno dejavnost, ko dajejo svojski prispevek k pobudam drugih vzgojiteljev in vzgojiteljic...

Zgodovina Cerkve od starega veka do danes je bogata z občudovanja vrednimi zgledi posvečenih, ki so težili in težijo k svetosti s pedagoško zavzetostjo in obenem ponujajo svetost kot vzgojni cilj. Dejansko so mnogi med njimi dosegli polnost ljubezni z vzgajanjem. To je eden najdragocenejših darov, ki ga posvečene osebe morejo ponuditi mladini tudi danes, da se jim namreč posvetijo in jim služijo z vzgojo, polno ljubezni, v skladu z modro opombo sv. Janeza Boska: »Ni dovolj, da mlade samo ljubimo; tudi vedeti morajo, da jih ljubimo.« (Vita Consecrata 96)

Slovenski prevod uporablja besedo vzgoja za angleško education ali italijansko educazione, pri katerih je poudarek tudi na izobraževanju. Ko torej slovenski cerkveni dokumenti govorijo o vzgoji, je nevarnost, da bi to razumeli preveč ozko kot v prvi vrsti vzgojo moralnega karakterja. Seveda se vzgoje karakterja ne da ločiti od izobraževanja. Mislim, da papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici opozarja ravno na to nevarnost ločitve med razumom in vero ali razumom in čustvi. Vzgoja in izobraževanje, moralni karakter in intelektualna rast sta neločljivo povezana. To med drugim pomeni, da redovniki nismo poklicani samo k vzgoji karakterja (to vsekakor), ampak tudi k intelektualnemu delu, k izobraževanju v tistem ožjem smislu. Poklicani smo k vzgoji karakterja skozi izobraževanje.

Po devetih letih študija in dela na ameriških univerzah sem bil takoj po prihodu v Slovenijo povabljen, da sodelujem pri vzpostavljanju Katoliškega inštituta. Moje stališče je bilo takrat enako kot je danes: da smo redovniki po naravi stvari zelo kompatibilni z visokošolskim, terciarnim izobraževanjem. Zakaj tako mislim? Univerze, podobno kot pravi novinarski mediji, za svoje delovanje potrebujejo avtonomijo. Poleg tega je pri univerzah način dela kolegialen. Redovniki smo po svojem notranjem ustroju kolegialne, bratske in sestrinske združbe, medtem ko so škofije veliko bolj hierarhične, piramidalne. To dvoje, kolegialnost in avtonomija oziroma akademska svoboda, spada k bistvu uspešne univerze. V tem je tudi ključna razlika med univerzo in osnovno ali srednjo šolo.

Če pogledamo na zgodovinski razvoj visokega šolstva, bomo videli, da so bile škofije praviloma vključene v formacijo duhovnikov in drugih sodelavcev. Teološka fakulteta v povezavi s semeniščem ni univerza v sodobnem pomenu besede, ampak je bliže akademiji oziroma specializirani ustanovi za formacijo specifičnih poklicev. Podobne ustanove imajo države in velika podjetja za formacijo diplomatov, visokih uradnikov in managerjev. Na tistih katoliških univerzah v polnem smislu, ki izobražujejo za različne poklice, od inženirjev do učiteljev in umetnikov, pa praviloma najdemo redovnike.

Upam, da tole ne zveni tako, kot da smo redovniki boljši od škofij. Sploh ne gre za to, ampak za to, da so določene dejavnosti v medsebojnem notranjem konfliktu. Podobno, kot je v notranjem konfliktu zdravnik, ki prejema honorarje od tovarne zdravil, ali novinar, ki simpatizira z določeno politično stranko, je v notranjem konfliktu tudi škof v odnosu do univerze. Škofova naloga je, da skrbi za vero in moralo. Zato tudi ima palico. Profesorjevo in znanstvenikovo poslanstvo je, da avtonomno išče resnico in jo širi. Za univerzo je ta avtonomija bistvena in jo je potrebno ohraniti tudi takrat, kadar profesor govori stvari, s katerimi se škof ne strinja. Ukinitev te avtonomije bi pomenila ukinitev univerze. Po drugi strani pa se škof ne more odpovedati svoji dolžnosti, da spodbuja in ščiti vero in moralo. Mislim, da v tem konfliktu najdemo ključni razlog za dejstvo, da praktično ne najdemo uglednih univerz, ki bi jih vodile škofije. Podobno, kot ne najdemo uspešnih splošno informativnih medijev, ki jih vodijo škofije ali politične stranke. Tako, kot se ne mešata olje in voda, tudi nekatere druge vloge v Cerkvi in družbi ne gredo skupaj.

Redovniki, ki nismo del hierarhije, tega konflikta ne doživljamo tako močno, da bi ohromil razvoj univerze. Poleg tega smo se v toku zgodovine marsikaj naučili, tudi na napakah. Zato danes redovniki vodijo veliko večino katoliških univerz. Ko govorimo o katoliški visoki šoli ali univerzi v Sloveniji, je potrebno dodati še en pragmatičen vidik, ki sem ga omenjal že prej, ko sem govoril o pastoralni skrbi za tujce: redovniki imamo zveze. Frančiškani in uršulinke in jezuiti in salezijanci smo del svetovne družine, zato je pretok znanja, izkušenj, ljudi in tudi sredstev veliko lažji kot med škofijami, ki so po svoji naravi omejene na specifično ozemlje.

Sodobna univerza je velika in kompleksna ustanova. Njenih kadrovskih potreb ne redovniki ne duhovniki ne morejo zadovoljiti. Tudi ni teološkega razloga, da bi bili pedagoški, raziskovalni in administrativni delavci vsi duhovniki ali redovniki. V Sloveniji ne manjka kompetentnih laikov, ki so se pripravljeni angažirati pri tem poslanstvu. Žal pa je katoliška civilna družba v Sloveniji še vedno tako šibka in nerazvita, da laiki sami tega ne morejo začeti. V tem trenutku edino cerkvene inštitucije lahko nudijo tisto oporo mlademu drevesu, ki mu bo omogočilo, da bo preživelo in se razvijalo. Tudi tu pride do izraza določena prednost redovnikov in redovnic, ker v odnosu do laikov nimamo tiste vodstvene vloge, kot jo po definiciji ima klerik, duhovnik ali škof. To lahko bistveno olajša sodelovanje pri skupnih projektih.

Iz omenjenih razlogov sem torej prepričan, da imamo redovniki in redovnice v svoji karizmi nekatere ključne elemente, ki so potrebni za uspeh visoke šole ali univerze. Tak projekt bi za Slovenijo pomenil podobno pridobitev, kot je bil ljubljanski jezuitski kolegij pred stoletji ali škofijska gimnazija v prvi polovici prejšnjega stoletja. Majhna zasebna univerza bi omogočila tisti pristni duhovni pluralizem, ki ga spričo monopola državnih univerz razumljivo pogrešamo. Profesorji in raziskovalci bi imeli možnost izbire, nekateri pa bi samo na taki univerzi lahko dobili delo, ker jih ideološko homogene državne univerze zavračajo. Možnost izbire bi dobili tudi študentje. Predvsem pa bi v vseh sferah življenja prišlo do kresanja različnih pogledov na pomembna vprašanja in do resničnega napredka, ki ga omogoči šele tovrstno strokovno tekmovanje. Kjer namreč obstaja le en odgovor na zastavljeno vprašanje, tam praviloma ni napredka.

Skratka, upam in želim, da bi tudi redovniki in redovnice visoko šolstvo vzeli za svoje in prispevali eno opeko ali dve. Želim si, da bi resno vzeli pozive papeža Benedikta XVI., ki globoko verjame v potrebnost in moč temeljitega študija in intelektualnega dela. Čeprav ni prvenstvena naloga redovnikov, da Božje kraljestvo gradijo s pedagoškim in raziskovalnim delom, ampak je to praviloma poslanstvo laikov, pa v današnjih razmerah laiki verjetno potrebujejo začetno podporo in sodelovanje z naše strani.

Nagovor mariborskega nadškofa Marjana Turnška pri maši v stolnici

Druženje je kristjanom lastno, saj nas Gospod sam spodbuja k temu, ko zagotavlja, da bo On sam na poseben način med nami, ko se bomo zbrali v njegovem imenu. In danes se to zanesljivo dogaja. Skupaj smo prišli, da drug drugega na začetku pastoralnega leta po pavlovsko spodbudimo in utrdimo v poklicanosti in karizmi: »Živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru« (Ef 4,1–4).

Ker smo zbrani na praznik apostola in evangelista Mateja, nas nagovarja tudi njegov lik in nas vabi k zahvaljevanju za našo poklicanost. Dogodek njegovega poklica iz današnjega evangelija se je zgodil neposredno po ozdravitvi hromega. Kar je bil nedvomno velik čudež. A še večji čudež je, da je grešnik poklican, naj hodi za Jezusom. Jezus je mitničarja najprej »zagledal« (Mt 9,9). Matej kot evangelist izpostavi izkušnjo tega očarljivega pogleda, tako pogosto omenjenega v evangelijih. Zavejmo se, od kod ta očarljivost, ki je očarala tudi nas: Jezus je druga Božja oseba, ki gleda s človeškimi očmi! Oko Boga se tako rekoč zazre v grešnika, ki živi v duhovni smrti; v moža, ki sedi pri mizi in šteje denar; osredotočen na svoje bogastvo. To je ena hujših hromosti, ki je tudi danes ni malo, in je daleč težja od telesne.

Jezus ga je pogledal in mu rekel. Grešniku je namenil besedo in pogled, približal se mu je in ga sprejel z ljubeznijo in z razumom, z glavo in srcem. Beseda in pogled sta dva stvariteljska elementa, saj Prva Mojzesova knjiga opisuje, da je Stvarnik pri ustvarjanju rekel in videl. Tako zaslutimo, da se ob poklicu dogaja novo stvarjenje: iz grešnika nastaja novi človek – učenec.

Temu odrešenjskemu stvariteljskemu aktu sledi povabilo: »Hodi za menoj« (Mt 9,9). Hoja za Jezusom, kar pomeni posnemanje Jezusovega življenja, je pravzaprav smisel človekovega zemeljskega življenja. Vse drugo je stranpot. Matej sledi pozivu: »In vstal je ter šel za njim.« Evangelist sam je uporabil besedo »vstal«, s katero označuje kasneje tudi Jezusovo vstajenje. Matej je točno vedel, kaj je slišal in kaj doživel. Ko grešnik zapusti grešno pot, ker se ga je Bog usmilil, je to že resnični odsev vstajenja. Torej pomeni odgovoriti na Jezusov klic že začetek prehoda iz smrti v vstajenje.

Takšen vstajenjski dogodek je treba praznovati. Zato Matej povabi Kristusa domov in tam obeduje z grešniki. Prav to mu očitajo navidezno pravični, kajti v Stari zavezi je postava razkrinkavala greh in kaznovala grešnika. Gospod pa odpušča greh in sprejema grešnika. Bog grešnika ljubi, saj le-ta potrebuje njegovo ljubezen še bolj kot drugi; pa tudi spreobrnjeni grešnik, ki mu je Gospod odpustil greh, bolj ljubi Gospoda kot pravični.

Druščina pri mizi z Jezusom je podoba Cerkve. Pri mizi so z Jezusom grešniki. Cerkve ne sestavljajo čisti, ampak sprejeti grešniki, ki jim je odpuščeno in zato tudi oni odpuščajo. Jezusa ni sram biti z nami, ki smo grešniki, celo imenuje se naš brat. On sovraži greh, a nežno ljubi grešnika. Nam pa se večkrat zgodi obratno, da smo ostri do grešnikov, bratov in sester, ker smo mehki do zla v sebi, ki ga imamo kdaj celo za dobro. Na hitro preverimo: za koga več molimo, za tiste, ki so lačni, ali za tiste, ki lakoto povzročajo? In vendar Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mt 9,12). Jezus se primerja z zdravnikom in daje prednost tistemu, ki je huje bolan. Njegova zastonjska ljubezen je za nas edino zdravilo. Farizeji v odlomku, kot starejši sin v znani priliki, tega ne razumejo in zato obsojajo.

Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je ta Matejeva zgodba, zgodba našega poklica in našega odgovora. Izbrali ste redovništvo, drage redovnice in redovniki, ki se navkljub mavrici različnih karizem skupno osredinja okoli treh zaobljub. Ko jih javno izpovedujete in živite, pričujete sredi sveta o najbolj temeljnih stvareh: s pokorščino predstojnikom oznanjate, da imate popolno zaupanje v Božjo previdnost; z zaobljubo čistosti poudarjate pomembnost ohranjevanja čistosti srca sredi pokvarjenega sveta; in z uboštvom sporočate svetu, da je vredno bolj spoštovati Božjo milost kot katero koli drugo dobrino tega sveta.

Meniško in redovno življenje je od prvih časih Cerkve veljalo za eshatološko radikalizacijo krstnih obljub in v tem smislu je bilo vzor vsem, kot nekakšna orientacijska točka za vse krščene. V tem smislu lahko iščemo mesto in vlogo redovnikov tudi v pravkar začetem pastoralnem letu socialne pravičnosti v ljubezni. Redovna skupnost že po svoji skupnostni naravi teži za radikalnim uresničevanjem evangeljske pravičnosti in je lahko v tem smislu nekakšen laboratorij družbene pravičnosti v ljubezni sredi zakonitosti tega sveta. Za razliko od krščenih, ki živijo sredi sveta, ste izbrali življenjsko okolje in način, ki naj bi bolj omogočal sledenje evangeliju. S tem pa postaja za celotno Cerkev v vas v malem vidno to, kar je v družbenem smislu skupna naloga krščanske poklicanosti. Vaše skupnosti lahko postajajo v tem pomenu točke, ob katerih bi lahko vsi drugi duhovno razločevali svoje udejstvovanje na družbenem področju in dobili gotovost, da je socialno pravičnost v ljubezni možno živeti. V zgodovini Cerkve so različni samostani ali redovi prav to nalogo zelo pomenljivo opravili in postali prav v Evropi izhodišče mnogih družbenih sprememb, ki so temeljile na razodetju, da je stvarstvo dar vsemu človeštvu in zato tudi osebna lastnina ohranja svoj pomen samo, če jo razumemo kot dar, ki mora postati dar za druge. Pri tem seveda nismo naivni, da bi mislili, da je redovno življenje že nebeško, saj je v njem še bolj kot v svetu izpostavljeno dejstvo, da je življenje na zemlji trajen duhovni boj. Zato je bistveni pomen redovnega življenja, ne skupno življenje brez težav, ki tako ni mogoče, ampak veselje v izkušnji, da jih je mogoče zmagovati. Ali ni prav to odgovor na splošno razširjeno vseenost ob prepričanju, da ni mogoče v družbi nič spremeniti?

V tem duhu se mi zdi zelo pomembno znati ločiti med redovnim življenjem in mnogimi služenji in službami, ki jih redovniki in redovnice uresničujete: vzgoja, oskrbovanje bolnikov, učenje v šolah … Množenje teh služb ni prineslo poboženja sveta, ampak prej posvetenje (sekularizacijo) redovnega življenja. Res je, da se redovno življenje konkretno uresničuje v neki službi, a pozornost naj ne bi bila osredotočena na službo kot takšno, ampak na uresničenje redovniškega življenja v njej. Konkretno to pomeni, da redovnica oz. redovnik svoji službi ne daje zgolj njenega občečloveškega značaja služenja, ampak značaj dejanja vere v odnosu do Gospoda in njegovega telesa, torej do človeškosti, ki jo je sprejel nase. In prav to je izziv za vsakega kristjana, ki se lahko ob vašem vzgledu vedno korigira. V tem smislu ste in lahko postanete vedno bolj resnični korektiv družbi, sredi katere živite; in referenčna točka znotraj Cerkve; pravzaprav živeti družbeni nauk Cerkve v malem.

Dragi bratje in sestre, vsakemu izmed nas je bila dana milost po meri Kristusovega daru. On je dal, da so eni apostoli, drugi preroki, spet drugi redovniki in redovnice …, da se tako sveti usposobimo za delo službe in se zida Kristusovo telo, dokler vsi ne dospemo do edinosti vere, do mere polne Kristusove starosti (prim. Ef 4,11–13).