Slovenija ima talent

| 11.05.2011, 14:45 Jože Bartolj

Čeprav me novodobni popularni TV showi ne le ne pritegnejo, ampak se jim apriori izogibam, me življenjske situacije (beri najstniška hči) tu in tam vendarle prisilijo v ogled katere od njih. Tako sem imel čast spremljati lanski finale slovenskih talentov. Čast zato, ker sem v nasprotju s pričakovanjem imel priložnost spremljati obilje talenta. Večina nastopajočih je z nadarjenostjo, znanjem in pristopom močno presegla raven slovenske premier zabavne scene.

Ob odličnih nastopih se človek seveda vpraša, kako, da za nikogar od odličnih izvajalcev še nikoli ni slišal. Razlog zagotovo ni pomanjkanje oddaj, saj se na naših malih ekranih vsakodnevno popeva, pleše in duhoviči. Zakaj za vraga moramo ob sobotnih in nedeljskih večerih še sedeminpetdesetič poslušati Rebeko Dremelj in tisočstosedemnajstič Zorana Predina, zakaj se morajo že trideset let eni in isti obrazi medsebojno obiskovati v večernih oddajah? Razlog je seveda preprost – ker je pogačo bolj donosno deliti na čim manj kosov.

Ali ima koalicija talent?

Na ˝pomanjkanje˝ talenta se človek seveda spomni tudi ob pogledu na politično sceno. Še posebej aktualno je to postalo v teh težkih dneh, ko koalicija in njeni botri mrzlično iščejo talent, ki bi naj zamenjal opravilno in vodstveno ne najbolj nadarjenega premierja. A zgodba gre čisto po slovensko. Talent se išče zgolj v varnem (beri omejenem) zavetju ideološko in strankarsko dokazanih kadrov. Pa poglejmo:

Igor Šoltes je celotno kariero naredil v državnih službah, kar se pravzaprav za vnuka samega očeta samoupravne misli tudi edino spodobi. Kaj je Šoltes počel v prvih letih po diplomi, mi ni znano, od leta 1997 pa se je lepo ugnezdil na raznih stolčkih v državni upravi (član državne revizijske komisije, direktor urada za javna naročila, pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, predsednik računskega sodišča). Skratka, idealen kandidat iz posvečenega bazena talentov.

Janez Potočnik, dobri striček z Gorenjske (mimogrede, za dobrega strička z Gorenjske je še ne tako davno veljal Bine Kordež) je plačo v vseh treh desetletjih kariere prav tako vlekel iz proračunske malhe. Po nekaj letih v SDK se je Potočnik preselil na Inštitut za makroekonomske raziskave in razvoj, nato na Inštitut za ekonomske raziskave, čemur je sledilo več s pridruževanjem EU povezanih vladnih služb (vodja ožje pogajalske skupine za pristop Republike Slovenije k EU, Služba vlade RS za evropske zadeve, ministrski svetnik v Kabinetu predsednika Vlade, minister za evropske zadeve), po vstopu Slovenije v EU ga je vlada predlagala za slovenskega člana evropske komisije (komisar za širitev EU, evropski komisar za za znanost in raziskave, evropski komisar za okolje). Skratka, bleščeča kariera, a Potočnik je še eden, ki svojega talenta še ni preizkusil na trgu.

Cvetka Selšek je med vsemi nesojenimi Pahorjevimi nasledniki še najdlje časa preživela na trgu, v sferah pretežno zasebnega bančništva. Že res, da je tudi ona otroška in najstniška karierna leta preživela na rdečem mleku – od diplome 1976 pa vse do razpada SFRJ je bila zaposlena na vladi SRS – a zadnji dve desetletji je preživela na čelu banke v večinski tuji lasti, iz česar gre sklepati, da njene strokovne in vodstvene reference niso zgolj politično podprte. Seveda pa ne gre spregledati, da kar dvakratna ljubljanska mestna svetnica z liste LDS na vsak način prihaja iz kroga zanesljivih.

Tudi Marko Voljč je na pravem trgu preživel le zadnjih nekaj let, odkar je zaposlen v belgijski KBC. Kariero je začel v davnih sedemdesetih v narodni banki Slovenije, čemur je kmalu sledila pot v Svetovno banko, kjer je preživel skoraj poldrugo desetletje. Seveda tudi svetovna banka ni ravno klasična tržna ustanova in vprašanje je tudi, ali je Voljč službo dobil zaradi strokovnih referenc ali pa zaradi politične podpore iz domačih logov. Kakorkoli že, po vrnitvi v domovino je Voljč skoraj poldrugo desetletje preživel na čelu še ene ˝paradržavne˝ ustanove – NLB.

Daleč največ med kandidati je v zasebnem sektorju dosegel Zoran Janković. Seveda je govora o Electi, Jankovićevem zasebnem podjetju, s katerim je sedanji župan pravzaprav obogatel. Po prevzemu vodenja Mercatorja je Janković zaslovel kot eden najuspešnejših managerjev pri nas, vendar pa je veliko vprašanje, ali bi bil tako uspešen, če ne bi državni varuhi konkurence mižali na vse oči ob za današnja merila daleč previsoki stopnji monopolizacije, ki jo je najboljši sosed v sodelovanju z drugima dvema velikima ustvaril pod plaščem varovanja nacionalnega interesa. Sarkastično je, da danes pol države trepeta za usodo slovenske živilskopredelovalne industrije, takrat, ko ji je Janković dejansko kopal grob, pa to ni nikogar skrbelo. Skratka, Jankovič ima veliko referenc iz realnega sektorja, vprašanje pa je, koliko so dejansko bile odvisne od politike. Razen tega je svoje gospodarske kompetence postavil pod vprašaj z večdesetmilijonsko nasedlo investicijo v Stožicah.

Zadnja med kandidatkami, katere ime se je v javnosti pojavilo te dni, je ekonomistka Maja Makovec Brenčič. Še ena, pri kateri google ne najde nobenega zapisa iz t.i. realnega sektorja ali bolje rečeno realnega življenja – kariera na ekonomski fakulteti in nekaj funkcij, na katere jo je imenovala vlada (predsednica sveta agencije za kakovost, predsednica sveta za visoko šolstvo). Če dodamo še članstvo v LDS, je slika popolna. Nejasno je le, kje je nadebudno ekonomistko snela predlagateljica Spomenka Hribar.

Skriti talent

Veliko je v zadnjih letih govora o tem, da poslovno okolje v Sloveniji ni ravno ugodno. Rigidna delovna zakonodaja, plačilna nedisciplina, nedelovanje pravne države in izrazito neugodna davčna politika, nikakor ne olajšujejo poslovanja podjetjem. A kljub temu večji del gospodarstva solidno posluje, mnogo podjetij je zelo uspešnih tudi na zahtevnih tujih trgih. Ker najboljših pač nič ne ustavi. Kar je seveda dokaz, da talenta Sloveniji ne primanjkuje. A tisti najboljši ostajajo v ozadju, z izjemo Iva Boscarola se ne izpostavljajo v javnosti. Kar je seveda voda na mlin političnim strankam in njihovim botrom, ki tako lahko brez težav svoje politične kadre ponujajo kot cvet slovenskih voditeljev in gospodarstvenikov.

Več komentarjev na Casnik.si