Nikoli več '11. septembra' v Združenih državah Amerike, Čilu in Sloveniji!

| 03.06.2011, 14:58 Matjaž Merljak

Vsak narod, vsaka institucija, večji ali manjši sistem, ima svoj '11. september', ki deluje kot šok na ljudi. Za finančni sistem je bil to propad ene najstarejših ameriških investicijskih bank Lehman Brothers; za katoliško Cerkev razsežnost pedofilskih afer, a tudi preganjanje kristjanov. In še bi lahko našteval podobne primere iz vsakdanjega življenja. Ob takih dogodkih se mnogi ustavijo in si zastavijo prava vprašanja ter iščejo možne rešitve na nastalo situacijo. Rodijo se tudi izvirne, pogumne ter zgodovinske iniciative, ki prinesejo nekaj novega, saj velikokrat gredo 'proti toku' vsakodnevnih dogodkov in dogajanj.

Letos se bomo spominjali 10. obletnice napada na svetovni trgovinski center v New Yorku, ki pričuje o pomembnem mejniku v odnosih med ljudi in narodi. 11. september 2001 je šokiral ves svet, a še posebej ZDA. Ameriški prijatelji so mi rekli, da niso pričakovali, da bi se to lahko prav njim zgodilo v New Yorku. In vendar se je! Teroristi so napadli simbol ameriškega in tudi svetovnega finančnega ter ekonomskega sveta. Ranjen je bil ponos Amerike. Za vse je bilo obdobje po tem dogodku, čas za samorefleksijo, z vprašanjem kako naprej?

Tudi v latinsko-ameriški državi Čile s 15 milijoni prebivalcev, ki je lansko leto (18. septembra 2010) praznovala 200. obletnico obstoja, se je zgodil 11. september. Bilo je leta 1973. Na ta dan je čilski general Avgust Pinochet izvedel vojaški udar in je strmoglavil marksistično vlado Salvador-a Allende-ja. Prva leta njegovega vladanja so bila zaznamovana z mnogimi kršitvami človekovih pravic. Veliko ljudi je bilo mučenih in tudi ubitih. Čilenci so množično bežali pred diktaturo v tujino. Nekateri za več let, drugi pa za stalno. Med tistimi, ki je bila več let v tujini, je bila tudi bivša predsednica te države Michelle Bachelet, ki danes vodi urad ZN za enakost spolov in opolnomočenje žensk.

Na plebiscitu leta 1988 so ljudje zavrnili Pinochejev drugi osemletni mandat in se odločili za demokracijo. Od leta 1990 do danes je čilsko državo vodilo pet predsednikov. Za četrtega predsednika po svobodnih volitvah je bila izvoljena zdravnica Michelle Bachelet, ki je bila ne samo prva ženska predsednica Čile-ja, ampak tudi prva predsednica v Latinski Ameriki. Preden je bila izvoljena za predsednico leta 2006, je bila leta 2002 imenovana za obrambno ministrico v vladi predsednika Ricarda Lagosa. Bila je tudi prva ženska, ki je imela to vlogo v zgodovini te države. Njena družina je bila nasprotnica vojaške diktature. Bili so mučeni in so zato zbežali v tujino. Njen oče, ki je bil general čilske vojske, je bil v državnem udaru aretiran. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah po dolgem mučenju v zaporu.

Pomembno vlogo, ki jo je Michelle Bachelet opravila kot obrambna ministrica je bila predvsem demokratizacija vojske in proces sprave med vojsko in žrtvami vojaške diktature. Obsodila je zlorabe, ki jih je izvršila vojska v času diktature. Odmevno in zgodovinsko spravno dejanje je bilo leta 2003, ko je takratni vrhovni poveljnik čilske vojske general Juan Emilio Cheyre – v dokumentu o viziji vojske – zapisal zgodovinske besede »Nikoli več« (v španščini »Nuca mas«). Namreč, nikoli več ne bo vojska zrušila demokracijo v Čilu.

In kdaj se je zgodil '11. september', ki je pretresel slovenski narod? Rekel bi, proti koncu in predvsem po koncu druge svetovne vojne, ko je bila Nemčija že premagana in so podpisali premirje. Takrat je na slovenski zemlji človek brez sodnega procesa ubil sočloveka. Jugoslovanski ali/in slovenski brat je ubil brata, sestro na slovenski zemlji in sejal smrt tudi onstran meja današnje Slovenije – tudi v Trstu in okolici. Mnogi ljudje s svojimi slovenskimi koreninami in koreninami drugih narodnosti so bili vrženi v brezna in zakopani na raznih znanih in neznanih krajih Slovenije.

Pred kratkim je Banka Slovenija poslala v obtok evrski kovanec z likom Franca Rozmana – Staneta in petokrako zvezdo. Mislil sem si, če določeni ljudje lobirajo in to iz-lobirajo v naši državi … pokažejo predvsem stanje v naši domovini. Eno stvar bi pričakoval ob obletnici začetka in/ali konca druge svetovne vojne in predvsem ob 20. obletnici RS. Zakaj ne bi vrhovni poveljnik oboroženih sil RS, ali morda načelnik generalštaba slovenske vojske izrekel podobne besede kot jih je izrekel čilski general? Morda bi to laže storila ministrica za obrambo? Npr. »nikoli več« …,da bi vojak ubil civilista na slovenskem ozemlju ali zunaj meja slovenske države. Vsi vemo, kako je vojno in povojno obdobje globoko razdvojilo naš slovenski narod. Še danes se čutijo posledice!

Vem tudi, kako potrebno je skupaj gledati v prihodnost, ki jo gradimo že danes.

Letošnji junij je pomemben za Slovenijo. Ob koncu meseca se spominjamo pogumnega dejanja – razglasitve slovenske države pred 20 leti. Še preje – natančneje v nedeljo – bomo imeli priložnost, da se odločimo o treh pomembnih referendumih. Vsak se lahko odloča res svobodno, kar je lep dosežek našega kratkega obdobja demokracije.

Nad vsemi nami pa še kar visi damoklejev meč gospodarske in finančne krize v naši državi, ki se kar noče končati. Le skupaj – v pridnosti, inovativnosti ter solidarnosti – bomo prebrodili ekonomsko krizo v naši državi, ki ima več kot 110.000 brezposelnih.

Le skupaj in spravljeni med seboj bomo lahko skupno gradili našo prihodnost in bolj zaupali institucijam naše in moje države. Naj nas različne obletnice opozarjajo na pretekle dogodke, ob katerih se lahko veliko naučimo za sedanjost in prihodnost. In prav v sedanjosti, torej danes, se odločamo za prihodnost nas samih in tudi naše skupne države.

Naj nam pri tem poslanstvu pomaga dan molitve in posta za domovino, ki bo v sredo 22. junija in trije nebeški zavetniki:

• pokojni nadškof Alojzij Šuštar, ki je veliko prispeval za spravo v narodu in za osamosvojitev ter priznanje Slovenije (umrl 29. junija 2007)
• prvi slovenski proglašeni mučenec (beatifikacija 13. junija 2010) blaženi Alojzij Grozde in
• blaženi Janez Pavel II., ki je podpiral slovensko osamosvajanje in veliko prispeval k mednarodnemu priznanju RS.

Vabim te dragi poslušalec, cenjena poslušalka, da dodaš svojo misel, svoje besede zgodovinskim besedam čilskega generala »nikoli več« … ne samo za 10 let (obletnica napada v New Yorku) ali 20 let (obletnica RS), ampak vsaj za 200 let (obletnica Čila)!