Maša v westminstrski katedrali za Slovenijo

| 22.06.2011, 08:25 Matjaž Merljak

V westminstrski katedrali bo 25. junija 2011 ob 12.30 uri tamkajšnji nadškof msgr. Vincent Nichols daroval sveto mašo v zahvalo ob 20. obletnici slovenske samostojnosti. Somaševali bodo pomožni ljubljanski škof msgr. dr. Anton Jamnik, velik prijatelj Slovencev kanonik Timothey Russ, delegat slovenskih škofov msgr. Janez Pucelj in slovenski župnik v Londonu Stanislav Cikanek. Vsi rojaki ter prijatelji Slovencev in Slovenije so lepo vabljeni.

Glavni organizator in pobudnik srečanja in tega, da je sveta maša v londonski katedrali, je Keit Miles, predsednik britansko-slovenskega društva. To je zahvalna maša ob 20. obletnici samostojne države Slovenije, ki želi utrditi povezanost med Slovenci v domovini, Veliki Britaniji in prebivalci Velike Britanije, utrditi prijateljstvo med Slovenijo in Veliko Britanijo in se zahvaliti za lepo sodelovanje, nadaljevanje procesa sprave med Slovenijo in Veliko Britanijo glede povojnih dogodkov. S cerkvenega vidika pa je sveta maša izjemnega pomena in izreden korak naprej, ker bo ta v londonski katoliški katedrali in jo vodi londonski nadškof osebno ob somaševanju škofa Jamnika. Na ta način skuša katoliška Cerkev v Veliki Britaniji narediti vse, da bi v prizadevanju za resnico in odkrivanje dejstev, ki so povezana s povojnimi poboji v Sloveniji in odgovornostjo, ki jo ima pri tem Anglija, znali odpuščati, ovrednotiti vse te dogodke, se iz njih nekaj naučiti in po besedah bl. Janeza Pavla II. v SVOBODI IN LJUBEZNI IMETI DOVOLJ POGUMA IN MOČI ZA ODPUŠČANJE IN MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE, LJUBEZEN, SPRAVO, KI JE DELO SVETEGA DUHA.

Tudi Slovenci v Veliki Britaniji, posebno v Londonu, smo leta 1991 aktivno sodelovali v prizadevanjih za slovensko osamosvojitev. Tako smo se 9. marca 1991, ko je Sloveniji grozila jugo-soldateska, množično udeležili demonstracij na Trafalgarskem trgu z izročitvijo peticije britanskemu ministrskemu predsedniku Johnu Majorju. Nikoli ne bom pozabil, kako je na tej demonstraciji v zagovor slovenske, hrvaške in bošnjaške osamosvojitve vehementno govoril poslanec delavske stranke (Labour party) Ken Livingston, kasneje župan Londona. Bil je tudi edini parlamentarec, ki si je takrat to upal! Čeprav močno levo usmerjen parlamentarec je kasneje na volitvah za londonskega župana požel kar dve zmagi – dva mandata.

Že januarja 1991 pa je tudi bil velik protestni shod pred jugoslovanskim (sedaj srbskim) veleposlaništvom v Londonu. 30. junija 1991, takoj pa napadu jugoarmije in že po razglasitvi slovenske samostojnosti je bil zopet slovenski shod in mirni protest pred jugoslovanskim veleposlaništvom v Londonu.

7. julija 1991 pa je bil zopet velik protest na Trafalgarskem trgu ob udeležbi kakih tisoč slovenskih rojakov in njihovih prijateljev. Mnogi so prišli na demonstracije v London tudi od zelo daleč in v narodnih nošah, kot npr. družina Marjanke Petrovič iz oddaljenega Bradforda. Vsi iz bližnjega Bedforda in mnogih drugih krajev Anglije, Walesa in celo Škotske so tudi bili navzoči na tem trgu.

Rad bi navedel, po svoji osebni presoji, nekaj najzaslužnejših in najbolj aktivnih članov naše slovenske skupnosti v Veliki Britaniji v omenjenih dogodkih.

Na prvo in najzaslužnejše mesto bi rad postavil sedaj že pokojnega Dušana Pleničarja. Bil je dolgoletni predsednik župnijskega sveta naše katoliške misije v Veliki Britaniji in dobitnik papeževega odličja »Pro Ecclesia et Pontifice«. Bil je edini slovenski tiskar in lastnik lastne tiskarne v Enfieldu na severu Londona.

Dušan Pleničar je bil po mojem mnenju tisti aktivist v prizadevanjih za samostojnost Slovenije med nami v Veliki Britaniji, ki je storil največ konkretnega in ima zato največ zaslug. Brez tiska bi si v tistih dneh ne mogli kaj prida pomagati. Tiskanje, izdajanje in razpošiljanje slovenskih novic ali obveščevalca (The Slovenian Newsletter), delo Dušana Pleničarja, je bilo tako pomembno, da si brez tega Slovenski krizni center ne bi mogel kaj dosti pomagati – posebno ne pri organizaciji demonstracij, kjer je še posebno sodeloval »Naš dom«, ki je omogočil pošiljanje obvestil na nekaj čez 300 naslovov naših rojakov v Angliji in Walesu. To pomeni, da je bilo sproti obveščenih po pošti in po telefonu nad 700 rojakov. Večina od teh, ker so bili vojni begunci, tudi ni imela kakega jugoslovanskega državljanstva – saj so to Slovenci z britanskim državljanstvom. Do teh pa je imela dostop samo slovenska katoliška misija s sedežem v Londonu.

Takoj za Dušanom Pleničarjem, bi uvrstil nadvse hrabro in sposobno gospo Bredo Gajšek, ki je postavila stojnico (šotor) tik pred nekdanjo jugoslovansko ambasado in konzulatom ter tam sicer mirno, a protestno in provokativno vztrajala več mesecev (od junija do oktobra 1991). Če drugega ne, je šla osebju jugoslovanske ambasade močno na živce. Prav gotovo bi jo Srbi najraje »odstranili«, a kaj takega ji prav gotovo niso mogli storiti zaradi zaščite britanske policije.

Na tretje mesto po aktivnosti in zaslugah pa bi postavil slovenskega zdravnika (takrat praktikanta v londonski bolnišnici svetega Tomaža) Marka Hawlino, ki ima enormne zasluge tudi zato, ker je bil edini od skupine in iz kroga, danes rahlo samopromovirane Jane Valenčič, ki je vzdrževal stalni stik s slovensko katoliško misijo v Londonu in tako omogočal, da so bila sporočila poslana na naslove večine Slovencev v Združenem kraljestvu.

Omenil bi še drugega slovenskega zdravnika, v tistem času praktikanta v Londonu, Zvezdana Pirtoška, sina tistega celjskega župana, ki je takrat izjavljal, da v Celju ne potrebujejo kake dobrodelne organizacije (ustanove) Karitas, ker Rdeči križ popolnoma zadošča socialnim potrebam Celja. No, Zvezdan Pirtošek je odlično vodil in povezoval množične demonstracije na Trafalgarskem trgu s svojim jasnim in tekočim govorom. Je pa zavestno ignoriral vsako sodelovanje kriznega centra s slovensko katoliško misijo.

Moram pa reči, da je velike zasluge za promocijo samostojnosti Slovenije, Hrvaške in BiH vsekakor imela BBC TV, ki je takoj ob napadu JLA na Slovenijo, nepristransko in intenzivno poročala. Še istega dne, ko je bila Slovenija napadena (takoj po razglasitvi samostojnosti) se je pojavila ekipa BBC TV v »Našem domu« v Londonu in snemala izjave osuplih in razburjenih mladih Slovencev, ki so bivali ali prihajali na obisk v našo hišo sredi Londona. Te posnetke iz »Našega doma« je BBC TV še istega dne pri večernih poročilih poslala v »eter«.

Ko pa hvalim BBC TV, ne morem istega reči za slovensko oddajo BBC-je svetovne službe, ki je o dogodkih v Sloveniji poročala s strahom, nezaupljivostjo - dokaj medlo. Čeprav sem bil takrat tudi sam redni sodelavec pri tej oddaji, kjer sem vodil versko rubriko, pa seveda preko te nisem mogel vplivati na ostalo osebje, saj so bili tudi skoraj vsi, razen obeh Lavrenčičev (Draga in Dore) diplomanti FDV – uvoženi iz takratne Jugovine.

Tudi angleška (britanska) politika, razen že omenjenega Kena Livingstona in morda še kakega poslanca v parlamentu, nam je bila v začetku nenaklonjena. Nikoli ne bom pozabil, kar sem na lastne oči videl in na lastna ušesa slišal na BBC TV, ko je na dan agresije na Slovenijo, lorda Carringtona v pogovoru pred stavbo britanskega parlamenta vprašal BBC-jev reporter ali ne misli, da se je z agresijo na Slovenijo začel dokončni razkroj Jugoslavije?! Lord mu je odgovoril: »Jugoslavije za nobeno ceno ne bomo pustili razpasti, saj so vendar Srbi naši prijatelji!« Ali s tem ni povedal vsega?! Zato nikakor nisem mogel verjeti in še manj sprejeti, da so ga kasneje izbrali za posrednika v jugoslovanskem konfliktu – zlasti med Miloševićem in Tudžmanom. Vsakdo je lahko opazil, kako je bil naklonjen Miloševiću in kak odpor je imel do Hrvata.

Še bi mogel naštevati nekatera imena in dogodke, ki so se mi takrat vtisnili v spomin pa naj bo tokrat zadosti.

Še to: Slovenska sveta maša v kapeli Doma v Londonu na 3. velikonočno nedeljo (8. maja 2011) ob 4. uri popoldne je bila lepa. Kljub majhnemu številu rojakov smo lepo in ubrano peli naše lepe velikonočne pesmi. Še posebno z velikim občutkom nam vsem priljubljeno pesem »Spet kliče nas venčani maj«. Mesec maj je vendar čas nam vsem ljubih šmarnic. No, naša Metka je pa tudi poskrbela, da smo imeli na oltarju šopek sveže nabranih, tako nežno dišečih šmarničnih cvetlic.