Dr. Schweiger: Klic k solidarnosti

| 20.06.2011, 16:11 Matjaž Merljak

Ob svetovnem dnevu begunca (20. juniju) je direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije (JRS), dr. Robin Schweiger, pripravil aktualen komentar: 60 let ženevske konvencije Združenih narodov o statusu begunca. Med solidarnostjo in evropsko ravnodušnostjo ter tišino umrlih!

1. Dan begunca – čas za samorefleksijo

Tudi letos si ob dnevu begunca postavljamo vprašanja, ki so gotovo neprijetna za vse nas – tako na osebni ravni, kakor tudi na ravni slovenske in evropske družbe. Ta vprašanja nas lahko samo šokirajo. Lahko pa nas tudi nagovorijo, da bi situacijo spremenili – in to na bolje. Na žalost mnogi ostajajo hladni ali celo ravnodušni ob begunski tematiki.

Vemo – vsaj približno – koliko ljudi je našlo smrt v vodah sredozemskega morja od začetka konflikta v Libiji pred približno štiri meseci? Ali na meji med Mehiko in ZDA, kjer se gradi zelo dolg zid? Ali na grško – turški meji, ki je bila pred meseci v središču medijske pozornosti, saj so tudi tam želeli zgraditi zid? Žalostno je, da kdo sploh pomisli, da bomo z zidovi ustavili val beguncev in migrantov. Slutimo, – morda tudi vemo – da so begunci in prosilci za mednarodno zaščito ambasadorji mnogih krivic in trpljenja v svetu; krivičnih struktur in težkih ekonomskih situacij; (dolgotrajnih) vojaških konfliktov in okoljskih katastrof (kot so poplave, potresi, suše, cunamiji, erozija zemlje, napredovanje puščav).

Ob vsem tem pa velikokrat pozabljamo, da smo bili pred 20 leti sami v Sloveniji v hudi stiski in nihče ni dobro vedel, kako se bo konflikt končal v tem delu Evrope. Vedeli smo, kdaj se je leta 1991 začel vojaški konflikt. Kdaj in kako se bo končal, takrat nismo vedeli in niti slutili nismo. Vemo pa danes! Tudi posledice tega konflikta so še navzoče, saj delitev skupnih stvari nekdanje države in vprašanje izbrisanih še ni urejeno, če omenim samo dva primera. Lahko pa gremo še nekaj desetletij nazaj in se spomnimo, kaj se je dogajalo ob in po koncu druge svetovne vojne na našem ozemlju in onstran meja RS. Znani in neznani grobovi ležijo vsepovsod po Sloveniji kot posledica vojne. V njih niso samo Slovenci, ampak tudi pripadniki drugih narodov in narodnosti. Prav zaradi takih krutih zločinov in da bi se temu v bodoče izognili, so ZN sprejeli posebno konvencijo.

2. Ženevska konvencija ZN o statusu begunca – aktualna še danes

Ženevska konvencija Združenih narodov o statusu begunca (1951), ki letos praznuje 60. letnico sprejetja, je bila izraz tistega časa in predvsem boleče izkušnje druge svetovne vojne. Ta konvencija pravi, da je begunec oseba, »ki pobegne iz matične države iz utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, in ki zaradi takšnega strahu ne more ali noče uživati zaščite te države ali se vanjo vrniti«. S to konvencijo so se države zavezale, da bodo pomagale ljudem, ki bežijo pred različnimi grožnjami, preganjanji in si želijo miru.

Mnoge države po svetu so to konvencijo podpisale, a Libija v kateri trenutno še vedno poteka vojaški spopad, je ni podpisala. Zato lahko dela, kar hoče. Selam iz Eritreje je letos na okrogli mizi v Rimu povedala, da se po »izkušnji nasilja in življenja v libijskem zaporu smrti ni več bala«. Joe Cassar direktor malteškega Jezuitskega združenja za begunce, ki je na Malti sodeloval pri okrogli mizi o libijski begunski krizi, je spregovoril o nečloveških razmerah v libijskih zaporih. Dejal je, da bi »ljudje, ki zapuščajo Libijo, raje umrli v morju, kakor pa v libijskih centrih za tujce«. Srčno upam, da se bodo stvari hitro končale, saj civilno ljudstvo najbolj trpi in nosi posledice libijskega samodržca Gadafija.

3. Za številkami o prosilcih za mednarodno zaščito so krute zgodbe

Rad bi vam posredoval še nekaj podatkov Visokega komisariata ZN za begunce za leto 2010, ki bo osvetlilo svetovno in evropsko situacijo begunske tematike.

Dežele prvega sveta (države Evropske zveze in ostale razvite dežele, kot ZDA, Kanada, Japonska in Avstralija) so v letu 2010 sprejele 358.000 prošenj za mednarodno zaščito, kar pomeni 20.000 manj kot 2009 oziroma 5 % manj prošenj. Vseh 27 držav Evropske zveze, je registriralo 235.000 prošenj za mednarodno zaščito, kar je 5 % manj kot leta 2009 oziroma 12.000 prošenj manj.

Tako v ZDA, Aziji in Evropi je bilo leta 2010 zaznati upad prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. V nekaterih mejnih deželah t.i. schengenskega prostora kot so Malta, Italija, Grčija je to upadanje večje. Zato pa je bil porast v nekaterih drugih deželah, kot so Nemčija, Švedska, Danska, Turčija, Belgija in Francija. Gledano celostno, nadaljuje se večleten trend upadanja prosilcev za mednarodno zaščito.

Prvih pet držav, ki so sprejele največje število prosilcev za mednarodno zaščito, so bile: ZDA (55.500), nato Francija (47.800), Nemčija (41.300), Švedska (31.800) ter Kanada z 23.200 prosilci za zaščito. Teh pet držav je sprejelo več kot polovico vseh, ki so zaprosili za mednarodno zaščito.

Še bolj pa je zanimiv seznam držav, iz katerih prihaja največ prosilcev za mednarodno zaščito v 44 razvitih državah. Največ, kar 28.900 jih prihaja iz Srbije, a v to številko so vključeni tudi prosilci iz Kosova. Sledi Afganistan z 24.800 prosilci, nato Kitajska( 21.600), Irak ( 20.100) in Ruska federacija (18.900). Tako Irak kakor tudi Afganistan nista več na prvem mestu, kot je bilo velikokrat v preteklosti. In med prvimi petimi ni Somalije, v kateri že več let traja vojaški konflikt. Število prosilcev iz Srbije in Kosova pove veliko o težki situaciji ljudi v tem delu Evrope.

4. V Sloveniji se je dvignilo število statusov begunca in prošenj za mednarodno zaščito

V letu 2010 je v RS zaprosilo za mednarodno zaščito 246 oseb ( leta 2009 202 osebi). Največ prosilcev je bilo v minulem letu iz Turčije (32), Afganistana (31), Bosne in Hercegovine (28), Kosova (20), Srbije (15), Irana in Nigerije (po 11) ter Iraka in Palestine (po 10).

Med prosilci za mednarodno zaščito so prevladovali moški, ki jih je bilo 197 ali 80% vseh prosilcev za mednarodno zaščito. Žensk je bilo 49 oziroma 20% prosilcev za mednarodno zaščito. Otrok in mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito je bilo 63, od tega 38 mladoletnikov brez spremstva. Največ jih je bilo iz Afganistana in to kar 18.

Leta 2010 je RS priznala 23 osebam status begunca (leta 2009 20 osebam). V to številko so vključeni tudi begunci z Malte (projekt Eurema), ki so v okviru solidarnostnega mehanizma delitve bremen med državami EU prišli v Slovenijo. RS jih je sprejela osem.

5. Pogled naprej: klic k solidarnosti

Za vsemi – velikokrat suhoparnimi – številkami so vedno ljudje s svojimi osebnimi zgodbami. Ta mesec je izšla v slovenskem jeziku pretresljiva knjiga z naslovom »Cena, ki sem jo plačal«. V knjigi iraški avtor – Joseph Fadelle – opisuje svojo osebno pot spreobrnjenja iz muslimanske v katoliško vero ter pobeg zaradi verskega preganjanja iz Iraka preko Jordanije v Francijo.

Ob knjigi sem se spraševal, kakšna je naša gostoljubnost? Kaj vse morajo ljudje tvegati, da pridejo v svobodo! Spraševal sem se tudi, ali imajo vsi, ki so preganjani, možnost, da zaprosijo za mednarodno zaščito? Med nami je še preveč evropske trdnjavske mentalitete! Pozabili smo tudi na solidarnost mnogih npr. v Ameriki, ko so sprejeli Evropejce – med njimi tudi Slovence, ki so pred 100 leti odšli s trebuhom za kruhom v to deželo.

Visoki komisar ZN za begunce Antonio Guterres je pozval h globalni solidarnosti, da bi se več pomagalo državam, ki se soočajo z velikim navalom beguncev. Izjavil je, da je globalno gledano še vedno ne-enaka porazdelitev ljudi, ki zaprosijo za zaščito. Države v razvoju prejmejo še vedno največ prosilcev za mednarodno zaščito. Čeprav se te države soočajo z mnogimi izzivi in imajo velike težave – tudi ekonomske, odpirajo svoje meje ljudem v stiski. To se je zgodilo predvsem v Tuniziji in Egiptu, ki sta odprla svoje meje ljudem različne narodnosti, ki so bežali iz Libije. Sprejeli so jih čez 750.000.

Zaključil bi s to mislijo:

Naj kriki 1.250 umrlih oseb različnih narodnosti, ki so letos umrle v vodah Sredozemskega morja v želji po svobodi in miru, pretresejo evropsko ravnodušnost, da bi bilo več solidarnosti z ljudmi, ki bežijo zaradi različnih preganjanj – ne le ob dnevu begunca, ampak tudi vse dni v letu.

 

---

V jutrišnji oddaji Gradimo odprto družbo boste slišali še novice z begunsko tematiko iz domovine in tujine. Obiščite tudi spletno stran JRS.