Naš gost: s. Marija Pavlišič, misijonarka na Madagaskarju

23. 07. 2011, 20:20 Matjaž Merljak

Krištofova nedelja je dan, ko smo na poseben način povezani z misijonarji. Veliko Slovenk in Slovencev deluje na Madagaskarju. Usmiljenka, sestra Marija Pavlišič, je na 'Rdečem otoku' že več kot 42 let, a se rada vrača tja. Pravi, da je tam doma.

S. Marija prihaja iz Bele Krajine. Družina je bila številna: pet bratov in pet sester je bilo. Bili so verni, vsak večer so molili rožni venec. Najstarejša sestra je bila tudi medicinska sestra in usmiljenka. Prvo službeno mesto naše sogovornice je bilo v Središču ob Dravi, nato v Mariboru, delala je tudi s s. Mirjam Praprotnik, kjer se je veliko naučila in upala narediti.

Želela si je delati kot služkinja v bolnici. Obiskovala je bolničarsko šolo. Na redovni poklic ni mislila. Ko ga je začutila, je začela molit, da bi ji dal Bog spoznati, da ga nima. Ko je delovala na Kosovu, v Peči, je mislila, da je to tisti misijon, kamor jo Bog kliče. Obiskovala je tudi medicinsko šolo, a je morala Peč zapustiti. Prišlo je namreč pismo generalne matere, v katerem je prosila, naj gredo sestre v misijone 'ad gentes' - k poganom. Iz njihove hiše so v misijone poslali prav njo.

Na malgaška tla prvič stopila 13. februarja leta 1969, prej je bila pet mesecev v Parizu, kjer se je učila francoščino. Do avgusta se je učila malgaščino in domače običaje. Z njo sta bili še s. Terezija Pavlič, ki je še zdaj na 'Rdečem otoku' in s. Justina Rojc, ki je po treh letih zaradi zdravstvenih težav odšla. S. Marija je dve leti delala pri sestri Marjeti Mrhar, ki je zelo znana in spoštovana na Madagaskarju.

Večinoma je delovala v farafanganski škofiji, 15 let je bila v Fort-dauphinu, zdaj Tolanaru. V Ambotabuju, kjer je zdaj, je kirurška bolnišnica. Včasih se je imenovala bolnišnica za gobavce. Gobavosti je še veliko, a ker oblast tega noče javno priznati, se je bolnišnica morala preimenovati. Samo lani je bilo 59 novih primerov gobavosti. Število se zmanjšuje in niso več taki primeri, kot so bili včasih. Tudi sicer se gobavosti ljudje več ne bojijo, je bolezen kot ena drugih. Kot je še povedala s. Marija Pavlišič, imajo usmiljenke v tem kraju bolnišnico za gobavce od leta 1902, a nikoli ni nobena zbolela za to boleznijo, pa je bilo včasih v njej od 800 do 900 bolnikov. Upoštevale so higienske predpise.

Zdaj zdravijo vse bolnike. Veliko je tuberkuloznih, kajti tudi to je znak revščine. Zaposlena imajo dva splošna bolnika, kirurg pride iz državne bolnice enkrat na teden. Poleg nje deluje še ena sestra usmiljenka. Poleg bolnice imajo še vrtec, osnovno šolo, gospodarsko šolo, internat in šolsko kuhinjo. Zaposlenih je 44 ljudi, ki dobivajo redno mesečno plačo, drugi pa dobijo po dogovoru.

Šolo obiskuje nekaj čez 300 otrok, v internatu jih je 20, v gospodarski šoli 52 otrok, v vrtcu okoli 80. „Veselja je veliko. Malgaši so revni, preprosti, gostoljubni in zelo veseli. So zadovoljni s tem, kar imajo in ne iščejo drugega. V Sloveniji ne čutim tega veselja in tudi ne vidim veliko otrok. Malgaši pa so veseli so, da lahko živijo in si med seboj tudi radi pomagajo,“ je povedala v oddaji Naš gost, ki je bila na sporedu na predvečer Krištofove nedelje 2011. Kot je še dejala, se revščina zmanjšuje. Dotaknila se je tudi očitka, da so Malgaši leni: če bi delali, bi bilo drugače. Po njenem ni tako enostavno. Spregovorila je tudi o tem, kako Malgaši dojemajo Boga.

Na Madagaskarju je na 36-ih postojankah 225 sester usmiljenk, od teh je 20 misijonark tujk, ostale so domačinke. Imajo pet semeniških sester, deset se jih še pripravlja. Število domačink uspešno raste, predstojniki se trudijo, da jim dajo ustrezno izobrazbo. Prav glede izobrazbe pravi, da bi sama še enkrat izbrala misijonsko pot, a bi se bolj pripravila, saj ko prideš v misijone, ljudje mislijo, da vse znaš, tudi tistega, kar ne znaš.

Dvakrat je prosila za avto in ga tudi dobila. Avto je prišel, a ona je bila premeščena. A ni prosila avto za sebe, za hišo, kjer je bila. Zdaj avta ne potrebuje, kjer ga dobi od mednarodne organizacije, ki skrbi za gobavce. „Brez avta misijonar ne more nič narediti, še posebej na Madagaskarju, kjer so ceste zelo slabe“, je povedala v oddaji Naš gost.