Drug mimo drugega
Slovenija | 10.05.2011, 14:53
Za nami je teden, v katerem je v svetovnem medijskem prostoru najbolj odmeval konec tozemeljske poti in z njim prekinitev neposredne ogroženosti, enega od najbolj nevarnih vodij teroristične organizacije, ki je prevzemala odgovornosti za mnoga kruta grozodejstva, puščajoč za seboj trpljenje in strah.
Opustošenje duševnega in materialnega. Ob brezobzirnih napadih so bile zadane odprte in velike rane sodobni družbi v mnogih delih sveta. Niti predstavljati si ne moremo, koliko obupa in žalosti ob tem doleti tisoče posameznikov. Koliko izgub nič krivih. Po drugi strani pa še kolektivna izguba dragocenega občutka varnosti in zaupanja v dobro. Občutek svobode se kot krhko steklo raztrešči in nikdar več je ne sestavimo v popolno prvinsko celoto. Drobne razpoke ostanejo. Ljudje pa ne pozabijo. Skupinski duh množic vzame pravico v svoje roke in ne miruje, dokler se ne zgodi dan poravnavanja odprtih računov. In skupinski duh zna biti neizprosen.
O tem pišem/govorim samo zato, ker sem bila na nek način nagovorjena ob gledanju televizijskega povzetka minulega sedemdnevnega obdobja. Prikazano sem sprejemala zgolj kot dejstvo. Brez odziva. Vedoč, kaj se je še dogajalo okrog nas, me je ob koncu ogleda prešinilo, škoda, ker ustvarjalci povzetka niso zaključili z nam bližnjim sobotnim obiskom papeža, pastirja miru, da bi na koncu vendarle odzvanjale misli upanja ter sporočilo, da dobro s pravimi prijemi vedno premaga zlo, v kar nikdar ne smemo dvomiti. Dvom je spolzko področje. Na njem se dobro znajde um in le-ta lahko zaslepi, kar čuti srce.
Včasih ne škodi izstopiti iz množice, del katere smo, in se z razdalje ozreti nanjo. Je na pravi poti, je to tudi moja smer ali ne? Nič ni narobe, če vsaj občasno prisluhnemo sebi in se ne prepustimo takoj prevladujoči kolektivni drži. Včasih je dobro misliti drugače. Dodati svoje odtenke. Morda pa je še kdo podobnih misli. Dva sta lahko navdih tretjemu. Trije spodbuda ostalim.
O vedno vsaj dvoplastnosti skupinsko sprejetih načel in norm bi se lahko razpisali. Koliko jih je na primer med nami, ki bi z lahkoto, brez pomislekov, ne prekinili, pač pa vsaj omejili na najpotrebnejše stike s sodobnimi komunikacijskimi vezmi? Peščica, morda še to ne.
Kako se zaradi golega kolektivnega posnemanja, brez lastne presoje in razsodnosti, lahko le v nekaj letih spremeni milijonska družba, dokazuje tudi nedavna raziskava, narejena med nemškimi otroki. Vprašali so jih, čemu bi se odrekli, gledanju v ekrane ali prijateljstvu. Večina televizije ne da. Poraženo je prijateljstvo. Mnenje otrok, generacij, ki bo kmalu peljala naprej ta svet. Kam? V smer, ki mi je všeč, je morda po godu vam?
Rezultati raziskave so skrb zbujajoči, gotovo, ne pa presenetljivi. Otroke smo prepustili. Ne, sami smo se ujeli v škodljive, po stranskih učinkih še ne povsem razvidne razvade množic in pri tem premalokrat zaustavili svoj korak, da bi preverili smer.
Še imamo čas, vse dokler ne bomo povsem neprizadeto hodili drug mimo drugega.
