Rojaki in osamosvojitev: dr. Edi Gobec, ZDA

| 23.06.2011, 07:26 Matjaž Merljak

Tone Ovsenik, poročevalec za Radio Ognjišče iz Clevelanda, se je o prizadevanjih rojakov za osamosvojitev Slovenije in njeno mednarodno priznanje pogovarjal z dr. Edijem Gobcem, zaslužnim profesorjem sociologije in ravnateljem Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča v Clevelandu

Ovsenik: Dr. Edi, kako smo ameriški Slovenci pomagali Sloveniji, da je postala samostojna država?

Gobec: Pomagali smo na najrazličnejše načine in več, kot se zlepa kdo zaveda. V ZDA so po drugi svetovni vojni delovali voditelji slovenskega državnega gibanja s prof. dr. Cirilom Žebotom na čelu. V Chicagu je pod uredništvom Mirka Geratiča že koncem julija 1950 izšla prva številka lista Slovenska država, najmočnejšega glasila slovenske suverenosti, kjer Mirko piše v uvodniku: »Čeprav majhen, ima slovenski narod pravico do narodne samostojnosti. Najpopolnejša oblika narodne samobitnosti pa je lastna država. Slovenski narod mora biti na svoji zemlji svoj gospod!«

Ta misel je tudi med našimi rojaki dozorela ob izvolitvi prve vlade v aprilu 1990, ko so se demokratične stranke združene v Demos uspešno uprle komunistom, ki so leta 1945 z manj kot enim odstotkom v partijo včlanjenega slovenskega prebivalstva s prevarami, lažmi, terorjem in kritjem sovjetske armade zavladali Sloveniji in obdržali oblast nad Slovenci tudi še pod zadnjim rdečim vodjo, ki se je zelo zavzemal za marksistično ideološko čistost, Milanom Kučanom, ko je Liga komunistov še vedno štela manj kot 7% prebivalstva, pa obvladala vso politiko, vzgojo, večino financ in medijev.

Slovenski ameriški svet, ustanovljen v januarju 1990, pod vodstvom dr. Mateja Roesmanna, je prvi iz ZDA priskočil na pomoč Demosu, ki je bil ob volitvah skoraj brez sredstev in mu poslal $ 87,000 dolarjev. Zahvalit se je prišel predsednik prve svobodno izvoljene vlade Lojze Peterle, ki je na slavju dne 8. julija 1990 imel na Slovenski Pristavi navdušujoč govor. Svet je še nadalje moralno in finančno podpiral demokratično Slovenijo in ji je, kot poroča blagajnik Stane Kuhar, v naslednjih letih poslal nad četrt milijona dolarjev, istočasno pa je s spomenicami in pismi prepričeval ameriško vlado, naj prizna neodvisno Slovenijo. Zelo pomembno vlogo je odigral tudi prvi uradni zastopnik demokratične Slovenije, koroški Slovenec dr. Peter Millonig, nele pri ameriških oblasteh, ampak tudi z objavami v ameriških listih in z nastopom na televiziji, kjer je s tehtnimi razlogi elegantno premagal ameriškega diplomata Lawrence Eagelburgerja, ki je branil nedeljivost stare Jugoslavije.

Ovsenik: Slovensko državno gibanje in Slovenski ameriški svet sta torej v Ameriki prva orala ledino slovenske samostojnosti. Kdo se je delu za samostojnost še pridružil?

Gobec: Na ta ali oni način na tisoče rojakov. Dne 3. julija 1991 je bil v Clevelandu ustanovljen odbor pod imenom Americans United for Slovenia — Združenje Američanov za Slovenijo, pod vodstvom slovenskega clevelandskega politika Edmunda Turka. Kot pove že ime, je odbor pritegnil kar največ slovenskih ameriških ustanov, organizacij in posameznikov in skušal doseči svoj glavni cilj — ameriško priznanje slovenske samostojnosti, čemur se je vlada ZDA dolgo upirala zaradi upravičenega pričakovanja krvavih spopadov v južnem balkanskem kotlu in je razmeroma pozno, šele 9. aprila 1992 priznala samostojno Slovenijo. Vladi in zakonodaji je novi odbor pošiljal pozive za priznanje in razdelil na tisoče dopisnic, ki so jih rojaki od vsepovsod pošiljali v Washington, po zgledu zamorskih protestnikov pa je organiziral tudi dneve telefonskih klicev v Belo hišo. Nazadnje je naročil tudi celostranski oglas, objavljen 17. decembra 1991 v listu The Washington Post. Tudi na zunaj je bil ta odbor najbolj viden, s številnimi objavami in slikami v Ameriški domovini in drugih listih.

Ovsenik: Edi, bi lahko morda še kaj povedal o Tvojem delu za osamosvojitev Slovenije?

Gobec: Z izjemo mojega govora 12. julija 1991 na vseameriški konvenciji Mladih Republikancev v Miamiju, Floridi, kjer sem delegatom in navzočim politikom, diplomatom in novinarjem predložil nekako »platformo« razlogov, zakaj Slovenija zasluži svojo neodvisno državo in se mi je posrečilo prepričati udeležence do stopnje, ko so z dolgim, stoječim aplavzom pozdravljali neodvisno Slovenijo, je bilo moje delo na zunaj najmanj vidno. Tako sem npr. popolnoma neopazno pomagal Svetu in prosil takrat bolnega predsednika dr. Roesmanna za podpis prvega Svetovega poziva za prispevke v pomoč Demosu, dal potem tiskati dvojezične obrazce, jih izročil blagajniku, 500 pa jih je že koncem tedna na romanju v Lemontu izročila v razdelitev moja tašča Albina Osenar.

Tu na mizi vidiš kar debelo spiralno vezano knjigo dokumentacije našega dela: kopije pisem, telegramov in delno peticij, ki sem jih v letih 1990, 1991 in 1992 skupaj z ženko Mileno pripravil. Peticije so rodoljubi širom Amerike podpisovali in pošiljali v Belo hišo in predvsem še svojim senatorjem in kongresnikom. Tu je tudi na stotine kopij mojih pisem ameriškim politikom, pa tudi vladam in ambasadam drugih držav od Švedske in Islandije, kjer sem nekoč en semester poučeval in ki je med prvimi priznala Slovenijo, pa vse do Anglije, Avstralije in celo Japonske — in kopije njihovih odgovorov, iz Bele hiše in od bivšega predsednika Reagana ter senatorjev Edwarda Kennedyja, John Glenna, sedanjega podpredsednika Joe Bidena, Toma Harkina, kongresnika Dennis Eckarta, ki me je tudi prosil za opis običaja karantanskih ustoličenj in še velikega števila drugih.

Radi bi še omenil odlomek iz svojega odgovora g. ministru Žbogarju, ki me je povabil na letošnjo osrednjo počastitev dneva državnosti, z govorom predsednika Danila Turka. Ne morem se udeležiti, rad pa bi skupaj s Tabo, Tone, in z zavednimi slovenskimi ameriškimi rojaki čestital vsem Slovencem in zlasti najbolj zaslužnim, kot takratnemu obrambnemu ministru Janezu Janši, s čigar aretacijo l. 1988 se je po besedah pisatelja Draga Jančarja začela slovenska politična pomlad, in vsem drugim osvoboditeljem, ki so nas skušali rešiti nasilnega komunizma in politične podrejenosti in zagotoviti Sloveniji samostojnost in demokracijo, z istimi zakoni in istimi pravicami za vse in s koncem polstoletnega nasilja, enoumja, zavajanja, medijskih linčev, ponaredkov zgodovine in drugorazrednosti za zaznamovane pokojne in žive skupine Slovencev ... Želimo, da bi Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu proslavljali dvajsetletnico samostojnosti predvsem s prebujanjem in vzponom zdrave narodne zavesti, s spoštovanjem resnice, pravičnosti in poštenja, z obsodbo vseh treh zločinskih totalitarizmov 20. stoletja — fašizma, nacizma in komunizma, s humano pieteto do vseh žrtev vojne in revolucje in z modrim, resnim in složnim delom za lepšo bodočnost vseh Slovencev.

Ovsenik: Hvala, Edi, za pogovor.

Gobec: Hvala Tebi, Tone, za zaupanje in ves Tvoj trud. God bless Slovenia — Bog blagoslovi Slovenijo!