Naše narodne noše, brezjansko bandero in slovenske zastave v westminstrski stolnici 25. junija 2011
Odmeva zahvalna in sprava sveta maša
| 13.08.2011, 20:10 Matjaž Merljak
V poletnih mesecih se med nami, slovenskimi rojaki v Združenem kraljestvu, na pastoralnem področju ne dogaja prav veliko. Imeli pa smo velik dogodek 25. junija 2011, ob zahvalni in spravni sv. maši v westminstrski katedrali. Maše se je udeležilo veliko slovenskih rojakov in njihovih angleških prijateljev ter prijateljev Slovenije. Ta dokaj veličasten dogodek še vedno odmeva med nami na Otoku.
Sveto mašo je daroval westminstrski nadškof msgr. Vincent Nichols ob somaševanju ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Antona Jamnika kot predstavnika Slovenske škofovske konference, monsinjorja Janeza Puclja, župnika Stanislava Cikaneka in drugih duhovnikov, med katerimi je bil tudi tajnik apostolskega nuncija v Veliki Britaniji. Med gosti je bil tudi slovenski veleposlanik v Veliki Britaniji Iztok Jarc s soprogo Heleno (v slovenščini je prebrala berilo), predstavnik apostolskega nuncija v Veliki Britaniji in nekateri člani diplomatskega zbora, akreditiranega v Veliki Britaniji. Pozdrave udeležencem slovesnosti so med drugimi poslali britanski prestolonaslednik, valižanski princ Charles, nekdanji westminstrski nadškof, kardinal Cormac Murphy O'Connor, nekdanji canterburyski nadškof Lord Carey in nadškof iz Southwarka Peter Smith.
Daritev je potekala v materni cerkvi katoliške skupnosti v Angliji in Walesu, v westminstrski stolnici, slovesnost pa so pripravili Britansko-slovensko društvo, ki mu predseduje Keith Miles, Center za raziskavo pokomunističnih ekonomij prof. dr. Ljuba Sirca in Slovenska katoliška misija v Londonu.
Bogoslužje je želelo izzveneti predvsem kot molitev za Cerkev na Slovenskem. Nadškof Nichols je v nagovoru pokazal tudi na trpljenje in mučeništvo slovenske krajevne Cerkve zlasti po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stotine duhovnikov obsojenih na zaporne kazni, ko so bili v valu revolucionarnega nasilja številni ubiti, mnogi pa prisiljeni v begunstvo; ko je bilo cerkveno premoženje nacionalizirano, verski pouk izgnan iz šol, cerkveno šolstvo pa ukinjeno. Dejal je, da se so po ustanovitvi Republike Slovenije odprle nove možnosti. Ob sklepu se je ozrl tudi na začetke slovenske države, ki je pred 20. leti uradno razglasila svojo samostojnost: „Naj Bog blagoslovi Slovenijo, njene ljudi, njihovo vero in še posebej katoliško Cerkev na Slovenskem. Naj na današnji dan še posebej odmeva starodavni poziv preroka Ezekiela: Vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog,« je svoj nagovor sklenil nadškof Nichols.
Škof Jamnik je mašo v zahvalo za slovensko samostojnost označil kot pomemben korak v nadaljevanju procesa sprave med Veliko Britanijo in Slovenijo, ki je najbolj prišel do izraza ob lanski zadostilni maši v Great Missendenu, pri kateri so se spomnili tragedije slovenskih domobrancev in civilistov, ki so jih britanske zasedbene oblasti s prevaro izročile jugoslovanskim revolucionarjem in tako večinoma v smrt, ter v pobudi za ustanovitev skupne britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki naj bi raziskala še vedno ne scela razkrito ozadje tega dogodka. Ob tem velja spomniti, da je pobudo za ustanovitev mešane zgodovinske komisije podpisalo okoli 1.600 ljudi. Njihovi podpisi so bili izročeni britanski vladi, podobno dejanje pa v Sloveniji še ni bilo omogočeno. (iz poročila novinarja Družine, Bogomirja Štefaniča)
Ivan Dežman je odšel v večnost.
Londonski rojak Ivan Dežman je v starosti 89 let odšel v večnost 14. julija 2011. Od njega smo se poslovili 25. julija 2011 s sveto mašo v župnijski cerkvi »Our Lady of Lourdes« (Lurške Matere Božje) v londonski četrti Acton, kjer je pokojni živel že od leta 1964. Po sv. maši smo se od njega poslovili še na zahodno- lodonskem pokopališču Gunnersbury, kjer smo mu ob grobu zapeli priljubljeno cerkveno-ljudsko pesem s pomenljivo kitico: »Kadar pa morali bomo umreti…«
Pokojni Ivan je bil rojen 11. decembra 1921 v Ljubljani (na Ježici). Kot mlad fant, ki je bil kmalu po vojni (1945) poklican na služenje »titovske« vojske, se je hotel izogniti dolgemu vojaškemu roku in je pobegnil čez mejo. Pot begunca ga je najprej privedla na Škotsko. Od tam je emigriral v Kanado, kjer si je za vrsto let dobil zaposlitev.
Po poroki s Pavlo Slovša (28. marca 1964 v Ljubljani) sta se za stalno naselila v Angliji, v samem Londonu. V četrti Acton sta kupila hišo in si ustanovila družino. Rodila sta se jima Janika in nekoliko mlajši Bojan. Že kmalu pa je moral zaradi bolezni žene Pavle prevzeti skrb in popolno odgovornost tako za bolno ženo kot tudi za otroka – vso svojo družino. Skoraj ves čas je bil družini ne samo oče ampak tudi mati! Ivan torej zapušča svojo bolno ženo Pavlo, hčerko in sina ter vnuka in vnukinji.
Vse življenje je bil pošten, delaven, iznajdljiv in skromen človek. Po poklicu je bil tapetnik in je bil pravi mojster pri svojem delu. V začetku svojega bivanja v Londonu je bil zaposlen pri znanem podjetju Lucas, ki je izdelovalo dele za različne modele avtomobilov. Kasneje pa je dobil delo, kjer je lahko opravljal svoj poklic tapetnika.
Najbolj pa se ga bodo, posebno londonski Slovenci, spominjali po peki odličnih - zelo okusnih potic. Pekel jih je za slovenske prireditve, za britansko-slovensko društvo, za slovensko veleposlaništvo in dostikrat je kakšno še posebej okusno in svežo prinesel tudi v »Naš dom«, kjer se je redno udeleževal mesečne slovenske sv. maše v naši slovenski kapeli. Za vse to mu bomo vedno hvaležni in ga bomo pogrešali.
Za vso svojo veliko dobroto in zvestobo do bolne žene »Pavlce«, za predanost družini pa za dobroto in ljubezen do vsega kar je slovenskega, posebno do slovenskih rojakov ter ne nazadnje za njegovo zvestobo Cerkvi, naj ga dobri Bog v nebesih nagradi in ga sprejme med svoje izvoljene.