Spominska slovesnost v Kočevskem Rogu

Slovenija | 05.06.2011, 13:00 Marta Jerebič

Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila ob 11. uri tradicionalna obletna maša za žrtve revolucionarnega nasilja. Somaševanje je vodil prelat Janez Gril. Spominska slovesnost se je nadaljevala s programom, ki ga pripravja Nova slovenska zaveza.

Slovesnosti se je udeležilo več kot 3 tisoč ljudi, med njimi tudi nekateri politiki. Prelat novomeške škofije Janez Gril je v nagovoru med mašo poudaril, da se ne sme nikoli več ponoviti to, kar se je dogajalo na slovenskih skrivnih moriščih. Kljub bolečinam pa se stvari po njegovih besedah spreminjajo na bolje. Velike preizkušnje in trpljenje slovenskega naroda, ki so ga povzročile totalitarne ideologije in svetovna morija, prinašajo duhovne sadove. Kot primer je navedel lansko razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega. Kri mučencev je seme novih kristjanov. Ne pozabimo tega in ne dopustimo, da bi nam kdor koli vzel upanje, ki prinaša življenje, je še dejal prelat Gril.

V Kočevski Rog že več kot dve desetletji prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške. To je kraj spomina, kamor romajo in kjer molijo za spravo v našem narodu.

„Prva stvar, o kateri je treba govoriti, ko govorimo o Kočevskem rogu in vabimo ljudi na ta kraj, je usmiljenje,“ je v oddaji Moja zgodba povedal Justin Stanovnik iz Nove slovenske zaveze in opozoril, da danes ta pojem izginja.

„Namesto usmiljenja sedaj vsi govorijo o solidarnosti. Solidarnost pa je nekaj povsem drugega. Solidarnost je politični pojem. Jaz sem lahko solidaren celo z ljudmi, do katerih ne čutim ničesar. Usmiljenje pa je izraz duha.“

Na spominske slovesnosti v Kočevski Rog bi morali bo besedah Justina Stanovnika hoditi tudi zato, da ti pobiti ne bi bili tako zgodovinsko sami:

„Hoditi moramo toliko časa, toliko let, desetletij, da bodo nazadnje začeli hoditi za nami tudi tisti, ki so Kočevski Rog uprizorili. Ne osebno, seveda, tistih ni več, ampak njihovi vnuki, pravnuki, ki bodo le končno v sebi imeli srce, ki bo tako čisto, da se ne bodo več mogli upirati klicu tega kraja.“

Kočevski Rog je kraj našega zgodovinskega spomina. „Če hočemo povedati, kaj smo bili, potem moramo iti na ta kraj. Ljudje v Kočevskem Rogu lahko doživijo ne samo, kaj so posamezniki, ampak tudi kaj so kot narod, kaj se je z nami zgodilo kot z narodom,“ je v oddaji Moja zgodba še povedal Justin Stanovnik iz Nove slovenske zaveze.

Celoten nagovor prelata Janeza Grila

Letos bo minilo 21 let, odkar smo se prvič in v velikem številu zbrali ob teh roških breznih, v katerih počivajo okrutno in zahrbtno umorjeni slovenski domobranci, naši najdražji: sinovi, bratje, očetje, strici, sosedi, znanci in prijatelji ter druge zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja. Sem smo prišli takoj, ko smo smeli. V miru smo izjokali svojo žalost in bolečino, rajnim prižgali sveče, molili in zanje darovali sv. mašo.

Mnogih, ki so sem prihajali prva leta, danes ni več med nami. Eni so že pri Bogu v nebesih, drugi zaradi starosti in bolezni ostajajo doma. Vsako leto se nam pridružujejo mlajši in novi obrazi, ki bodo tudi v prihodnje nadaljevali z molitvijo. Prošnja Bogu je ves čas enaka: Naj se nikoli več ne ponovi to, kar se je dogajalo v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi Jami in 600 drugih skrivnih moriščih po vsej naši domovini. Nikoli več, Gospod!

Bolečina ostaja. Ostajajo tudi vprašanja, na katera še vedno ni odgovorov. Zakaj se je že po končani vojni zgodil ta strašni zločin in kako je mogoče, da slovenska demokratična oblast tudi po tolikih letih še ni našla odgovornih? Zakaj tisti, ki so pri zločinu sodelovali, še vedno molčijo in si ne olajšajo vesti s tem, da bi povedali, kdo je ukazal pobijanje, kdo jim je zapovedal molk? Zakaj se ne opravičijo svojcem žrtev zaradi trpljenja, ki so jim ga povzročili? Pričakujemo preveč, čeprav gre samo za osnovno civilizacijsko dejanje in osebno integriteto? Se bojijo, jih je sram, so jim privilegiji vzeli razsodnost? Ali pa mislijo, da je prav, kar so storili, in so na svoje zločinsko početje ponosni? Tudi molk je odgovor, včasih pove več, kot tisoč besed.

Drage sestre in bratje, odgovore na naša vprašanja in naše stiske bomo tudi tokrat poiskali v Božji besedi, ki smo jo ravnokar poslušali. Pomagala nam bo ohraniti pravilen odnos do sebe in do tistih, ki so žrtvam, nam in našemu narodu povzročili toliko gorja in krivic. Z njeno pomočjo bomo lažje odpustili morilcem in si še naprej prizadevali za resnico, mir in spravo v našem narodu. Takšno ravnanje ni znamenje naše slabosti, nasprotno, je dokaz človeške veličine, krščanske omike in zveste hoje za Kristusom.

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov …«, smo slišali prerokove besede v prvem berilu. To božje zagotovilo velja tudi za brezna v Rogu in za vsa druga skrita grobišča na Slovenskem. Zaminirani robovi jam, tone nasutega kamenja, 11 pregrad v Hudi Jami tega niso mogle preprečiti. Peklenski načrti tistih, ki so po končani vojni ukazali pobijanje vrnjenih domobrancev in drugih žrtev, se niso izšli. Resnica je prišla na dan, zamolčane žrtve so dobile imena in obraze. Pobiti so se vsaj na simbolni ravni vrnili v našo sredo in družbo. Že več kot 20 let se zbiramo na krajih njihove smrti in zanje molimo. Postavili smo jim kapele, križe in druga znamenja. »Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil«, zagotavlja prerok Izaija.

Tudi mi smo to spoznali, zato smo Bogu hvaležni. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek«. Jezusovo povabilo velja vsem. Danes in na tem kraju še posebej tistim, ki so pretrpeli krivično smrt in bili dolga desetletja oropani osnovne človeške časti, celo pravice do spomina in groba. Jezusove besede veljajo svojcem žrtev, ki dolga desetletja nismo smeli vedeti in mnogi med nami še danes ne vedo, kje so bili pobiti njihovi najdražji in kje počivajo njihovi posmrtni ostanki. Jezus vabi k sebi tudi vse tiste, ki so ukazali, izvajali ali zagovarjali zločinsko početje. Njihovo življenje je moralo biti grozljivo. Božja ljubezen ne pozna meja in objema vse ljudi. Kdor je noče, jo lahko zavrne.

Drage sestre in bratje, takšno gledanje na usodo pobitih, ki se jih danes spominjamo, takšno razumevanje nas samih in našega ravnanja, je po besedah apostola Petra soudeležba pri Kristusovem trpljenju, ki se bo spremenilo v veselje. »Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh«. O, kako zelo so nas, sorodnike domobrancev in druge, ki nismo bili za komunizem, sramotili in zapostavljali v šolah, na delovnih mestih, v javnosti in zasebno, teptali naše temeljne človekove pravice in nas v svoji partijski in svetovnonazorski nadutosti silili, naj se odpovemo veri, Cerkvi in krščanskemu pogledu na svet. Apostol Peter nas blagruje in nadaljuje: »Če kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga«. V tej luči moramo gledati na trpljenje, ki je zadelo naše najdražje in tudi nas same. Te besede nas zavezujejo, da v življenju ne počnemo ničesar, s čimer bi sramotili Kristusovo ime. Če bi ravnali drugače, bi, tako apostol Peter, tudi sami postali podobni morilcem, tatovom, hudodelcem in ovaduhom.

Dragi prijatelji, kljub pomislekom in bolečinam lahko rečemo, da so se stvari spremenile na bolje. Velike preizkušnje in trpljenje slovenskega naroda, ki so ga povzročile totalitarne ideologije in svetovna morija, prinašajo duhovne sadove. 13. junija lani je bil na slovenskem evharističnem kongresu v Celju za blaženega in mučenca razglašen dijak Alojzij Grozde. Od pretekle sobote dalje njegove relikvije počivajo v božjepotni cerkvi na Zaplazu. Tja bodo odslej prihajali verni mladi, da bi se svojemu zavetniku in priprošnjiku priporočili za lepo mladost, pridno šolanje, solidarnost in druge mladostne ideale. 24. septembra letos bo v Sarajevu v Bosni in Hercegovini za blažene in mučenke razglašenih pet redovnic, žrtev četniškega nasilja. Med njimi sta dve Slovenki: sestra Antonija Fabjan iz župnije Hinje, sedaj Žužemberk, in sestra Krizina Bojanc iz Šmarjete. V škofiji Novo mesto, kamor sodi tudi ta kapela v Kočevskem Rogu, bomo prihodnjo soboto obhajali peto obletnico njene ustanovitve in se ob tem veselili duhovne podpore treh novih priprošnjikov: enega mučenca in dveh mučenk. Tri razglasitve v enem letu, prej pa 1200 let nobene. Glejte, v kakšnem času živimo! Nekateri postopki za razglasitev novih mučencev so v teku, nekateri se bodo šele začeli.

Kri mučencev je seme novih kristjanov, pravi stara krščanska misel. Je opora notranji prenovi Cerkve. Lani so se v naši škofiji štirje mladi fantje odločili za duhovniški poklic. Letos se jim bodo pridružili novi. Vedno več je mladih družin, ki se odločijo za tretjega, četrtega ali petega otroka. Tečajev za pripravo na krščanski zakon se udeležuje zelo veliko parov. Mladi iščejo v veri odgovore na vprašanje o smislu njihovega življenja in se dajo krstiti. Duhovna gibanja so v porastu. To je odgovor Cerkve na pomanjkljivosti časa in naše politike, ki se ne kažejo samo v napačnem odnosu do žrtev totalitarnega režima, ampak tudi v zgrešenem Družinskem zakoniku, opuščanju vzgoje v šoli, v drogah in metadonskih nadomestilih za izgubljene življenjske ideale mladih in na tolikih drugih področjih našega življenja.

Drage sestre in bratje, grobovi so odprti in bodo vedno bolj. Naša soudeležba pri Kristusovem trpljenju prinaša odrešenje in veselje. Kri mučencev je seme novih kristjanov. Ne pozabimo tega in ne dopustimo, da bi nam kdor koli vzel upanje, ki prinaša življenje! Amen.