Zbrane je nagovoril veleposlanik Tomaž Kunstelj
Slovenski dan v Montrealu
Matjaž Merljak
Slovenska skupnost, ki jo združuje župnija sv. Vladimirja v Montrealu, je v nedeljo, 17. julija 2011, obhajala že 45. Slovenski dan. Eden od poudarkov je bila 20. obletnica samostojne Slovenije. Na ta pomemben dogodek so opozorili: duhovnika v pridigah in govorci v govorih.
Priprave na praznovanje so se začele že pred nekaj tedni. Cerkveni pevski zbor in plesne skupine so pridno vadile. Tudi na pristavi so začeli z urejanjem pred dobrim tednom: pokositi je bilo treba travo, počistiti lopo in okolico. Veliko dela pa je ostalo za zadnje dni: nabava pijače in nakupovanja hrane za pripravo kosila. Na napovedi vremenoslovcev se nismo ozirali. Pogum, dobra volja in pripravljenost delati in pomagati je pot k cilju.
Med potjo na pristavo v kraju L'Epiphanie v bližini Montreala mi je župnik Franc Letonja CM povedal nekaj zanimivih podatkov, ki so povezani s praznovanjem Slovenskega dne v Kanadi. Brž ko so nastajale narodnostne župnije za Slovence, že so začeli praznovati posebne dneve, da bi ohranili zavest, da je njihova domovina Slovenija (čeprav takrat še v okviru Jugoslavije). Narodnost, kultura in vera, vse je ljudi povezovalo v eno skupnost. Če tega ne bi bilo, si tudi današnjega praznovanja ne bi mogli zamisliti.
Prvi Slovenski dan je bil v nedeljo 2. julija 1967. Takratni župnik g. Stanko Boljka CM je v župnijski list med drugim zapisal tole: »V Montrealu bo to prvi Slovenski dan, ko se bomo spomnili velike resnice, da nas veliko stvari loči, a eno nas bo vedno družilo: naša domovina. … Nobene stvari na svetu ni, ki bi nam mogla narodnost spremeniti. Človek lahko zataji svojo narodnost, a mu to narodnosti ne spremeni. … Veselimo se tega, da smo Slovenci. … Naš narod je majhen po številu, a je velik po svojih pesmih, velik po srcu, velik po dobroti.«
Kako resnične se besede g. Boljka, sem letos znova doživel. Zbrali smo se na župnijskem letovišču, kjer imajo številne družine skromne vikende. Tudi župnija ima svojo hiško. V središču je napol odprta lopa, ki jo poleti uporabljajo za »cerkev« in za družabna srečanja. Od praznika sv. Rešnjega Telesa in Krvi, ali bolj točno od začetka junija do konca avgusta, je druga nedeljska sv. maša redno v letovišču. Družabnih in prijateljskih srečanj si ne moremo zamisliti brez dobre kuhinje; pridne in požrtvovalne roke zmorejo nasititi preko 300 ljudi. Tudi bazen imajo, kjer se lahko osvežijo otroci s svojimi starši pa tudi drugi.
Praznovanje se že več let začne v soboto popoldne s tekmovanjem v odbojki, sledi sv. maša. Nato se tekmovanje nadaljuje, da bi mogli podeliti še pokale. Kljub vročini so mladi igralci in igralke poleg veščine v igri pokazali tudi zavzetost.
Začetek in središče praznovanja je slovesna sv. maša ob 11. uri. Z domačim župnikom Francem Letonja je somaševal njegov sobrat Jože Zupančič. Domači pevski zbor je za večjo ubranost in boljšo zbranost vseh navzočih že za začetek zapel dve pesmi. Res je zbor maloštevilen in ima samo dva moška glasova. To pomanjkljivost pa pokrije gorečnost in navdušenje vseh članov zbora z organistom vred.
Občudoval sem spretnost kuharic ter mladih in starejših prostovoljcev, da so v tako kratkem času razdelili toliko kosil. Sploh ni bilo čutiti kakšne naglice.
Po kosilu smo se zbrali za kulturni program. Že začetek je bil slovesen. Vsi nastopajoči so se zbrali pri križu in v sprevodu prišli pod lopo.
Z veseljem in ponosom smo prisluhnili slovenski in kanadski himni. Za vse te naše rojake je še vedno prva domovina Slovenija, druga pa Kanada, kjer so si zaslužili kruh za preživetje in si – povečini – spletli topla družinska ognjišča. Zato jim pač ne moremo zameriti, če v vsakdanjih pogovorih uporabljajo/mešajo oba jezika. Včasih zazveni celo simpatično.
Župnik Franc Letonja je izrekel pozdrav in dobrodošlico vsem navzočim. Cerkveni pevski zbor je zapel še nekaj izbranih pesmi. Sledil je topel in domač pozdrav veleposlanika Slovenije Tomaža Kunstlja in govor povabljenega. Vmes so nastopile: plesna skupina Venec ter mlajša in starejša plesna skupina Marjetic. Lepo je videti mladi rod, ki pleše na slovenske viže, čeprav mlajši komaj kaj razumejo. Hvala vam, učiteljice in vzgojiteljice. Hvala tudi muzikantom, ki so spodbujali plesne korake in nas vabili, da s svojim glasom podpremo njihovo pesem. Hvala vsem in vsakemu posebej, ki ste kot prostovoljci z vsemi svojimi sposobnostmi soodgovorno podarjali sami sebe in tako pokazali, kaj pomeni solidarnost in dobrodelnost.
Eden od poudarkov Slovenskega dne je bila 20. obletnica samostojne Slovenije. Na ta pomemben dogodek so opozorili: duhovnika v pridigah in govorci v govorih: »Samostojna Slovenija je nastala po nesebičnem delu in življenju mnogih. Darovali in žrtvovali so svoje sposobnosti in zmožnosti, darovali svoj čas, celo življenje, da je nastalo nekaj novega, nekaj, po čemer so hrepeneli že rodovi pred nami. Pred 20. leti je nastalo to, po čemer so hrepeneli naši predniki in po sodelovanju, dobroti in potrpežljivosti. Bil je tudi rezultat, ne slepih zahtev ali maščevanja za preteklost, ampak bolj kot upanja za boljši jutri. Verni Slovenci doma in po svetu smo k tej obletnici dodali z molitivjo zahvalo Bogu za njegovo previdnost,« je bilo povedano v pridigi.
Naj ponovim misel z začetka tega poročila: »Narodnost, kultura in vera, vse je ljudi povezovalo v eno skupnost.« To jih povezuje še danes. In Bog daj, kot je rekel župnik, da bi se to praznovanje nadaljevalo do prihodnjega leta. Ker ni izrekel letnice, si smemo to dobrohotno željo raztegniti še na mnoga leta. Naj sklenem z mislijo sv. Vincencija Pavelskega, ki je bila v središču okusno in bogato okrašene lope: »Držimo skupaj in Bog bo z nami.« Besede blaženega Antona Martina Slomška: »Kdor svojih prednikov nima v časti, zaradi velikih del, njih vreden naslednik ne more biti,« naj pomagajo, da bodo mladi imeli smisel za dobra dela in bodo solidarni in tako se nam prihodnosti ni bati.
