FOTO Velika noč v Mannheimu

Slovenci po svetu | 02.05.2011, 07:00 Matjaž Merljak

Veliki teden smo začeli že v soboto pred cvetno nedeljo pri slovenski maši v Buchnu na planoti Odenwald, kjer imamo same Prekmurce oziroma predvsem Prekmurke, saj moški bolj malo pridejo. Pri obisku se je poznalo, da je letos kar dosti naših rojakov odšlo preživet velikonočne praznike v domovino.

Sredi malega mesteca je bilo opaziti lepo posebnost, ki je navada v teh krajih. To so pirhi, vpleteni v venec, ki ga obesijo okrog vodnjakov v obliki krone.

Tudi v Mannheimu smo imeli na cvetno nedeljo blagoslov butaric na posebnem kraju. Zbrali smo se na notranjem dvorišču, kjer so ob izgradnji novega doma za nego starih ljudi lani zasadili oljčno drevo. Ker pa trava še ni dobro razraščena, nismo smeli stopiti bližje k oljki.

Da je dosti ljudi odšlo v domovino, se je poznalo tudi pri blagoslovu velikonočnih jedil, ko je bilo manj košar pred oltarjem. Za blagoslove na štirih mestih je bilo treba napraviti samo malo manj kot petsto kilometrov. Če na pamet izračunam približno število vseh košar z jedili okrog petdeset, je prišlo na vsako košaro deset kilometrov vožnje. Vreme pa je bilo ne samo lepo sončno, ampak pravo poletno s temperaturami do 29 stopinj.

V Schwarzwaldu pa sem doživel še drugo lepo tradicionalno navado: V Vöhrenbachu so mladi fantje hodili od hiše do hiše z velikimi ragljami, podobnimi, kot so v Sloveniji pri cerkvah in oznanjali Jezusovo trpljenje in smrt. Ta njihov obhod traja od velikega petka popoldne pa še vso veliko soboto do večera. Pravico hoditi z ragljami pa imajo samo fantje, ki v tem letu končajo osnovno šolo. Med njimi je bil tudi Felix Lesar, po očetu Slovenec.

Na velikonočni ponedeljek pa potem pobirajo darove: ljudje jim darujejo nekaj denarja, ki jim prav pride za izlet ob koncu šole ter nekaj pirhov.

Na sam velikonočni praznik ni mogoče imeti toliko slovenskih maš, kot je slovenskih podružnic na velikanskem področju. Tako je bila velikonočna maša dopoldne v Mannheimu, popoldne pa še v Lebachu v Saarlandu blizu Merlebacha onkraj francoske meje.

Ko sem tam pripovedoval o ragljačih v Schwarzwaldu, sem izvedel, da je tudi v Saarlandu podobna navada. Ko sem potem razmišljal, sem prišel do sklepa, da je bila nekoč verjetno v večini Evrope navada, da so z ropotanjem uprizarjali Jezusovo bičanje, kasneje pa so to modernizirali z ragljami.

Kot majhen otrok sem namreč v domači župniji pri Sv. Gregorju še doživel, kako so fantje s koli tolkli po starih lesenih zabojih, da so jih čisto raztreščili. Temu so rekli »Boga strašijo«. S trskami so poten na veliko soboto zjutraj zakurili blagoslovljen ogenj za domove. Ta običaj je verjetno že povsod izumrl, nadomestile so jih raglje, ki pa ropotajo bolj enakomerno in ne spominjajo več tako živo na udarce, ki jih je bil deležen Jezus pri bičanju.

V dneh okrog velike noči je v krogu sorodnikov in prijateljev praznovala visok življenjski jubilej Marija Kovačič, ki živi v mestecu Grenzach, tik ob meji s švicarskim Baslom. Pred devetdesetimi leti je privekala na svet v družini Verbanjšak v vasi Bunčani pri Veržeju. V letu, ko se je končala druga svetovna vojna, se je poročila z Alojzem Kovačičem. Pred triinpetdesetimi leti sta se odločila priti v Nemčijo in pot ju je pripeljala v Grenzach, kjer sta ostala ves čas in zgradila dve hiši.

Kako se počuti v visoki starosti? Dolgčas ji je po možu, ki je umrl pred štirinajstimi leti ter po sinu, ki je umrl dve leti pozneje. Tako se ji prepletata žalost in veselje. V veselje so ji še preostali otroci in vnuki.

V življenju je vedno imela rada rože, ki jih še vedno pridno zaliva, da krasijo okna njenega doma. Dokler so še bila možna letna slovenska srečanja v Grenzachu, je vedno okrasila mize s svojimi rožami.

In kaj je njen življenjski nauk? Bodi vedno zadovoljen z domačimi, prijatelji in sosedi. Pa slovenskega jezika se ne da pozabiti! Mariji se res prav nič ne pozna, da že več kot pol stoletja živi v Nemčiji. Ko se ji ponudi priložnost, da s kom spregovori po slovensko, se kar razživi in pomladi.

Mariji vsa slovenska skupnost čestita za visok jubilej in ji želi, da bi še dolga leta lahko dokazovala, kako se žalost in dolgčas da premagati s prijateljstvom in pogovorom v maternem jeziku!