Po praznikih
| 04.05.2011, 13:50 Blaž Lesnik
Prazniki so za nami: letos so se prinesli veliko vsebin, ob katerih se je ustavljala svetovna pozornost. Za verne se je velikonočno veselje prepletalo s pripravami in s samo beatifikacijo papeža Janeza Pavla II.
2 milijardi ljudi po svetu je pritegnila "poroka stoletja", kot so označili kraljevo obljubo večne zvestobe med princem Williamom in njegovo izbranko, zdaj že vojvodinjo, Kate na Otoku. Na koncu je nepričakovano prišla še novica o uboju dolgoletnega vodje teroristične organizacije Al Kaide Osame Bin Ladna - v hipu je njegova izmaličena podoba zmagoslavno in zdaj tudi že svarilno zaradi možnih povračilnih terorističnih napadov zabolščala v gledalce po vsem svetu.
Svet je povezan, kot še ni bil nikoli poprej. A hkrati v poplavi dogodkov posameznik ostaja sam sredi vsega svetovnega trušča s svojimi težavami, željami in hrepenenji. Vsak jih uresničuje po svoje. Živimo v protislovju: ob povezanosti, ki jo vsak dan prinaša tehnologija in je bila še pred nekaj desetletji futuristična znanstvena fantastika peščice zanesenjakov, danes vznikajo individualnost, osamljenost, depresije. Živimo „v času, ko zmaguje kult užitka, hipne konzumacije in takojšnje pozabe“. Nič nima gotovosti, stabilnosti, vse se lahko v hipu spremeni, poruši, spet na novo zgradi... Pravzaprav so spremembe edina stalnica. Na kaj se lahko torej človek opre, kaj mu prinese gotovost, mir, potešitev notranjega hrepenenja, ki ga tako neutrudno in vztrajno išče na vseh koncih?
Seveda so bile med minulimi dnevi tudi domače vsebine, povezane s 27. aprilom in 1. majem, ki so poleg vseh ponavljajočih poskusov zacementiranja zgodovinskih polresnic, poskrbele predvsem za dela proste dni. Ob vedno večji vrsti čakajočih na delo so letos razmišljanja o delu vse bolj trpka: tako za mlade, ki vztrajno čakajo na prvo zaposlitev, kot za delavce, ki so svoja najboljša leta odgarali...za to, da so zdaj, ko se bližajo koncu delovne dobe, brez dela. Zakaj imajo delavci zahodnoevropskih držav, na čelo katerih naj bi se Slovenija po napovedih našega premierja ob prevzemu mandata, postavila, standard, pri nas pa - životarijo? Zakaj je nemško - francoski vlak odpeljal mimo Slovenije in zakaj so vrste mladih z izobrazbo in brez dela vedno večje? Je dela premalo? Ga ni dovolj za vse? Slišali smo, da je koncept polne zaposljivosti preživet in da bo potrebno spremeniti pogled na obvezni osemurni delovnik. Morda res, a kaj je na tem področju storila vlada drugega, kot to, da nas le seznanja z dejstvi, kot na primer s tem, da je v nekaterih drugih državah 40 odstotna nezaposlenost med mladimi? Nova in nova vprašanja.
Še en mejnik je s prvim majem – skoraj neopazno - zdrsel mimo. Prvi dan v letošnjem maju je bil namreč zadnji rok, v katerem bi lahko Slovenija v skladu s pristopno pogodbo Evropsko Unijo zaprosila za dovoljenje za sprejetje zaščitnih ukrepov na področju nepremičnin, vendar se to ni zgodilo. Kljub temu, da je vlada oblikovala obširno medresorsko komisijo, ki se je svojega dela lotila izredno temeljito in da so strokovni podatki opozorili na resno stanje na trgu nepremičnin. V letih 2005–2009 so cene zrasle na nedostopen nivo za slovensko kupno moč, pretirano se je povečala gradnja, zrasla so nova satelitska naselja… Podatki so tudi pokazali, da smo slovenski državljani v neenakopravnem položaju z državljani bogatejših držav. Bruto družbeni proizvod na državljana je bil namreč leta 2008 v Sloveniji 18.910 dolarjev, v Italiji pa 31.791 dolarjev in v Avstriji 38.961 dolarjev. Zakaj vlada ob vseh teh (in še drugih) podatkih ni zbrala dovolj politične volje, da bi izkoristila možnost, ki jo je Evropska unija dala Sloveniji ob njenem vstopu v povezavo in ki se je 1. maja iztekla, torej možnost za uveljavitev posebnih zaščitnih ukrepov v prehodnem obdobju, je novo vprašanje v tem komentarju. Je bila dovolj ministrova ocena, da se stanje v zadnjih dveh letih umirja in da ni razloga za uveljavitev klavzule?
Ko sem v zadnjih dneh kolesaril po Obali, sem na hišah obalnih mest zaman iskal zastave – kot da v tem lepem koščku Slovenije, kamor se je zgrnilo na tisoče predvsem domačih pa tudi tujih turistov, ni državnih praznikov. Kako je bilo z zastavami na hišah na Krasu, ne vem. Resnici na ljubo pa moram povedati, da sem sredi tesnih ulic sončnega mesta opazil zastavo, a ne državne: visela je tista rdeča, s srpom in kladivom. Morda je tudi tu delček odgovora na zadnje vprašanje... Zdaj že blaženi papež Janez Pavel II. nas je obiskal dvakrat. V Postojni, kjer se je zbralo na desettisoče mladih, je dal ne samo mladim, ampak vsem Slovencem prisrčno zaušnico. Saj se spomnite, papežu so zapeli za rojstni dan v angleščini: happy birthday, pa jih je prekinil in dejal: „Mislil sem, da ste Slovenci....“ Papež je takrat govoril tudi o strahu in pogumu ter o dilemah in dvomih sodobnega človeka. “Blagor vam, mladi, če morete verovati, ne da bi videli ali se dotaknili; če vas je pritegnila zgolj lepota in resnica evangelija, za katerega pričajo sveti. Blagor vam, če bo zaupanje v božjo ljubezen močnejše od skepticizma in predsodkov; če boste zmogli z njim premagati razočaranja in sleherno skušnjavo malodušja in obupa”, se je v nagovoru naslonil na evangeljski odlomek o nejevernosti apostola Tomaža. Besede, ki jih sicer sodobni človek zavrača, saj mu Kristusove rane na rokah ne zbujajo dvoma, ker ga preprosto ne zanimajo več. A vendar so besede, izrečene pred 15 leti še kako aktualne tudi danes in bodo vedno, ker so odprte presežnost, v neminljivost, tja torej, kamor hrepeni človeški duh, a se na poti tako hitro utrudi in pristane na kult užitka, hipno konzumacijo in takojšnjo pozabo.
Tudi njegov naslednik, papež Benedikt XVI. bo čez nekaj dni, v soboto in nedeljo v naši bližini ob obisku Ogleja in Benetk in tudi to bo – dan bo vseh praznovanjih, ki so zdaj že zgodovina - za vse, ki mu bodo prisluhnili nova priložnost za iskanje trajnejših odgovorov.
