Obhajamo praznik apostolov Petra in Pavla

Cerkev na Slovenskem | 29.06.2011, 16:11

Danes je dan duhovniških posvečenj. V Cerkvi na slovenskem se letos veselimo devetih novomašnikov. A praznik apostolov Petra in Pavla ni samo to. Je tudi tradicionalni dan, ko papež podeli palije nadškofom metropolitom, ki so bili imenovani v zadnjem letu.

Palij je zunanje znamenje polnosti metropolitove službe in obenem izraz edinosti, ki jih povezuje s papežem in Svetim sedežem. Benedikt XVI. je med slovesnostjo v baziliki sv. Petra palije podelil 41-im metropolitom. Med njimi je bil tudi mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek. Današnja sveta maša pa je prav tako sovpadala s 60. obletnico duhovniškega posvečenja papeža Benedikta XVI.

Sveti oče je med pridigo spregovoril o prijateljstvu s Kristusom – kot je opisal šest desetletij svojega duhovništva. Začel je z Jezusovimi besedami: ''Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje'' (prim. Jn 15,15), in dodal, da te besede vsebujejo celoten program duhovniškega življenja. Prijateljstvo je namreč povezanost misli in hotenja, kar Jezus izrazi z besedami: ''Poznam svoje in moje poznajo mene'' (prim. Jn10,14), ''Pastir kliče svoje po imenu'' (prim. Jn 10,3). Gospod me pozna po imenu. Nisem neko anonimno bitje v neskončnem vesolju. Pozna me na povsem oseben način. »In jaz, poznam Njega?« je zastavil vprašanje papež. »Prijateljstvo, ki mi ga On poklanja, lahko pomeni samo to, da si tudi jaz prizadevam, da bi vedno bolj poznal Njega, da si prizadevam v Svetem pismu, zakramentih, molitvi, občestvu svetnikov, osebah, ki se mi približajo in ki mi jih On pošilja, vedno bolj spoznati Njega,« je zatrdil papež. Dodal je, da pa prijateljstvo ni samo poznavanje, ampak je predvem enakost v hotenju. To pomeni, da moja volja raste proti sprejemanju njegove volje. Njegova volja namreč ni zunanja in tuja volja, kateri se ali pa se ne uklanjam. »V prijateljstvu se moja volja, s tem ko raste, združuje z njegovo, njegova volja postane moja, in ravno tako postanem zares jaz,« je izpostavil papež.

Benedikt XVI. je nadaljeval, da so Jezusove besede o prijateljstvu ,povezane s svetopisemsko podobo o trti in z nalogo, ki jo Jezus naloži učencem: ''Postavil sem vas, da greste, in obrodite sad in da ta sad ostane'' (prim. Jn 15,16). Prva naloga učencev je, da se podajo na pot, izstopijo iz sebe in grejo naproti drugim. »Gospod nas poziva,« je povedal sveti oče, »da presežemo meje okolja, v katerem živimo, in nesemo evangelij v svet drugih, da bo prežel vse, in tako se bo svet odprl za Božje kraljestvo.«

Sad, ki ostane, in kar Bog želi od duhovnikov, je po papeževih besedah ljubezen. Sad trte je grozdje, iz katerega nastane dobro vino. Za dobro grozdje pa sta potrebna sonce in tudi dež, za žlahtno vino je potrebna potrpežljivost vretja in pozorna skrb. To je tudi podoba človeškega življenja in na poseben način duhovniškega življenja, je zatrdil papež. »Potrebujemo sonce in dež, vedrino in težave, obdobja očiščevanja in preizkušnje ter tudi čas radostne hoje z evangelijem. Ozirajoč se nazaj, se lahko zahvalimo Bogu za oboje: za težave in radosti, za temne in srečne ure. V obojem prepoznamo stalno navzočnost njegove ljubezni, ki nas vedno znova nosi in podpira,« je dejal Benedikt XVI. Sad, ki ostane in ki ga Gospod pričakuje od duhovnikov, je torej ljubezen – ljubezen do Boga in do bližnjega. A ta dvojna ljubezen ni preprosto nekaj sladkega. V sebi nosi potrpežljivost, ponižnost, zorenje preko oblikovanja naše volje po Božji volji, po volji Jezusa Kristusa, Prijatelja. Le tako, da postane vse naše bitje resnično, postane resnična tudi ljubezen, postane zreli sad. Zvestoba Kristusu in njegovi Cerkvi se mora po papeževih besedah vedno uresničiti tudi v trpljenju. Ravno na ta način raste radost. Bistvo ljubezni je namreč povezano s hojo: ljubezen pomeni izročitev, podaritev, pomeni v sebi nositi znamenje križa.

Sicer pa je papež spregovoril tudi o pomenu palija, ki je bil med slovesnostjo položen na ramena novih nadškofov metropolitov. Kot je dejal, palij predvsem spominja na Kristusov prijeten jarem, ki je duhovniku položen na ramena (prim. Mt 11,29). Kristusov jarem je identičen z njegovim prijateljstvom. Ker je jarem prijateljstva, je prijeten jarem. Je jarem njegove volje, ki je volja resnice in ljubezni. Prav tako pomeni uvajanje drugih v prijateljstvo s Kristusom, biti jim na razpolago in zanje skrbeti kot pastirji, je dejal papež. Tudi to, da je palij stkan iz volne jagnjet, ima po besedah svetega očeta poseben pomen. Spominja nas na Kristusa, ki je iz ljubezni do nas sam postal jagnje. Podal se je v gore in puščave, kjer se je njegovo jagnje, to je človeštvo, izgubilo. To jagnje, človeštvo, mene je položil na svoje rame, da bi me prinesel domov. »Kot pastirji, ki mu služimo, moramo tudi mi nositi druge, jih vzeti na svoja ramena in jih prinesti h Kristusu,« je dejal papež. Palij pa prav tako pomeni občestvo pastirjev Cerkve s Petrom in njegovimi nasledniki: »Pomeni, da moramo biti pastirji za edinost in v edinosti in da samo v edinosti, katere simbol je Peter, zares vodimo proti Kristusu.«

Kakšen je palij?

To je ozek bel trak iz volne jagnjet, ki jih blagoslovijo v Rimu vsako leto na praznik svete Neže, 21. januarja. Vanj so vtkani temni križi. Prvotno je palij nosil samo papež, prva poročila o njem izvirajo iz 4. stoletja. Tradicija, komu pripada palij, se je skozi zgodovino večkrat spreminjala. Od liturgičnih reform 2. vatikanskega koncila naprej velja pravilo, da ga prejmejo le nadškofi, ki so hkrati tudi metropoliti, in ga lahko nosijo le v mejah svoje cerkvene pokrajine. Ovčja volna palija spominja na izgubljeno ovco, križi predstavljajo Gospodove rane, igle, ki so prav tako na njem, pa tri žeblje. Ti simboli metropolite opominjajo, da morajo posnemati Jezusa kot dobrega pastirja, ki je vedno skrben in buden in je navsezadnje dal življenje za svoje ovce.

Andrej Saje o pripravah na duhovniški poklic

Ob prazniku apostolov Petra in Pavla smo govorili s tajnikom in tiskovnim predstavnikom Slovenske škofovske konference Andrejem Sajetom. Povedal nam je, da je hvaležen za letošnje novomašnike v naši krajevni Cerkvi, čeprav jih je le devet. Ob tem je opozoril, da jih po nekaterih škofijah sploh ni. Na svoje duhovniško posvečenje, ki ga je imel prav v času osamosvajanja Slovenije, ima lepe spomine. Po njegovem je danes priprava na duhovniški poklic v teološkem smislu zelo podobna časom njegove priprave, a poudarja, da ima vsak čas svoje značilnosti. Značilnost današnjega časa je, da človek ni več osredinjen. "To je temeljni problem. Veliko je aktivnosti, različnih pobud, tako da se človek, tudi duhovnik, lahko izgubi v nekem aktivizmu in izgubi povezavo s temeljem," je dodal.

Na vprašanje, ali je danes v semenišču vzgoja takšna, da mladega človeka v zadostni meri pripravi na življenje sredi sodobnega sveta, odgovarja, da semenišče da osnovo in izhodišče, naprej pa mora človek sam delati. "Papež Benedikt XVI. je že pred leti rekel, da je življenje pravzaprav projekt, je kot gradbišče. Nekaj je osnova, ostalo človek gradi z Božjo milostjo in lastnim prizadevanjem, nato nastane neka stavba," je slikovito pojasnil.

Kako na mlade, ki se pripravljajo na službo v Cerkvi, vplivajo afere? Saje meni, da kriza ni vedno samo problem, ampak tudi priložnost. "Kriza je tista, ki prečisti to, kar delamo, o čemer razmišlja, kar je naše poslanstvo, da vidimo, ali je to, kar delamo prav, ali so naši načini pravilni." S tem lahko po njegovem vidimo, kaj je treba narediti za izhod iz nastalega položaja.

O prazniku apostolov Petra in Pavla

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla nam predstavlja dva moža, ki sta bila po Božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi. Svetega Petra je Kristus določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, svetega Pavla za orodje, ki naj ponese njegovo ime med pogane. Oba sta isti dan proslavila Kristusa v Neronovem času z mučeniško smrtjo. Peter je bil križan Pavel obglavljen. Na njunih grobovih so v stoletjih sezidali baziliki svetega Petra v Vatikanu in svetega Pavla zunaj rimskega obzidja.